Ugotavljamo, da MNZ in Policija v večini primerov upoštevata naša priporočila in naše predloge. Na to kaže tudi pregled uresničevanja priporočil iz leta 2018 v zvezi s policijskimi postopki. V nadaljevanju posebej izpostavljamo pretekla priporočila Varuha, ki ostajajo še naprej delno neuresničena ali celo v celoti neuresničena:

• priporočilo št. 72 (2018), s katerim je Varuh MNZ priporočili, naj tudi v prihodnje namenja pozornost neodvisni, nepristranski in strokovni obravnavi pritožb zoper policiste, h krepitvi zavedanja o vlogi državljanskega nadzora nad postopki policistov in k izboljšanju kakovosti izvajanja policijskih nalog (gre za stalno nalogo, ki jo MNZ poudarja tudi v odzivu na to priporočilo);
  
  
• priporočilo št. 73 (2018), s katerim je Varuh priporočal, naj policisti v vsakem primeru omejitve prostosti oziroma prisilnega zadržanja osebe upoštevajo vse predpise in usmeritve s tega področja, vključno s skrbnim evidentiranjem svojih postopkov in zagotovitvijo pravic, ki ji ima pridržana oseba (gre za stalno nalogo);
  
  
• priporočilo št. 74 (2018), s katerim je Varuh priporočal, naj policisti za izvajanje pooblastila ugotavljanja identitete vselej skrbno presodijo pogoje, ki jih določajo zakon in drugi predpisi za izvajanje policijskih pooblastil;
  
  
• priporočilo 33 (2017), s katerim Varuh MNZ in Detektivska zbornica Slovenije poziva, naj pri prenovi predpisov, ki se nanašajo na detektivsko dejavnost, upoštevata pripombe Varuha;      
  
  
• priporočilo št. 35 (2016) naj se pripravi sistemska rešitev za zagotavljanje prič pri izvedbah hišnih ali osebnih preiskav, pri čemer morajo biti priče skrbno izbrane, in za morebitno vzpostavitev sodnega seznama oseb, ki bi lahko sodelovale v predkazenskem postopku kot priče pri izvedbah teh preiskav;
  
  
• priporočilo št. 48 (2015) naj se ob pripravi novele Zakona o zasebnem varovanju (ZZasV-1) 58. člen zakona dopolni tako, da ne bo dopuščal različnih razlag glede kaznivega dejanja, ki se preganja na predlog.
  
  
  

2.20.3.1 Priporočila

Na podlagi obravnavanih zadev na področju policijskih postopkov, zasebnega varovanja, detektivov in redarjev smo pripravili naslednja priporočila:

138. Priporočamo, naj Ministrstvo za notranje zadeve še naprej zagotavlja, da bo vsaka pritožba na postopek policistov po ZNPPol temeljito in vsestransko preverjena, pritožbena odločitev pa skrbno pretehtana z odgovorom, ki bo vseboval utemeljeno razlago stališč pritožbenega senata glede vseh razumljivih trditev oziroma očitkov v pritožbi (stalna naloga).

139. Priporočamo, naj Ministrstvo za notranje zadeve in Policija ob upoštevanju načela dobrega upravljanja zagotovita skrbno obravnavo vlog, ki jih prejmeta v obravnavo (stalna naloga).

140. Priporočamo, naj Ministrstvo za notranje zadeve in Ministrstvo za pravosodje skupaj zagotovita (po potrebi tudi z dopolnitvijo predpisov) ureditev povračila stroškov, ki nastanejo osebi zaradi policijskega vabila, tudi če pozneje zoper njo ni začet kazenski postopek, do morebitne spremembe zakonske ureditve, pa naj Policija za povrnitev teh stroškov upošteva Pravilnik o povračilu potnih stroškov vabljenim osebam.

141. Priporočamo, naj Ministrstvo za notranje zadeve na sistemski ravni uredijo morebitne izjeme od takojšnje uveljavitve pravice pridržane osebe, da se o odvzemu njene prostosti obvesti tretja oseba,, in da bo z zagotovljenim nadzorom odvzem prostosti skrbno pretehtan v vsakem primeru posebej in odrejen le v skrajnih primerih.

 

 

2.20.3.2 Reševanje pritožb zoper delo policistov

Na podlagi 146. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol) lahko posameznik, ki meni, da je policist z dejanjem ali opustitvijo dejanja pri opravljanju policijskih nalog kršil njegove človekove pravice ali temeljne svoboščine, vloži pritožbo. Pritožbe zoper delo policistov po ZNPPol rešuje Direktorat za policijo in druge varnostne naloge MNZ, Sektor za pritožbe zoper policijo (SPZP). Tudi tokrat ugotavljamo, da se le malo pobudnikov potem, ko jih napotimo na uporabo pritožbenega postopka po ZNPPol, znova obrne na nas, kar kaže na to, da so zadovoljni z izidom pritožbenega postopka ali za naše nadaljnje posredovanje niso (več) zainteresirani.

V skladu z ugotovitvami, ki izhajajo iz pritožbenih primerov, spremljanja izvajanja pomiritvenih postopkov in aktivnosti, izvedenih v okviru obravnave pritožb na pritožbenih senatih, je MNZ tudi v letu 2019 Policiji v poročilu o reševanju pritožb zoper delo policistov v letu 2018 predlagal izvedbo ukrepov za izboljšanje policijskih praks. Predlagani ukrepi se nanašajo zlasti na stalno krepitev zavzetega, prijaznega in spoštljivega odnosa policistov do strank v policijskih postopkih; zagotavljanje doslednega ugotavljanja dejanskega stanja obravnavanih prekrškov in spoštovanja procesnih pravil prekrškovnega postopka; usposabljanje policistov, ki izvajajo policijska pooblastila, s poudarkom na pooblastilih, ki jih imajo policisti v predkazenskem postopku, in usposabljanje policistov za zakonito in sorazmerno uporabo prisilnih sredstev. Policiji je bilo predlagano tudi, da je za izboljšanje kakovosti vodenja pomiritvenih postopkov treba nadaljevati z usposabljanji o komunikacijskih in mediacijskih veščinah za vodje policijskih enot in njihove pooblaščence.

V Sektorju za pritožbe zoper policijo DPDVN MNZ je bilo pripravljeno tudi gradivo, v katerem so zbrani povzetki utemeljenih pritožb zoper delo policistov v letu 2018. Tudi tokrat je bilo to gradivo, s katerim so se seznanile vse policijske enote, pripravljeno za usposabljanje policistov.

Predloge za izvedbo ukrepov za izboljšanje policijskih praks, ki izhajajo iz ugotovitev obravnavanih pritožbenih primerov, podpiramo in pričakujemo, da jih bo Policija tudi upoštevala.

Sektor za pritožbe zoper policijo DPDVN MNZ je pripravil tudi poročilo o reševanju pritožb zoper delo policistov v prvem polletju 2019. V skladu z ugotovitvami, ki izhajajo iz pritožbenih primerov, spremljanja izvajanja pomiritvenih postopkov in aktivnosti, izvedenih v okviru obravnave pritožb na pritožbenih senatih, je bilo Policiji predlagano, da še naprej potekajo usposabljanja in izobraževanja o komunikacijskih veščinah; z zagotavljanjem doslednega ugotavljanja dejanskega stanja obravnavanih prekrškov in spoštovanja procesnih pravil prekrškovnega postopka; z usposabljanjem policistov s področja izvajanja policijskih pooblastil s poudarkom na pooblastilih, ki jih imajo policisti v predkazenskem postopku, ter na zakoniti in sorazmerni uporabi prisilnih sredstev; z usposabljanjem o komunikacijskih in mediacijskih veščinah policistov, ki vodijo pomiritvene postopke, in da se v sklopu izobraževanja za poklic policist omogoči predavanje s področja človekovih pravic in svoboščin v policijskih postopkih, ki bi jih izvedli predstavniki varuha in SPZP. Tudi te predlagane ukrepe podpiramo.

Vsaka pritožba na postopek policistov mora biti vsestransko pretehtana oziroma dejansko stanje policijskega postopanja, ki je predmet pritožbene obravnave, pravilno in popolno ugotovljeno. Dolžnost poročevalca je, da pritožbo, ki se obravnava pred senatom, temeljito preveri, zbere vsa dokazila in pripravi poročilo, ki ga predstavi na seji senata. V okviru obravnave pritožbene zadeve na senatu pa je tudi ta zavezan ugotoviti, ali so bile vse okoliščine ustrezno in dovolj preverjene ter ali je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno ter šele na tej podlagi odločiti o utemeljenosti pritožbe. Prav tako mora odgovor na pritožbo ustrezati ugotovljenemu dejanskemu stanju obravnavanega policijskega postopka. V letu 2019 smo končali obravnavo primera, ko ni bilo tako.

 

Primer: Pritožbena odločitev z napako Pobudnik je bil nezadovoljen z odgovorom na podano pritožbo na postopek policistov. Njihovo posredovanje na javnem kraju se je končalo z njegovim neprostovoljnim prevozom z reševalnim vozilom (ob asistenci policije) v psihiatrično bolnišnico. Med drugim je pobudnik zatrjeval, da zdravnika na kraju posredovanja policistov ni bilo, pa vendar je iz prejetega odgovora na pritožbo izhajalo, je ta bil na kraju intervencije policije in da je odredil prevoz v bolnišnico, kakor določa 57. člen Zakona o duševnem zdravju. S pobudnikom smo se pogovorili in nato pregledali pobudnikov pritožbeni spis na Ministrstvu za notranje zadeve (MNZ). Po pregledu smo opravili še nekatere druge poizvedbe oziroma aktivnosti, in sicer smo pregledali dokumentacijo Univerzitetne psihiatrične klinike (UPK) Ljubljana, kjer je bil pobudnik sprejet na zdravljenje, in opravili poizvedbe pri enoti Službe nujne medicinske pomoči Zdravstvenega doma (SNMP ZD) Ljubljana, ki je izvedla prevoz pobudnika na zdravljenje. Ugotovili smo, da se prejeta pojasnila predstojnice SNMP ZD Ljubljana o postopanju zdravstvenega osebja v primeru pobudnika niso popolnoma ujemala s pritožbenimi ugotovitvami, temveč so potrjevale pobudnikove navedbe, da na kraju posredovanja policistov zdravnika sploh ni bilo. Zato smo na to ugotovitev opozorili MNZ in zaprosili za dodatno pojasnilo dejanske podlage za pritožbeno ugotovitev, naj bi bil na kraju intervencije policije zdravnik, ki naj bi (pisno) odredil prevoz pobudnika v psihiatrično bolnišnico in hkrati zaprosil za asistenco policistov pri izvedbi prevoza. MNZ je pojasnil, da je poročilo poročevalca temeljilo na izjavah policistov, a ker je pobudnik na to poročilo podal pripombe (med drugim tudi to, da na kraju ni bilo zdravnika), je bil pri ponovni preveritvi navedb opravljen razgovor z zdravnikom, ki je podpisal zahtevek za pomoč policije. Ta je navedel, da dopušča možnost, da zaradi obilice dela ni odšel na kraj, ampak je samo izdal pisni zahtevek za pomoč, ki sta ga policistom izročila reševalca. Te ugotovitve so bile tudi predstavljene na seji senata in zapisane v zapisnik seje senata. Zato je nedvomno prišlo do napake pri zapisu v odgovoru senata, kar pa ne pomeni, da pobudnik ni bil seznanjen z dejansko ugotovljenim stanjem. Bil je namreč prisoten na seji senata in je slišal odgovor poročevalca, povezan s prisotnostjo zdravnika na kraju dogodka. Takšen odgovor MNZ je bil zaskrbljujoč, saj po naši presoji ne potrjuje, da je bila pritožba res vsestransko pretehtana oziroma da je bilo dejansko stanje policijskega postopanja, ki je bilo predmet pritožbene obravnave, res pravilno in popolno ugotovljeno. MNZ smo zato opozorili, da je dolžnost poročevalca, da pritožbo, ki se obravnava pred senatom, temeljito preveri, zbere vsa dokazila in pripravi poročilo, ki ga predstavi na seji senata. V okviru obravnave pritožbene zadeve na senatu pa je tudi ta zavezan ugotoviti, ali so bile vse okoliščine res ustrezno in dovolj preverjene ter je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, šele na tej podlagi odločiti o utemeljenosti pritožbe. Presodili smo, da v obravnavani zadevi ne gre za napako, ki bi jo lahko prezrli. Ne gre namreč spregledati, da je odločitev o neutemeljenosti pritožbenega razloga v tem delu očitno temeljila na ugotovitvi, da je bil zdravnik na kraju intervencije policistov in da zato ne gre le za “napako pri zapisu v odgovoru senata”. Odgovor na pritožbo o tej bistveni okoliščini, ki je v praksi ni (bilo) težko bolj natančno in objektivno preveriti, ne vsebuje nobenih ugotovitev in sklepov, čeprav so naknadno zbrane informacije očitno kazale na možnost, da zdravnika sploh ni bilo na kraju dogodka, kar je pobudnik tudi zatrjeval. Zato so nas zanimali ukrepi, ki so bili sprejeti, da se ugotovljene pomanjkljivosti v obravnavanju te pritožbe odpravijo, pa tudi da se zagotovita verodostojnost izjav policistov in zaupanje, da je dejansko stanje v vsaki pritožbeni zadevi pravilno in popolno ugotovljeno. MNZ je pojasnilo, da si notranja organizacijska enota ministrstva, pristojna za obravnavo pritožb zoper delo policistov, vseskozi prizadeva, da bi bilo dejansko stanje pritožbenih očitkov nepristransko, strokovno in popolno ugotovljeno. To posebej velja v primerih pritožb, ki vsebujejo očitke o hudih posegih policistov v človekove pravice posameznika. Z namenom objektivne in pravilne obravnave pritožb naloge poročevalca zato v skoraj vseh takih primerih opravljajo pooblaščenci ministra za reševanje pritožb, torej uslužbenci ministrstva, in ne policije. Naloge poročevalca je tudi v konkretnem primeru zaradi očitkov o hujšem posegu policistov v človekove pravice pritožnika izvajal pooblaščenec ministra, pri čemer MNZ poudarja, da sta na njegove ugotovitve vplivali dejstvi, da  policija in ministrstvo še nista naletela na primer, da v podobnih primerih, kakor je obravnavani, na kraju dogodka ne bi bilo zdravnika, ki bi osebo pregledal in po potrebi napotil v psihiatrično bolnišnico, in da morebitna odsotnost zdravnika na kraju v pritožbi ne bi bila zatrjevana. Da zdravnika ni bilo na kraju, je pobudnik namreč prvič navedel v pripombah, ki jih je podal na poročilo poročevalca, ki ga je prejel skupaj z vabilom na sejo senata. Pripombe so bile upoštevane in je poročevalec pred senatom dodatno preveril tudi te navedbe, ugotovitve pa predložil na seji senata. Dejstvo, da zdravnika ni bilo na kraju, po pojasnilu MNZ ni vplivalo na presojo senata glede utemeljenosti očitka zoper delo policistov, saj sta policista v času trajanja policijskega postopka nedvomno prejela pisni zahtevek za pomoč policije s podpisom zdravnika, ki ga nista bila upravičena zavrniti in sta asistenco zdravstvenemu osebju opravila. Čeprav končne ugotovitve ne sovpadajo v celoti z ugotovitvami poročevalca, navedenimi v poročilu, glede na opisane okoliščine MNZ ocenjuje, da ne gre posploševati, da se dejansko stanje pritožb ne ugotavlja pravilno in popolno. Mogoča so posamezna odstopanja, ki praviloma nastanejo zaradi spleta nepredvidljivih okoliščin. Hkrati pa se MNZ strinja z našo ugotovitvijo, da navedbe v odgovoru senata pritožniku, ki niso v skladu z ugotovljenim dejanskim stanjem pritožbenega primera (bodisi na podlagi poročila poročevalca ali ugotovitev na seji senata), niso dopustne. Čeprav gre po oceni MNZ za izjemen primer, bo v prihodnje dodatna pozornost namenjena kakovosti vsebine odgovorov pritožbenega senata, ki morajo vsebovati ustrezno in utemeljeno razlago stališč senata do vseh razumljivih trditev oziroma očitkov v pritožbi ter povzetek vseh drugih bistvenih okoliščin in ugotovitev. MNZ je poleg tega zagotovil, da bo policija (med drugim) tudi v tem delu pripravila dopolnitve usmeritve za delo policije pri zagotavljanju policijske asistence (usmeritve) tako, da bodo odslej policisti preverili tudi okoliščine, ali prisilno hospitalizacijo dejansko odreja zdravnik, in ne kdo drug (npr. zdravstveni tehnik). Pobuda je bila utemeljena, saj smo ugotovili nepravilnosti v postopanju zdravstvenega osebja SNMP ZD Ljubljana, pa tudi ne dovolj skrbno obravnavo pritožbe pobudnika na postopek policistov, upoštevajoč pri tem vsebino prejetega odgovora na pritožbo. Pričakujemo, da bo naše posredovanje, zlasti pa sprejete dopolnitve usmeritev za delo policije pri zagotavljanju policijske asistence pripomoglo k temu, da do podobnega primera, kot je ta, ne bo več prišlo. To bomo pri obravnavanju zadev na tem področju vsekakor skrbno spremljali, še zlasti pa zagotovilo MNZ, da bo v prihodnje dodatna pozornost namenjena vsebinski kakovosti odgovorov pritožbenih senatov (16.1-15/2019).

 

Priporočilo št. 138: Priporočamo, naj Ministrstvo za notranje zadeve še naprej zagotavlja, da bo vsaka pritožba na postopek policistov po ZNPPol temeljito in vsestransko preverjena, pritožbena odločitev pa skrbno pretehtana z odgovorom, ki bo vseboval utemeljeno razlago stališč pritožbenega senata glede vseh razumljivih trditev oziroma očitkov v pritožbi (stalna naloga).

 

Varuh tudi meni, da je postopanje policije po prejetju vloge v zvezi z njenim spornim ravnanjem neustrezno, če ta svoj odgovor pošlje najprej pritožniku (oziroma njegovemu pooblaščencu), v njem pa opiše dogodke in mu predlaga, naj se po preučitvi odgovora in dokumentacije odloči, ali bo vložil pritožbo zoper delo policistov v skladu z določbami ZNPPol. S tem se namreč lahko prepreči, da bi se pritožbeni organ z očitki posameznika na delo policije sploh seznanil. Če policija v konkretnem primeru volje pritožnika iz vsebine prejete vloge ne more razbrati (npr. da je ne vlaga le kot pravno sredstvo v postopku, ki ga izvaja policija), bi bilo prav, da bi ga ustrezno pozvala, naj pritožbo dopolni oziroma se pojasni njen namen. Če je pritožba nerazumljiva ali nepopolna, namreč pooblaščenec ministra ali vodja policijske enote pritožnika pisno pozove, naj pritožbo popravi ali dopolni v petih delovnih dneh od vročitve zahteve za popravek ali dopolnitev (peti odstavek 146. člena ZNPPol).

 

Primer: Vloga o očitkih spornega ravnanja policije Pooblaščenec pobudnice je varuha seznanil z dopisom, ki ga je poslal na Policijsko postajo (PP) Maribor I in Policijsko upravo Maribor. V vlogi je navedel ravnanje policistov s pobudnico in predlagal izvedbo postopkov, ki so posamezniku na voljo zaradi spornih policijskih ravnanj. Seznanili smo ga, da štejemo, da nam je bila vloga poslana v vednost in naj nam sporoči, če bo menil, da je v zadevi potrebno posredovanje varuha. V nadaljevanju je pobudnica sama varuhu poslala obsežno dokumentacijo, med katero je bilo tudi elektronsko sporočilo njenega pooblaščenca, ki je bilo poslano Policiji in v katerem je bilo med drugim navedeno, da se Policija na njegovo (zgoraj omenjeno) vlogo ni odzvala. Zaradi pojasnitve, ali je na obravnavano pisanje njenega pooblaščenca pobudnica prejela pisni odgovor, smo se obrnili na Ministrstvo za notranje zadeve (MNZ). MNZ je pojasnil, da je bil pooblaščencu odgovor poslan. V odgovoru mu je Policija med drugim predlagala, da se lahko po prejetem odgovoru in preučitvi priložene dokumentacije odloči, ali bo vložil pritožbo zoper delo policistov v skladu z določbami ZNPPol. Ker je iz omenjenega pisanja njenega pooblaščenca izhajalo, da iz nepojasnjenega razloga ni prejel prvega odgovora Policije, mu ga je Policija znova poslala skupaj s prilogami in nekatera druga pojasnila. Ministrstvo je varuhu še sporočilo, da pooblaščenec pobudnice Policije ni obvestil, da vlaga omenjeno pritožbo zoper delo policistov. Varuh je menil, da takšno izrecno dodatno pojasnilo oziroma pojasnilo, ali vlaga pritožbo zoper delo policistov glede na besedilo vloge sploh ni bilo potrebno in bi se lahko že to pisanje obravnavalo kot pritožba, ki bi jo Policija odstopila Sektorju za pritožbe zoper policijo v Direktoratu za policijo in druge varnostne naloge MNZ. Drugi odstavek 146. člena ZNPPol namreč določa, da v primeru, če je pritožba vložena na Policijo, ta o tem takoj obvesti ministrstvo in mu pošlje pritožbo. Pritožnik lahko sicer odstopi od pritožbe s pisno ali ustno izjavo, ki se evidentira. Vendar če oseba ne odgovori na pisanje, ki ni poziv za popravek ali dopolnitev pritožbe (peti odstavek 146. člena ZNPPol), to ni razlog, da se pritožba ne obravnava (sedmi odstavek 146. člena ZNPPol). Ker smo menili, da bi bilo ob upoštevanju omenjenih določb ZNPPol bolj prav, da bi bil dopis pooblaščenca obravnavan kot pritožba zoper ravnanje policistov, smo ministrstvu predlagali, da naše stališče dodatno obravnava. MNZ v zadevi dodatnih ukrepov ni sprejel. Menil je, da iz pisanja pooblaščenca pobudnice ni bila razvidna »izražena volja pritožnika«, da gre za pritožbo zoper delo policista, kot je to določeno v četrtem odstavku 146. člena ZNPPol. To naj bi po presoji MNZ izhajalo iz dejstva, da je pooblaščenec v dopisu med drugim zaprosil za informacijo, kakšni so pritožbeni ali podobni postopki in s kakšno vlogo jih je treba sprožiti, ter iz dejstva, da po pojasnilu vodje policijske enote pooblaščenec ni sporočil, da vlaga pritožbo zoper delo policistov v skladu z določbami ZNPPol. Varuh je tudi po končani obravnavi pobude menil, da je bilo iz besedila vloge pooblaščenca pobudnice mogoče razbrati izraženo voljo pritožnika, da vlaga pritožbo zoper delo policista. Pooblaščenec je namreč zaprosil za izvedbo postopka, v katerem bo lahko (na ustrezen način) ugotovljeno, kako so policisti ravnali s pobudnico. Menimo namreč, da pooblaščenec s svojim pisanjem tako ni "le" zaprosil za informacijo glede pritožbenih ali podobnih postopkov in s kakšno vlogo jih je treba sprožiti (ter da se bo šele na podlagi takšnega pojasnila odločil za morebitno vložitev pritožbe). Pooblaščenec je v vlogi sicer zapisal: "Če za kakšen od takih pritožbenih ali podobnih postopkov to ne zadostuje, ampak je potrebna formalna vloga, prosim za informacijo, kakšni so ti postopki ...". V odgovoru policije, ki ga je pooblaščenec prejel, ni bilo nobenih informacij o vrsti pritožbenih postopkov (in če dana vloga za začetek postopka že zadostuje), ampak le navedba, da se po preučitvi odgovora in dokumentacije odloči, ali vlaga pritožbo zoper delo policistov v skladu z določbami ZNPPol (16.1-52/2018).

 

2.20.3.3 Obravnava drugih vlog

V poročilu za leto 2018 smo že opozorili, da načelo dobrega upravljanja velja tudi za MNZ oziroma Policijo. Načelo dobrega upravljanja zahteva, da pobudnik na svojo vlogo prejme odgovor Policije, ne da bi za to moral posebej zaprositi.

Primer: Načelo dobrega upravljanja zavezuje tudi za Policijo MNZ smo opozorili na navedbe pobudnika, da mu je 25. 10. 2017 poslal vlogo, ki jo je imenoval "predlog za uvedbo postopka po uradni dolžnosti",in da je s sklicevanjem na dopis MNZ z dne 27. 11. 2017 Policijsko postajo (PP) Ljubljana Vič 11. 7. 2018 zaprosil za podatke o poteku preiskave v njegovi zadevi, vendar ni prejel nobenega odgovora. Upoštevajoč navedeno smo MNZ zaprosili za podatke o tem, kako je postopalo z vlogo pobudnika in ali je bilo nanjo kakor koli odgovorjeno. Posebej smo zaprosili za pojasnilo, ali držijo pobudnikove navedbe, da na prošnjo za podatke o poteku preiskave z dne 11. 7. 2018 ni prejel odgovora, in če to drži, kakšni so bili razlogi za to. V dodatnem poizvedovanju pri MNZ smo v tej zvezi ugotovili, da stališče PP Ljubljana Vič, da pobudnik ni bil pisno obveščen o poteku postopka, ker nikoli ni zaprosil za obveščanje, v celoti ne drži, saj bi bilo v skladu z načelom dobrega upravljanja bolj prav, da bi bil ovaditelj, ki je očitno tudi oškodovanec, seznanjen (vsaj) z dejstvom, da je bilo v njegovi zadevi v skladu z desetim odstavkom 148. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) na Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani poslano poročilo. Pobudo štejemo za utemeljeno, saj pri postopanju PP Ljubljana Vič ugotavljamo kršitev načela dobrega upravljanja. MNZ je sicer sporočil, da je pobudnika Nacionalni preiskovalni urad Uprave kriminalistične policije Generalne policijske uprave z dopisom z dne 27. 11. 2017 obvestil, da so njegov dopis z dne 25. 10. 2017, ki se je nanašal na gradbena dela na sosednji parceli, s katerimi naj bi posegali v njegovo nepremičnino, odstopili v nadaljnje reševanje PP Ljubljana Vič. Na tej PP pa so spregledali njegovo zaprosilo za podatke o poteku preiskave z 11. 7. 2018, tako da so ga o sporočilu glede obravnavane zadeve,  poslanem pristojnemu državnemu tožilstvu po desetem odstavku 148. člena ZKP, obvestili šele 6. 12. 2018, očitno zaradi našega posredovanja. MNZ nas je tudi seznanilo, da bo Uprava kriminalistične policije v okviru predvidenega strokovnega nadzora nad delom Policijske uprave Ljubljana in PP Ljubljana Vič med drugim obravnavala tudi njegov primer (16.1-73/2018).

 

Priporočilo št. 139. Priporočamo, naj Ministrstvo za notranje zadeve in Policija ob upoštevanju načela dobrega upravljanja zagotovita skrbno obravnavo vlog, ki jih prejmeta v obravnavo (stalna naloga).

 

2.20.3.4 Nepovračilo stroškov osebi, ki se odzove vabilu Policije

Čeprav je varuh navedene obravnavane primere štel za  ustrezno urejene (ob upoštevanju njegovih priporočil) že v letu 2005, pa praksa in odziv MNZ potrjujeta, da ne drži (več). Leta 2005 smo namreč MNZ predlagali, da osebi zagotovi povrnitev stroškov, ki nastanejo zaradi policijskega vabila, tudi če pozneje zoper njo ni začet kazenski postopek. Poudarili smo, da ne gre prezreti, da se vabljena oseba mora odzvati vabilu in jo sme policija privesti, če na vabilo ne pride. Ker je oseba torej zavezana, da se odzove vabilu in pride na kraj, kamor je vabljena, je prav, da se ji prizna pravica do povrnitve stroškov, nastalih zaradi policijskega vabila. Do povrnitve stroškov bi morala biti vabljena oseba upravičena ne glede na okoliščino, če pozneje ne pride do kazenskega postopka. Posameznik namreč mora upoštevati oblastno voljo države, da sodeluje v postopku, ki ga je policija (morda celo neutemeljeno) začela v izvrševanju njenih zakonskih nalog, zato ni prav, da bi moral sam nositi stroške, povezane z vabilom.

Priporočilo št. 140: Priporočamo, naj Ministrstvo za notranje zadeve in Ministrstvo za pravosodje skupaj zagotovita (po potrebi tudi z dopolnitvijo predpisov) ureditev povračila stroškov, ki nastanejo osebi zaradi policijskega vabila, tudi če pozneje zoper njo ni začet kazenski postopek, do morebitne spremembe zakonske ureditve, pa naj Policija za povrnitev teh stroškov upošteva Pravilnik o povračilu potnih stroškov vabljenim osebam.

 

Primer: Povrnitev potnih stroškov za prihod vabljene osebe na policijo Pobudnik je varuha seznanil, da so ga policisti Policijske postaje (PP) Grosuplje vabili v svoje prostore z namenom zbiranja obvestil v zvezi s kaznivim dejanjem, katero je bil osumljen. Ob tem so policisti na podlagi šestega odstavka 148. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) od njega pridobili izjavo in sestavili uradni zaznamek o izjavi osumljenca. Kazenski postopek zoper pobudnika pa pozneje ni bil začet. Ker je policija njegov zahtevek za povrnitev potnih stroškov, ki so mu v zvezi s tem nastali, zavrnila, smo se za pojasnilo obrnili na MNZ. Ministrstvo je v odgovoru zapisalo, da so (na podlagi veljavne normativne ureditve vabljenja) do povračila potnih stroškov upravičene le osebe, ki so vabljene na podlagi 35. in 37. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol), in da je način povračila potnih stroškov na tej podlagi natančneje opredeljen v Pravilniku o povračilu potnih stroškov vabljenim osebam (pravilnik), zaradi česar določbe ZNPPol v tem delu ne veljajo za osebe, ki so vabljene na podlagi določb ZKP. Navedlo je še, da ZKP v 92. členu opredeljuje stroške in upravičence do povračila stroškov v zvezi s kazenskim postopkom, ne pa tudi v zvezi s predkazenskim postopkom, v okviru katerega so bila v predmetni zadevi zbrane informacije od pobudnika. Zato je bila njegova zahteva za povračilo potnih stroškov zavrnjena. MNZ je ob tem pojasnil, da se zaveda problematike glede povračila stroškov osebam, ki jih policisti vabijo na podlagi 148. člena ZKP, zato si bo še naprej aktivno prizadeval za ureditev tega področja v noveli ZKP. Ker se s tem stališčem nismo strinjali, smo se znova obrnili na ministrstvo. Omenili smo, da ZNPPol v 35. členu med drugim (v drugi alineji prvega odstavka tega člena) določa, da smejo policisti v uradne prostore vabiti osebo, katere navzočnost je nujno potrebna za izvedbo policijskega pooblastila, določenega s tem ali drugim zakonom (tudi ZKP). V konkretnem primeru je bil, kot je pojasnil tudi MNZ, postopek s pobudnikom nujno potreben za izvedbo policijskih pooblastil po 148. členu ZKP. Zato smo menili, da se tako na podlagi pojasnil ministrstva kakor tudi zakonskih določb tudi pobudnik lahko šteje za osebo iz 1. člena pravilnika. Opozorili smo, da je varuh na potrebo po ureditvi povrnitve potnih stroškov prihoda vabljene osebe na policijo v primeru, ko pozneje ni začet kazenski postopek, opozarjal že v letu 2005. Kot odziv na naše priporočilo je bil namreč z novelo Zakona o policiji (ZPol-E, Uradni list RS, št. 89/05) tudi spremenjen takratni 37. člen ZPol, s tem pa je bila zapolnjena pravna praznina, ki je do tedaj obstajala na tem področju. Na podlagi obravnavane pobude smo ministrstvu priporočili, naj glede na navedena stališča varuha znova preuči in sprejme druge potrebne ukrepe, ki bodo zagotovili, da bo policija v vseh podobnih primerih vabljenja oseb v uradne prostore policije za namen odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj tem osebam na njihovo zahtevo povrnila potne stroške v skladu s 35. členom ZNPPol in pravilnikom. MNZ se je odzvalo s pojasnilom, iz katerega izhaja, da bo počakalo, da bo to področje ustrezno urejeno s spremembami in dopolnitvami ZKP. Po varuhovem mnenju sicer ni ovire, da bi se tudi stroški, ki nastanejo z izvajanjem policijskega pooblastila vabljenja (in so nastali za potrebe kazenskega postopka pred njegovo uvedbo), opredelili kot stroški kazenskega postopka. ZKP v prvi točki drugega odstavka 92. člena namreč med stroške kazenskega postopka uvršča tudi tiste, ki so za potrebe kazenskega postopka nastali pred njegovo uvedbo, in sicer stroške ravnanja z zaseženimi oziroma odvzetimi predmeti. Upoštevajoč tretji odstavek 92. člena ZKP pa se ti stroški najprej izplačajo v skladu s predpisi, ki urejajo ravnanje s temi predmeti. Po mnenju varuha pa je mogoča tudi razlaga, da je način, kako se ti (potni) stroški najprej izplačajo, že ustrezno urejen v prvem odstavku 35. člena ZNPPol s tem, da so med vabljene osebe v uradne prostore uvrščene tiste, ki bi lahko dale koristne podatke za opravljanje policijskih nalog, oziroma katerih navzočnost je nujno potrebna za izvedbo drugega policijskega pooblastila, določenega s tem ali drugim zakonom. Zato vztrajamo, da policija (do morebitne drugačne zakonske ureditve) pri povrnitvi stroškov zaradi vabljenja v svoje prostore z namenom pridobitve izjave od osumljenca upošteva Pravilnik o povračilu potnih stroškov vabljenim osebam (16.1-62/2018).

 

2.20.3.5 Izrek prepovedi približevanja

Prvi odstavek 7. člena Pravilnika o prepovedi približevanja določeni osebi, kraju ali območju (pravilnik) določa, da policisti ob izreku prepovedi približevanja kršitelja pozovejo, naj jim izroči ključe prebivališča oziroma prostorov, na katerega oziroma katere se nanaša prepoved. Tretji odstavek 60. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol) določa dolžnost kršitelja, da policistu izroči ključe prebivališča, v katerem živi skupaj z oškodovancem. Omenjeni določbi policistu omogočata, da od posameznika zahteva določeno ravnanje (izročitev ključev). V nadaljevanju sme policist s tako izročenimi ključi postopati le tako, kot je to določeno s predpisom, ki ga pooblašča, da od osebe zahteva izročitev ključev. To pomeni, da zagotovi njihovo hrambo za čas trajanja prepovedi približevanja, ki se po njenem poteku vrnejo kršitelju. Le tako se je mogoče ustrezno izogniti položaju, ki ga opisujemo v konkretnem primeru. Po prenehanju ukrepa namreč posameznik (le zaradi ravnanja državnega organa, ki nima podlage v predpisu) ne sme biti prepuščen (samo)volji soposestnika, ki mu je policija (čeprav z dobrimi nameni) izročila ključe stanovanja.

 

Primer: Sporno ravnanje policije s ključi ob izreku ukrepa prepovedi približevanja Pobudnik je navedel, da mu je policist Policijske postaje (PP) Velenje ob izreku ukrepa prepovedi približevanja odvzel ključe stanovanja, ne da bi mu ob tem izdal potrdilo. Ko se je po poteku prepovedi oglasil na PP Velenje, da mu ključe stanovanja vrnejo, je izvedel, da njegovih ključev nimajo, ker so bili izročeni oškodovanki. Pobudi je priložil odgovor Sektorja za pritožbe zoper policijo, ki mu je sporočil, da je pritožbo v zvezi z opisanim ravnanjem policije vložil prepozno. Omenjeni organ je za začetek 45-dnevnega roka iz prvega odstavka 146. člena ZNPPol (v katerem se lahko vloži pritožba, če posameznik meni, da je policist z dejanjem ali opustitvijo dejanja pri opravljanju policijskih nalog kršil njegove človekove pravice ali temeljne svoboščine) upošteval dan, ko je bil pobudnik v postopku s policisti ob izreku ukrepa. Zaradi razjasnitve zadeve smo Ministrstvo za notranje zadeve (MNZ) zaprosili za pojasnilo razlogov, zakaj policisti v nasprotju z drugim odstavkom 7. člena pravilnika prevzetih ključev med trajanjem prepovedi približevanja niso hranili na pristojni policijski postaji. Menili smo tudi, da bi bilo prav, da bi organ, ki odloča o pritožbi zoper delo policistov, za začetek pritožbenega roka štel (tudi) dan, ko se je pobudnik zglasil na PP, da bi prevzel ključe. Vse do tedaj bi namreč lahko policisti ob sodelovanju oškodovanke, ki so ji (brez pravne podlage) izročili ključe, zagotovili, da bi prišlo do njihove hrambe in bi bili tako na voljo pobudniku, ko se je po poteku ukrepa zglasil na PP. Pobudnik je varuha in policijo seznanil, da mu oškodovanka sama ključev stanovanja po poteku ukrepa ni želela izročiti. Zakonodajalec je s časovno omejitvijo trajanja ukrepa prepustitve stanovanja v skupni uporabi, ko je kršitelj lastnik, solastnik ali skupni lastnik stanovanja (21. člen Zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND)), posebej poudaril pomen zagotavljanja posestnega varstva kršitelja. Tudi sicer sme v teh primerih poseg v pravico posameznika trajati le za čas ukrepa, kot ga določi sodišče. Zato je pomembno, da policija v teh primerih dosledno upošteva določbe ZNPPol in pravilnika. MNZ se je v končnem odgovoru strinjal, da je konkretno ravnanje s prevzetimi ključi pobudnika pomenilo odstopanje od dolžnega ravnanja po ZNPPol in pravilniku, ki tovrstne primere jasno urejata. Ugotovilo je tudi, da potrdilo, ki so ga izdali policisti v konkretnem primeru, ni vsebovalo vseh predpisanih vsebin, kot je to določeno z navedenim pravilnikom, saj ni bilo ključne sestavine  – podpisa kršitelja ob odvzemu ključev. Pobudniku potrdilo tudi sicer ni bilo izročeno. Zaradi ugotovljenih nepravilnosti in zapletenosti zadeve v obravnavanem primeru je MNZ zagotovil, da bo ob upoštevanju stališča varuha, da rok za vložitev pritožbe še ni potekel, izvedlo pomiritveni postopek, predviden v okviru omenjene pritožbe po ZNPPol (16.1-1/2019).

 

2.20.3.6 Pravica do obvestitve tretje osebe ob odvzemu prostosti

Ustava Republike Slovenije v drugem odstavku 19. člena določa, da mora biti vsakdo, ki mu je odvzeta prostost, med drugim takoj poučen, da mora pristojni organ na njegovo zahtevo o odvzemu prostosti obvestiti njegove bližnje. ZKP navedeno pravico podrobneje ureja v četrtem členu, v 208. členu pa določa skrajni rok (24 ur) za obveščanje družine tistega, ki mu je bila odvzeta prostost, če ta to zahteva. V skladu z navedenim mora policija obveščanje opraviti takoj, ko je to mogoče, le v izjemnih primerih pa najpozneje v 24 urah. Tudi Direktiva 2013/48/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2013 o pravici do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku in postopkih na podlagi evropskega naloga za prijetje ter o pravici do obvestitve tretje osebe ob odvzemu prostosti in do komunikacije s tretjimi osebami in konzularnimi organi med odvzemom prostosti v 5. členu zagotavlja pravico do obvestitve tretje osebe o odvzemu prostosti. Določa, da države članice zagotovijo, da imajo osumljene ali obdolžene osebe, ki jim je odvzeta prostost, pravico, da se o odvzemu prostosti nemudoma obvesti vsaj ena oseba, ki jo izberejo same, na primer sorodnik ali delodajalec, če to želijo. Kakršno koli odlaganje pri uveljavljanju pravice do obveščanja o odvzemu prostosti mora biti jasno določeno in časovno omejeno ter z dodanimi varovali (tako CPT) oziroma je dopustno glede na posebne okoliščine posamezne zadeve zaradi določenih nujnih razlogov.

 

Primer: Izjema od uporabe pravice do obveščanja V pobudi za začetek postopka pri Varuhu je pobudnica opozorila na opravljeno hišno preiskavo in postopek policistov v njeni zadevi zaradi suma storitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti. Med drugim je navedla, da je ob odvzemu prostosti zahtevala, da policija obvesti njenega moža, da ob 14.30, kot sta bila dogovorjena, ne bo mogla priti do njega, policisti pa tega niso storili. Mož je bil zato v skrbeh, saj ni prišla na dogovorjeni kraj ob dogovorjenem času. Mož jo je skušal dobiti po telefonu, vendar se mu ni mogla oglasiti, saj telefona ni imela. Poklical je tudi sina in njene prijateljice, vendar ni nihče vedel, kje je, oziroma kaj si ji je zgodilo. Ker je bil njen avto od jutra, ko je odšla v službo, še vedno na istem mestu, se je odločil, da gre v službo in tam jo je ob 19.45 tudi našel. Tako je izvedela, da policistka, ki jo je prosila, da moža seznani, da je v policijskem postopku, tega ni storila. Njena družina je bila zato v skrbeh zanjo, saj so bili prepričani, da se ji je zgodilo kaj hudega. Na postopek policistov je pobudnica vložila pritožbo po Zakonu o nalogah in pooblastilih policije (ZNPol). Zato smo se glede postopanja policistov v tem primeru obrnili na MNZ in zahtevali, da nas seznani z vsemi pritožbenimi ugotovitvami oziroma odgovorom, ki ga bo prejela na svojo pritožbo, zlasti pa smo zahtevali natančno pojasnilo o uveljavitvi pravice do obveščanja bližnjih ob odvzemu prostosti. MNZ je glede uveljavljanja te pravice pojasnil, da je bila pobudnica 20. 7. 2018 ob 12. uri, ko ji je bila vzeta prostost, seznanjena s pravicami iz četrtega člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Pri tem je ob 12.15 zahtevala, da njenega moža obvestijo o odvzemu njene prostosti. Zaradi bojazni, da bo skril ali uničil dokazne predmete o kaznivem dejanju, če bi bil o odvzemu prostosti obveščen pred izvedbo hišne preiskave, so policisti obveščanje odložili. Zato je bil s tem, da je bila pobudnici odvzeta prostost, seznanjen istega dne ob 19.45, kar je po mnenju MNZ v skladu z 208. členom ZKP. 208. člen ZKP res določa, da policija oziroma sodišče o odvzemu prostosti v štiriindvajsetih urah obvesti družino tistega, ki mu je bila vzeta prostost, če ta to zahteva. Vendar smo MNZ opozorili, da Evropski odbor za preprečevanje mučenja Sveta Evrope (CPT) jasno poudarja, da ima pridržana oseba pravice (med drugim tudi pravico do obveščanja o odvzemu prostosti) že od začetka odvzema prostosti. Nalaga tudi obveznost, da mora biti kakršno koli odlaganje pri uveljavljanju pravice do obveščanja o odvzemu prostosti jasno določeno in časovno omejeno in z dodanimi varovali. Na to obveznost je CPT našo državo opozoril že ob njegovem prvem obisku v letu 1995 in predlagal sprejetje dodatnih ukrepov. Na obveznost zagotovitve pravice do obvestila o pridržanju že na začetku odvzema prostosti je CPT našo državo opozoril tudi ob obisku v letu 2017. Glede na ta priporočila CPT smo MNZ zaprosili za dodatne informacije o tem, kje in kako so na sistemski ravni določene morebitne izjeme od uveljavitve pravice pridržane osebe, da se o odvzemu prostosti obvesti tretja oseba, in če so, kako so časovno omejene in kakšni ukrepi so predvideni, da se preprečijo morebitne zlorabe. Hkrati smo zaprosili tudi za podatek o tem, ali je bila pobudnica sploh seznanjena z odlogom obveščanja, in če je bila, kdaj in kje je bilo to dokumentirano. V dodatnem odgovoru je MNZ pojasnil, da so v praksi izjeme od takojšnjega obveščanja povezane izključno s primeri, ko je treba opraviti hišno preiskavo, ker obstaja bojazen, da bi kdo od bližnjih skril ali uničil sledi kaznivega dejanja ali predmete, ki so pomembni za kazenski postopek, če bi bil o odvzemu prostosti obveščen pred izvedbo hišne preiskave. Zato se v takih primerih obveščanje opravi ob začetku hišne preiskave, policisti pa morajo odločitev o odložitvi obveščanja zaznamovati v evidenci oseb, ki jim je odvzeta prostost. Na ta način je zagotovljeno, da so tudi v primerih, ko se pridržanje izvaja v drugi policijski enoti, policisti seznanjeni, da je obveščanje odloženo, navedeni vnos podatkov pa omogoča tudi nadzor nad primeri, ko je bila sprejeta odločitev o odložitvi obveščanja. MNZ je tudi sporočil, da policisti trdijo, da so pobudnico seznanili, da bodo obveščanje moža opravili naknadno, vendar je hkrati pripomnil, da bi moralo biti to bolj jasno zapisano v uradnem zaznamku o izvajanju opravil med pridržanjem/zadržanjem. Po vpogledu v ta uradni zaznamek nismo našli zabeležke, da je bila pobudnica obveščena o odlogu obveščanja moža oziroma kdaj naj bi bila, temveč le pripis (posebnega prostora za ta namen obrazec uradnega zaznamka za primer odloženega obveščanja ne vsebuje), da ta ni bil obveščen (s sklicevanjem na 208. člen ZKP) oziroma da je bil obveščen ob 19.50. Pobudnica pa je zatrjevala, da je za obveščanje moža zaprosila v prvih petnajstih minutah po seznanitvi z odvzemom prostosti (ob 12.15), kar izkazuje tudi uradni zaznamek o izvajanju opravil med pridržanjem/zadržanjem. Navajala je tudi, da je policistko, ki ji je dala moževo telefonsko številko, ob približno 13.30 vprašala, ali je dobila moža, ta pa ji je rekla, da ga še ni poklicala. Šele ob približno 18. uri, ko je policistko znova vprašala glede obveščanja moža, so ji policisti povedali, da ga niso obvestili zaradi interesa preiskave. Vsekakor menimo, da bi bilo prav, da bi pobudnico policisti o razlogih za odloženo obveščanje moža takoj tudi seznanili in to tudi jasno zabeležili v svoji dokumentaciji. Na ta način ne bi bila v negotovosti, ali so, in če so, kdaj so policisti to nalogo tudi opravili. Hkrati tudi menimo, da bi morali biti razlogi za odloženo obveščanje res izjemni. Upoštevati je namreč treba, da sicer svojci pridržane osebe za več ur izgubijo vsako sled za njo in se lahko znajdejo v negotovosti, polni bojazni in strahu, kam je njihova bližnja oseba izginila. Namen hiše preiskave, ki je zagotoviti dokaze za uspešno izvedbo kazenskega postopka, je gotovo lahko eden izmed razlogov za odlog tega obveščanja. Vendar menimo, da vsaka hišna preiskava na splošno ne more biti sama po sebi dovolj utemeljen razlog za odlog obveščanja s sklicevanjem na 208. člen ZKP. Tudi v teh primerih menimo, da bi bilo treba odločitev o odlogu obveščanja skrbno pretehtati in sprejeti v vsakem primeru posebej, in to le v skrajnih primerih. To velja predvsem v primerih, ko bojazni, da bodo skriti ali uničeni morebitni dokazni predmeti o kaznivem dejanju, ni mogoče odpraviti na drug način, na primer z zapečatenjem ali zavarovanjem prostora do izvedbe hišne preiskave. Hkrati pa bi morala takšno odločitev (v skladu s standardi CPT) sprejeti nadrejena oseba oziroma organ, ne pa policisti, ki obravnavajo posamezno zadevo. Odgovor s temi dodatnimi ugotovitvami smo poslali tudi MNZ z namenom, da ponovno preuči primere dopustnih odlogov obveščanja bližnjih oseb ob odvzemu prostosti in razmisli o potrebnih dodatnih varovalih, ki bodo zagotovila, da bo ta odlog izjemen (tudi časovno), med drugim tudi v primerih, ko je treba ob pridržanju osebe opraviti hišno preiskavo. Kakor določa tudi Direktiva 2013/48/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2013 o pravici do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku in postopkih na podlagi evropskega naloga za prijetje ter o pravici do obvestitve tretje osebe ob odvzemu prostosti in do komunikacije s tretjimi osebami in konzularnimi organi med odvzemom prostosti, lahko države članice začasno odstopajo od uporabe pravice do obveščanja, kadar je to glede na posebne okoliščine zadeve (!) upravičeno na podlagi enega od nujnih razlogov, med drugim tudi, kadar je nujno preprečiti resno tveganje za kazenski postopek. Pritožbo pobudnice je sicer vsestransko preveril in na seji senata obravnaval Sektor za pritožbe zoper policijo, Direktorata za policijo in druge varnostne naloge MNZ. Člani senata so soglasno odločili, da je vseh pet obravnavanih pritožbenih razlogov utemeljenih. Ker so iz pritožbe lahko izhajali razlogi za sum, da so policisti storili kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, so na podlagi 145. člena ZKP zadevo odstopili Specializiranemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, Oddelku za preiskovanje in pregon oseb s posebnimi pooblastili v pristojno reševanje. Tudi policija je po preveritvi vseh postopkov policistov v tem primeru ugotovila, da so bili nekateri ukrepi uslužbencev Policijske uprave Maribor pri zbiranju obvestil nepotrebni, ne dovolj preverjeni in nesorazmerni. Pobudo v tej zadevi štejemo za utemeljeno, saj je pobudnica upravičeno opozorila na nepravilnosti pri uporabi policijskih pooblastil v okviru predkazenskega postopka, ki so imele (med drugim) za posledico tudi neupravičeni odvzem prostosti pobudnice (15.2-45/2018).

 

Priporočila št. 141: Priporočamo, naj Ministrstvo za notranje zadeve na sistemski ravni uredijo morebitne izjeme od takojšnje uveljavitve pravice pridržane osebe, da se o odvzemu njene prostosti obvesti tretja oseba,, in da bo z zagotovljenim nadzorom odvzem prostosti skrbno pretehtan v vsakem primeru posebej in odrejen le v skrajnih primerih.

 

2.20.3.7 Policijsko pridržanje z napako

Na podlagi tretjega odstavka 4. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se za odvzem prostosti osumljencu šteje vsaka omejitev prostosti, ki pomeni prisilno zadržanje. V čas trajanja pridržanja se všteva tudi čas trajanja policijskega postopka do takrat, ko policist odredi pridržanje (prvi odstavek 66. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol)).

 

Primer: Policija zamudila s privedbo pridržanega k preiskovalnemu sodniku Varuh se je na podlagi anonimne prijave o nepravilnostih pri izvajanju pridržanja z vpogledom v kazenski spis Okrožnega sodišča v Mariboru seznanil z listinami, ki so se nanašale na čas odvzema prostosti obdolženca v tem postopku. V zapisniku o zaslišanju privedenega pred preiskovalnim sodnikom je bilo navedeno, da so ga delavci policije prijeli določenega dne ob 11.30 in da je bil pred preiskovalnega sodnika priveden dva dni pozneje ob 11. uri. Na podlagi drugih podatkov v spisu (odločbe o odvzemu prostosti in pridržanju, zapisnika o zasegu predmetov in kazenske ovadbe) pa je bilo mogoče sklepati, da se je policijski postopek z osebo dejansko začel že več ur prej, preden ji je bilo odrejeno pridržanje. Prav tako smo lahko razbrali, da je bil pri preiskavi kaznivega dejanja obdolženec verjetno osumljen prej, kot mu je policija odvzela prostost. Zato smo MNZ zaprosili za pojasnilo položaja obdolženca v času, preden mu je bilo odrejeno pridržanje v prostorih Policijske uprave (PU) Maribor. Med drugim nas je zanimalo, ali je pred formalnim odvzemom prostosti lahko zapustil kraj, kjer je bil, oziroma kje je bil v tem času in ali je bil pod nadzorom policije, ter kako in kdaj je iz kraja, kjer je bil najprej obravnavan, prišel v prostore PU Maribor (sam ali v spremstvu policije). V odgovoru je ministrstvo zapisalo, da je primer v obravnavo prevzel Direktorat za policijo in druge varnostne naloge. Na podlagi proučitve primera je ministrstvo ugotovilo, da se je policijski postopek za osebo začel že ob 6.30 (to je že pet ur pred formalnim odvzemom prostosti), in sicer z izvedbo policijskega pooblastila, s katerim je bilo osebi omejeno gibanje, ki vse do formalne odreditve pridržanja ni bilo preklicano. Do odreditve pridržanja so bila zoper osebo izvedena še nekatera druga policijska pooblastila oziroma uradna dejanja (kot so ugotavljanje identitete, zaseg predmetov, zbiranje obvestil, navzočnost pri pregledu terena, strokovni pregled). Ministrstvo je ob tem poudarilo, da je bil glede na dejstvo, da se čas policijskega postopka všteva v čas pridržanja, in glede na zakonsko določilo, da lahko traja pridržanje po drugem odstavku 157. člena ZKP največ 48 ur, obdolženec pridržan 52 ur in 35 minut oziroma štiri ure in 35 minut več, kot je to pravno dopustno. Ministrstvo nas je tudi seznanilo, da je v zvezi s tem dogodkom policija (že pred posredovanjem varuha) izvedla notranji varnostni postopek, pri katerem je ugotovila razloge za sum, da je bilo zaradi časa trajanja pridržanja storjeno dejanje z elementi kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti in zadevo odstopila v pristojno reševanje Oddelku za preiskovanje in pregon uradnih oseb s posebnimi pooblastili Specializiranega državnega tožilstva RS. Obravnavo zadeve smo zato končali (16.1-70/2018).

 

2.20.3.8 Sporno poročilo policije

Prav je, da policisti namenjajo potrebno skrb najranljivejšim, med katere spadajo seveda tudi otroci. Ugotovitve policistov, še zlasti, če z njimi seznanijo tudi druge organe za potrebe nadaljnjih postopkov, morajo biti objektivne, pravilne in popolne. To problematiko obravnavamo v naslednjem primeru.

 

Primer: Dopolnitev spornega poročila policije po posredovanju varuha Pobudnica je Varuha človekovih pravic Republike Slovenije (varuh) seznanila s poročilom Policijske postaje (PP) Tolmin, poslanim Centru za socialno delo (CSD) Tolmin, ki je bil tudi razlog za vloženo pritožbo zoper komandirja te PP, saj naj bi bile nekatere navedene informacije o njeni družini nepravilne. Pozneje nas je seznanila še z odgovorom senata Sektorja za pritožbe Ministrstva za notranje zadeve (MNZ) na njeno pritožbo. Pritožbeni senat je ugotovil, da je bila vsebina zadnjega odstavka poročila PP Tolmin neverodostojna, saj policist obvestil ni zbiral v skladu z zakonom, nepopolno je ugotovil tudi dejansko stanje. Komandir, ki je poročilo prebral, strokovne napake policista, ki je poročilo sestavil, ni prepoznal, s tem ni v celoti spoštoval oziroma upošteval pravil stroke, zato je bilo omajano načelo strokovnosti in integritete, ki ga v 17. členu določa ZNPPol. Senat je tako ugotovil, da je bilo s podajo poročila CSD čezmerno poseženo v pravice in temeljne svoboščine pobudnice, ki jih varuje Ustava Republike Slovenije. Od MNZ smo zahtevali, da sporoči, kako je ukrepalo, da se podobne strokovne napake ne bi ponovile pri nobeni izmed organizacijskih enot Policije, oziroma da v primeru, če MNZ tega še ni storil, sprejemne ustrezne ukrepe v tej smeri in nas z njimi tudi seznani. MNZ je v odgovoru poudaril, da se v Policiji zavedajo pomembnosti zakonitega in strokovnega dela na področju zaščite ranljivih skupin tako pri zagotavljanju ukrepov za zaščito žrtev kakor tudi pri zbiranju obvestil od oseb, ki jim lahko podajo informacije, ki so pomembne za posamezni postopek. Sprejemajo tudi vse potrebne ukrepe z namenom odprave neustreznih praks policistov pri izvajanju policijskih nalog in za dosledno spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Iz odgovora MNZ smo lahko razbrali tudi, da je bil zaradi ugotovljenih nepravilnostih v tem primeru po končani senatni obravnavi opravljen razgovor s komandirjem PP Tolmin, v katerem je bil opozorjen na zakonito opravljanje njegovih nalog, prav tako pa je bil primer obravnavan tudi na seji širšega strokovnega kolegija direktorja Policijske uprave (PU) Nova Gorica. MNZ je napovedal, da bo primer del vsebin nadaljnjih izobraževanj v Policiji. Iz odgovora pa nismo razbrali podatka, ali so bile ugotovljene nepravilnosti pri delu PP Tolmin sporočene tudi CSD Tolmin, kamor je bilo poslano sporno poročilo, oziroma ali je bilo to poročilo kakor koli dopolnjeno glede na ugotovljene nepravilnosti. Menili smo namreč, da je takšen ukrep nujen in ga zahteva že pritožbena ugotovitev, da gre za neverodostojno vsebino poslanega poročila CSD. Ker je pritožbeni senat ugotovil, da je bilo s podajo poročila na CSD prekomerno poseženo v pravice in svoboščine pobudnice in da bi jo zaradi ravnanja PP Tolmin lahko ta  CSD obravnaval drugače kakor druge osebe v podobnih postopkih, smo predlagali (če to še ni bilo storjeno), da PP Tolmin svoje poročilo v tem delu dopolni in presodi, ali ni potrebno tudi pisno opravičilo. MNZ je v dodatnem odgovoru sporočil, da je Generalna policijska uprava – Uprava kriminalistične policije v vlogi nadzornega organa odredila, da PP Tolmin predmetno poročilo ustrezno dopolni in ga pošlje na CSD Tolmin. PP Tolmin je tako z dopisom z dne 18. 2. 2019 na CSD Severne Primorske, Enota Tolmin, tudi poslala dopolnitev poročila. Glede opravičila pa je MNZ pojasnil, da se je ob koncu seje pritožbenega senata, ki je potekala na PU Nova Gorica, komandir PP Tolmin pobudnici in njenemu možu že opravičil. Pobudo štejemo za utemeljeno. Prav je, da policisti namenjajo potrebno skrb najranljivejšim, med katere spadajo seveda tudi otroci, pa vendar morajo biti ugotovitve policistov, še zlasti, če so te poslane drugim organom za potrebe nadaljnjih postopkov, objektivne, pravilne in popolne. Zato smo zadovoljni, da je (sicer šele po našem posredovanju in spodbudi vodstva policije) PP Tolmin dopolnila sporno poročilo, ki ga je poslala CSD Tolmin in mu sporočila, da obvestila o družini pobudnice niso bila zbrana verodostojno in da je zato tretji odstavek poslanega poročila brezpredmeten (16.1-20/2018).

 

2.20.3.9 Preizkus alkoholiziranosti tudi za otroka?

Pobudnik je navedel, da je policist PP Vrhnika, ki je obravnaval nesrečo, v kateri je bil udeležen njegov desetletni sin, tega (in tudi nasprotnega udeleženca, voznika osebnega vozila) preizkusil z alkotestom. Zanimala ga je pravna podlaga za preizkusa pri otroku, ne da bi policist za to pred tem pridobil njegovo soglasje. Poudaril je, da so otroku že dogodek in poškodbe povzročili stres, postopek preizkusa, ki ga je izvedla uniformirana oborožena oseba brez navzočnosti ali vsaj ustne privolitve staršev, pa je njegov strah še občutno povečal. Gre namreč za položaj, ki je otroku povesem neznan, otrok se ne zaveda niti posledic postopka niti svojih pravic v zvezi z njim.  

V posredovanju pri MNZ smo poudarili, da morajo biti pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki ne glede na to, ali jih vodijo državne ali zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišča, upravni organi ali zakonodajna telesa, otrokove koristi glavno vodilo (3. člen Konvencije o otrokovih pravicah). Zakon o prekrških (ZP-1) izključuje odgovornost otrok, saj v 30. členu določa, da se proti mladoletniku, ki ob storitvi prekrška še ni bil star 14 let (otrok), ne smejo voditi postopki za prekrške in izreči sankcije za prekrške. Otrok za udeležbo v cestnem prometu pod vplivom alkohola oziroma za odklonitev preizkusa alkoholiziranosti ne more biti odgovoren. Otrok v starosti deset let pravno gledano tudi nima pripoznane sposobnosti odločanja o sebi, svojih pravicah in koristih, zato se tudi ne more samostojno odločati za pristanek oziroma odklonitev preizkusa alkoholiziranosti oziroma strokovnega pregleda. Otrok tudi ne more dati pravno veljavnega pristanka za poseg v svoje pravice. Otrokovo voljo lahko nadomesti volja njegovih staršev, zato bi ti tudi v tem obravnavanem primeru po naši presoji morali biti vključeni v postopek, da bi lahko ustrezno varovali koristi otroka, ki jih ne zmore varovati sam. To zahteva tudi Zakon o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol), ki v 18. členu določa, da morajo policisti pri opravljanju policijskih nalog proti otrokom in mladoletnikom upoštevati njihovo starost, telesno in duševno razvitost, občutljivost in morebitne druge lastnosti, ki jih je mogoče opaziti. Hkrati pa tudi, da v primeru, ko policisti izvajajo policijska pooblastila proti otroku, o tem obvestijo starše ali skrbnika, če to zahtevajo koristi otroka, vselej pa, ko so bila zoper njega uporabljena prisilna sredstva.

PP Vrhnika je pobudniku pojasnila, da je policist njegovega sina preizkusil z napravo za ugotavljanje alkohola na podlagi določbe 111. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), izvedba preizkusa brez njegove vednosti oziroma prisotnosti pa je bila glede na konkretne okoliščine ocenjena kot »ne ravno strokovna/primerna« ob napovedi, da bo policist na takšno početje opozorjen.

Upoštevajoč znane okoliščine postopka policistov smo se težko strinjali z oceno, da je bila izvedba preizkusa alkoholiziranosti le nestrokovna oziroma neprimerna, temveč smo menili, da gre za očitno kršitev obveznosti, ki jo določa 18. člen ZNPPol. V pojasnitev ukrepanja policistov v tem primeru smo zato zaprosili za dodatno pojasnitev o tem, kako je bila pri odločitvi za preizkus alkoholiziranosti spoštovana zahteva po varovanju koristi otroka, zlasti njegova starost, telesna in duševna razvitost, občutljivost in morebitne druge lastnosti, ki jih je bilo mogoče opaziti, zlasti pa nas je zanimal tudi namen tega preizkusa glede na to, da otrok ne more biti odgovoren za prekršek. Zanimali so nas tudi razlogi, da o tem postopku ni bil takoj obveščen oče otroka (in kaj je morda policist zabeležil glede obveščanja staršev v svojo dokumentacijo glede na določbo 55. člena Pravilnika o policijskih pooblastilih), poleg tega pa smo zaprosili tudi za informacije o tem, ali opravljanje preizkusov alkoholiziranosti, če gre za udeležence v prometu, ki so otroci, potekajo redno (brez izjem) in če da, od katere začetne starosti, in tudi, ali imajo policisti za delo na tem področju kakšne posebne usmeritve.

MNZ je sporočil, da je Direktorat za policijo in druge varnostne naloge (DPDVN) v okviru svojih pristojnosti policijo zaprosil za pojasnila in dokumentacijo o postopku. Iz poročila policije izhaja, da je bil otrok pobudnika kot kolesar udeležen v prometni nesreči. Pri tem se je lahko telesno poškodoval, na vozilih pa je nastala manjša materialna škoda. Pri preiskavi prometne nesreče sta policista opravila ogled, v pobudnikovi prisotnosti z otrokom opravila razgovor (zbirala obvestila) in z obema neposrednima udeležencema prometne nesreče izvedla preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola (preizkus alkoholiziranosti). Po pojasnilih policije se je policist odločil, da obema neposrednima udeležencema prometne nesreče odredi preizkus alkoholiziranosti, ker prvi odstavek 107. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) določa, da policist neposrednemu udeležencu prometne nesreče odredi preizkus alkoholiziranosti. Preizkus je bil po pojasnilih policije opravljen (tudi) z namenom ugotavljanja vseh okoliščin in dokazov v prometni nesreči zaradi (morebitnih) nadaljnjih postopkov s področja civilnega prava, ki se nanašajo na uveljavljanje povzročene škode, ki jo je obravnavala policija. Policija je pri tem še navedla, da je v četrtem odstavku 142. člena Obligacijskega zakonika uzakonjena krivdna odgovornost staršev za ravnanje otroka od dopolnjenega sedmega leta do otrokove polnoletnosti. Iz poročila tudi izhaja, da policist med postopkom ni ugotovil okoliščin ali znakov, da bi imel otrok v organizmu alkohol. Pojasnjeno je bilo tudi, da bi v primeru pozitivnega rezultata preizkusa alkoholiziranosti ali morebitne odklonitve preizkusa to zabeležili v uradnem zaznamku, ne da bi sploh začeli prekrškovni postopek zoper otroka. Policija še meni, da je na podlagi določb ZPrCP ne glede na 30. člen ZP-1, ki prepoveduje vodenje prekrškovnega postopka proti otrokom in izrekanje sankcij za prekrške otrokom , preizkus alkoholiziranosti pri otroku dovoljen. Ker prvi odstavek 107. člena ZPrCP ne določa starostne omejitve glede odrejanja preizkusa alkoholiziranosti neposrednim udeležencem prometne nesreče, policija meni, da je treba pri tovrstnih postopkih z otroki vedno oceniti smotrnost in sorazmernost postopka preizkusa alkoholiziranosti ob upoštevanju, da niso kazensko odgovorni in da zoper njih ni mogoče uvesti postopka. V poročilu je policija tudi pojasnila, da sta bila policista obveščena, da so starši otroka oziroma pobudnik – otrokov oče o dogodku že obveščeni in da oče prihaja na kraj prometne nesreče. V nadaljevanju pa je bilo ugotovljeno, da policist pobudnika ni primerno obvestil o nameravani izvedbi preizkusa alkoholiziranosti, ker ga policista o tem nista neposredno obvestila. Zato je policija tudi menila, da policist pobudnikove pasivnosti in neizraženih znakov nasprotne volje ne bi smel razlagati kot domnevne privolitve in bi mu moral jasno povedati, da za otroka odreja preizkus alkoholiziranosti.

Policija je tudi sporočila, da je bilo v zadnjih petih letih v prometnih nesrečah udeleženih 2.645 otrok, od katerih je bilo 456 povzročiteljev. Policisti so slednjim odredili preizkus alkoholiziranosti v 92 primerih, kar pomeni 20,1 %. Iz zapisanega izhaja, da policija kljub kogentni zakonski določbi ne odreja vedno preizkusa alkoholiziranosti za otroke, ki so neposredni udeleženci prometnih nesreč.

Nasprotno opisanemu stališču policije pa je DPDVN presodil, da določbe prvega odstavka 107. člena ZPrCP, ki je kogentna določba, ne gre razlagati tako, da je treba obvezno odrediti preizkus alkoholiziranosti tudi za otroka, kadar je neposredni udeleženec prometne nesreče. Slednje izhaja že iz določbe 30. člena ZP-1, ki določa, da se proti mladoletniku, ki ob storitvi prekrška še ni bil star 14 let (otrok), ne smejo voditi postopki za prekrške in izreči sankcije za prekrške. Iz tega razloga tudi ni mogoče ugotoviti, za kateri legitimni cilj naj bi šlo pri preizkusu alkoholiziranosti pri otroku, ker so po ustaljeni ustavnosodni presoji omejitve ustavnih pravic dopustne, če so v skladu z načelom sorazmernosti. To pomeni, da mora biti omejitev potrebna in nujna za dosego določenega ustavno legitimnega cilja ter v sorazmerju s pomembnostjo tega cilja (tretji odstavek 15. člena ustave). Glede na sistematično umeščenost ZPrCP, ki v celoti predpisuje sankcije za kršitve v postopku o prekršku, je mogoče razumeti, da je omenjena zakonska ureditev namenjena oziroma usmerjena k izrekanju sankcij za prekrške. Ker pa tak cilj v policijskih postopkih glede otrok ni, je DPDVN menil, da določbe prvega odstavka 107. člena ZPrCP, ki določa, da mora policist neposrednemu udeležencu prometne nesreče odrediti preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola, ni mogoče razlagati tako, da je treba preizkus odrediti tudi otroku (osebi, mlajši od 14 let), kadar je ta neposredni udeleženec prometne nesreče. V teh primerih je treba upoštevati zlasti koristi otroka, odrejanje preizkusa alkoholiziranosti pa ga dodatno in po nepotrebnem psihično in fizično obremenjuje v času, ko mu je zaradi pretresenosti od prometne nesreče in morebitnih telesnih poškodb treba najprej zagotoviti medicinsko pomoč ter varno in mirno okolje. Le tako namreč lahko otroci v teh primerih uživajo posebno ustavno varovano varstvo in skrb, kar je še zlasti pomembno ob dejstvu, da po določbi 30. člena ZP-1 niso odgovorni za storjene prekrške.

Ker policija nima posebnih usmeritev za delo na tem področju, je DPDVN napovedal, da bo z usmeritvami in obveznimi navodili ministra za notranje zadeve policiji naloženo, da dopolni Priročnik za izvajanje postopkov v cestnem prometu s pojasnilom, da se pri otrocih kot neposrednimi udeleženci prometne nesreče ne izvajajo preizkusi alkoholiziranosti, s čimer bo zagotovljeno upoštevanje koristi otrok kot glavnega vodila pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, ki jih izvaja policija.

Ne glede na navedeno jasno izraženo stališče, da že ob veljavni pravni ureditvi policist v primerih, ko je neposredni udeleženec prometne nesreče otrok, zanj ni upravičen odrediti preizkusa s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola, pa DPDVN ocenjuje, da bi morala biti opisana izjema opredeljena tudi v ZPrCP, da bi se izognili morebitnim nadaljnjim različnim razlagam. Zato je napovedal, da bo policiji naložena tudi priprava predloga za ustrezno spremembo 107. člena ZPrCP, da bodo upoštevana načela domačih in tujih predpisov glede koristi otrok pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, ki jih vodijo upravni organi.

S stališči DPDVN MNZ na izpostavljeno problematiko odrejanja preizkusa alkoholiziranosti otrok smo se strinjali in spodbujamo napovedane ukrepe za zagotovitev koristi otrok kot glavnega vodila pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, ki jih izvaja policija. Pri vseh ukrepih javnih organov ali zasebnih ustanov, ki se nanašajo na otroke, je treba namreč upoštevati predvsem koristi otroka (drugi odstavek 24. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah). Ob že izraženih pomislekih v posredovanju pri MNZ in očitnem pomanjkanju legitimnega cilja  pri preizkusu alkoholiziranosti otroka ter neizkazani potrebnosti in nujnosti (morebitne okoliščine ali znake alkoholiziranosti lahko policija ugotavlja in zabeleži tudi z neposrednimi ugotovitvami), je ta poseg tudi po naši presoji težko opravičevati le z morebitnimi nadaljnjimi postopki zaradi povrnitve škode in sklicevanjem na obveznost odrejanja preizkusa vseh udeležencev v prometu po 107. členu ZPrCP, saj (kot kažejo podatki) te obveznosti v praksi policija že doslej ni upoštevala. Ker tudi morebitna ugotovljena alkoholiziranost ne more imeti nobenih posledic v prekrškovnem postopku, smo menili, da tak poseg v telesno nedotakljivost otroka ne izpolnjuje pogoja nujnosti po drugem odstavku 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (ki ureja pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja), prav tako pa tudi ne potrebnosti za dosego cilja, saj takšnega cilja pri ugotavljanju znakov prekrška sploh ni.

Zaradi pomislekov policije glede absolutne prepovedi opravljanja preizkusa alkoholiziranosti pri otrocih, kadar so ti neposredni udeleženci prometne nesreče, ne glede na to, da niso kazensko odgovorni, , smo skupaj s predstavniki Policije in direktorata to problematiko znova obravnavali. Policija je namreč vztrajala, da je pri vsaki prometni nesreči treba razjasniti okoliščine, ki so pripeljale do nastanka prometne nesreče, ne glede na starost udeležencev. Alkoholiziranost je pomemben dejavnik, ki je lahko pripomogel k nastanku škodljive posledice, ki pa ni nujno kazniva. Policija je zavezana, da preišče vzroke in odgovornost za povzročitev prometne nesreče tudi v primerih, ko je povzročitelj ali udeleženec mladoletna oseba. Popolna prepoved posameznih opravil, ki so z vidika ugotavljanja materialne resnice potrebna in niso v nasprotju z zagotovljenimi pravicami, bi bila po stališču Policije nepotrebna in nepravična.

MNZ je zato napovedal, da bo s spremembo in dopolnitvijo 107. člena ZPrCP določeno, da bo smel policist pri otroku zaradi ugotovitve, ali je udeležen v cestnem prometu pod vplivom alkohola, prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, izvesti preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkoholiziranosti, izvesti preizkus z napravo ali sredstvom za hitro ugotavljanje prisotnosti psihoaktivnih snovi v organizmu, ali predpisani postopek za prepoznavo znakov, ki so posledica teh snovi v organizmu, le izjemoma, ko so podani razlogi za sum, da je otrok pod vplivom teh snovi, in ob soglasju (prisotnosti) starša.

 

2.20.3.10 Vprašanje vštetja časa hišne preiskave v čas pridržanja

Eden izmed pobudnikov je spraševal o našem stališču glede vštetja časa oprave hišne preiskave v čas pridržanja. Na našo pobudo je to vprašanje obravnaval tudi Strokovni svet za policijsko pravo in pooblastila.

Zakon o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol) v 56. členu določa, da je osebi, ki je v policijskem postopku, gibanje začasno omejeno, če se dejansko ne more svobodno gibati zaradi izvedbe določenega policijskega postopka ali drugega uradnega dejanja. Pri tem sme ta omejitev trajati le nujno potreben čas za izvedbo policijskega pooblastila ali drugega uradnega dejanja, praviloma pa sme čas začasne omejitve gibanja trajati največ šest ur. Najpogostejši primeri takšne začasne omejitve gibanja so na primer, ko policisti ugotavljajo identiteto osebe, izvajajo varnostni pregled, pregled osebe in podobno.

ZNPPol v prvem odstavku 66. člena določa, da se pridržanje začne takrat, ko ga odredi policist, in da se čas trajanja policijskega postopka do odreditve pridržanja všteje v čas trajanja pridržanja. Menimo, da se to nanaša na primere, ko je oseba vpeta v policijski postopek in okoliščine izvedbe policijskega postopka pri osebi ustvarjajo prepričanje, da mora v postopku sodelovati na način, ki dejansko (de facto) pomeni njeno omejitev gibanja (bodisi fizično ali/in komunikacijsko).

V skladu z določbo četrtega odstavka 1. člena ZNPPol (pri opravljanju nalog in pooblastil po določbah drugih zakonov policija uporablja določbe tega zakona, če drug zakon ne določa drugače) navedena obveznost vštevanja časa policijskega postopka do odreditve pridržanja v čas trajanja pridržanja velja tudi v primerih, ko policisti odredijo pridržanje po drugih pravnih podlagah.

Po Zakonu o kazenskem postopku (ZKP) za odvzem prostosti osumljencu šteje vsaka omejitev prostosti, ki pomeni prisilno zadržanje (tretji odstavek 4. člena; pogoji za odvzem prostosti pa so opredeljeni v prvem odstavku 157. člena, za odvzem prostosti in pridržanje pa v drugem odstavku istega člena). Podobno tudi Opcijski protokol h Konvenciji proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 20/06) za odvzem prostosti šteje vsako obliko pridržanja ali zapora ali namestitev osebe v javni ali zasebni zavod, ki ga ta oseba po odredbi sodne, upravne ali katere koli druge oblasti ne sme zapustiti po svoji volji (drugi odstavek 4. člena Opcijskega protokola). Glede dejanske omejitve osebne svobode je Evropsko sodišče za človekove pravice že večkrat poudarilo, da so pri tem ključni dejavniki: možnost zapustitve območja omejenega gibanja, stopnja nadzora in kontrole nad svobodo gibanja osebe, stopnja izolacije in dostopnost socialnih stikov.

Namen hišne preiskave kot enega izmed preiskovalnih dejanj je (med drugim) zagotoviti dokaze za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Ob upoštevanju določb ZKP ima pri hišni preiskavi pravico biti navzoč tisti, čigar stanovanje ali prostori se pregledujejo (216. člen ZKP). Na podlagi 178. člena ZKP oziroma 178. člena v zvezi s 166. členom ZKP imata pravico biti navzoča pri hišni preiskavi tudi obdolženec oziroma osumljenec ne glede na to, čigavi prostori se pregledujejo. Gre torej za pravico, in ne dolžnost osebe, ki jo ta lahko izkoristi ali je ne izkoristi.

Številni primeri so, ko policisti pridržanje osebe odredijo že pred začetkom hišne preiskave, po drugi strani pa se številne hišne preiskave ne končajo s pridržanjem. Glede na to, kaj se pri preiskavi morda najde, in glede na druge okoliščine poteka policijske preiskave sicer obstaja tako pri »lastniku« kakor tudi obdolžencu/osumljencu določena stopnja verjetnosti, da bosta v nadaljevanju policijskega postopka lahko tudi pridržana. Vendar glede na način izvajanja hišne preiskave, ki je zaupana preiskovalnemu sodniku, ta pa lahko prepusti policiji izvršitev odredbe o hišni preiskavi (tretji odstavek 172. člena ZKP), ni podlage za sklep, da se začetek tega »policijskega postopka« na splošno (že na podlagi 66. člena ZNPPol) všteva v čas pridržanja, ampak je to lahko odvisno od (okoliščin) konkretnega policijskega postopka oziroma tega, ali je izvajanje preiskovalnega dejanja potekalo tako, da je mogoče govoriti o dejanski omejitvi (svobode) gibanja, kot to izhaja iz 32. člena Ustave Republike Slovenije, in se mora takrat temu tudi prilagoditi vštevanje časa trajanja policijskega postopka do odreditve pridržanja v čas trajanja pridržanja. Tako je pri odgovoru na zastavljeno vprašanje treba upoštevati, ali je opravljanje hišne preiskave potekalo tako, da je oseba (lastnik, obdolženec) pravico biti navzoč pri hišni preiskavi, lahko izkoristila, ali je ni mogla izkoristiti (je lahko neovirano prišla, odšla ali se vrnila na kraj, kjer se je opravljala hišna preiskava). Pri tem je pomembno, da se oseba tega zaveda in da gre za svobodno voljo osebe, da je navzoča pri preiskavi, in ne, da jo policisti tiho ali namerno zavedejo oziroma pustijo v zmoti, da meni, da ji je v tem času gibanje omejeno tako, da kraja ne sme zapustiti.

Za čim večje zavarovanje pravic oseb (tako tistih, katerih prostori se pregledujejo, kakor tudi obdolžencev) je torej pomembno, da jim policisti jasno povedo (in to tudi ustrezno zabeležijo), da se morajo ravnati po ukazih, navodilih in zahtevah policistov, ki so nujni za zagotovitev varnosti in nemoteno izvedbo policijskega postopka (drugi odstavek 8. člena ZNPPol; na primer, da se po prostoru, kjer se izvaja preiskava, prosto ne gibljejo), da pa njihova svoboda gibanja ni omejena (torej da lahko kraj tudi zapustijo, če policisti nimajo razlogov za drugačno odločitev). Pri tem je pomembno, da policisti preiskavo tudi izvajajo tako, da do takšnih omejitev dejansko ne pride. Pomembno je torej, da lahko oseba sama stori tisto, kar sama meni, da je najpomembnejše zanjo (npr. da se prosto posvetuje z odvetnikom ali odide), morebitna njena pasivnost pa sama po sebi ne sme biti v njeno škodo. Oseba mora vedeti, kaj lahko sama v takšnem položaju (ki je verjetno že sam po sebi dovolj obremenjujoč oziroma stresen) počne zato, da se počuti bolje in da kar najbolje zavaruje svoje interese (npr. prosto komunicira s komer koli želi, odide ipd.).

Kadar pa je izvajanje hišne preiskave predvideno tako, da je mogoče govoriti o dejanski omejitvi svobode gibanja (32. člen Ustave Republike Slovenije) ali celo osebne svobode (19. člen Ustave Republike Slovenije), morajo policisti navedene okoliščine upoštevati že pri pripravi in izvedbi hišne preiskave (upoštevanje prvega odstavka 66. člena ZNPol ali odreditev pridržanja pred začetkom opravljanja hišne preiskave).

 

2.20.3.11 Prisilna hospitalizacija ob posredovanju policije na javnem mestu

ZDZdr v 57. členu določa ravnanje policije, če ob posredovanju na javnem mestu, v zasebnih prostorih ali pri izsleditvi tujega državljana, za katerim je razpisana tiralica ali iskanje, domneva, da so pri osebi podani razlogi iz 53. člena tega zakona, in sicer, da o tem nemudoma obvesti službo nujne medicinske pomoči. Zakon nadalje določa tudi, da zdravnik, član enote službe nujne medicinske pomoči, osebo na kraju takoj pregleda in če ugotovi, da so podani razlogi iz 53. člena tega zakona, odredi prevoz osebe z reševalnim vozilom v najbližjo psihiatrično bolnišnico.

Za odreditev prevoza osebe z reševalnim vozilom v psihiatrično bolnišnico ZDZdr tako zahteva prisotnost zdravnika na kraju posredovanja policije oziroma da osebo zdravnik tudi (sam osebno) pregleda in le v primeru, če (sam osebno) ugotovi, da so izpolnjeni pogoji, ki jih določa ZDZdr za sprejem osebe na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve in pred izdajo sklepa sodišča, lahko odredi prevoz osebe z reševalnim vozilom v najbližjo psihiatrično bolnišnico. Temu nasprotno ravnanje pomeni kršitev te zakonske določbe. Takšnega ravnanja ne more opravičevati sklicevanje na to, da bi bilo sicer na zdravnika treba dolgo čakati, saj morajo biti službe nujne medicinske pomoči organizacijsko in kadrovsko vselej pripravljene tudi na izvajanje 57. člena ZDZdr. Prav zaradi varstva oseb s težavami v duševnem zdravju oziroma zagotovitve, da bo strokovno, to je da zdravnik, ne pa katero koli drugo zdravstveno osebje, ugotovi potrebo po zdravljenju, je namreč zakonodajalec predpisal poseben postopek, da se ugotovi, ali so podani razlogi iz 53. člena tega zakona za odreditev prevoza osebe z reševalnim vozilom v najbližjo psihiatrično bolnišnico. Ne gre tudi spregledati, da osebam s težavami v duševnem zdravju ZDZdr pri njihovi obravnavi izrecno zagotavlja varstvo osebnega dostojanstva ter drugih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, individualno obravnavo in enako dostopnost do obravnave (3. člen ZDZdr).

Na navedeno smo posebej opozorili predstojnico Službe nujne medicinske pomoči Zdravstvenega doma Ljubljana, da sprejme vse potrebne ukrepe, da bo postopanje službe nujne medicinske pomoči v teh primerih vedno v skladu z določili ZDZdr. V enem izmed obravnavanih primerov smo namreč ugotovili, da na kraju posredovanja policistov, ki se je končalo s prevozom osebe z reševalnim vozilom v psihiatrično bolnišnico, zdravnika sploh ni bilo.

Podrobneje smo preverjali tudi obveščanje bližnjih o tem, da je bila oseba v tem primeru sprejeta na prisilno zdravljenje. MNZ je v tej zvezi pojasnil, da usmeritve za delo policistov obveščanja svojcev ne opredeljujejo kot enega izmed obveznih ukrepov pri zagotavljanju policijske asistence zdravstvenemu osebju, saj gre za postopek, ki ga vodi oziroma odreja zdravstveno osebje, policija pa pri njem le sodeluje z izvedbo policijske asistence. Obveznost policijskega obveščanja svojcev tudi ni opredeljena v Pravilniku o načinu sodelovanja med zdravstvenim osebjem in reševalno službo ter policijo (Uradni list RS, št. 44/09).

Glede na ta pojasnila smo v dodatnem posredovanju pri MNZ pripomnili, da lahko sprejemni zdravnik obvesti najbližjo osebo, zakonitega zastopnika in zastopnika o sprejemu osebe v oddelek pod posebnim nadzorom, to je na zdravljenje, le pod pogojem, da ob hospitalizaciji oseba sama poda podatke o tem, za koga želi, da ga seznanijo z njeno hospitalizacijo. Če tega oseba ne stori zaradi takšnih ali drugačnih razlogov (največkrat zaradi svojih zdravstvenih težav tega ni zmožna, ali pa se prav zaradi svojega bolezenskega stanja niti ne zaveda svojega položaja), svojci lahko izgubijo vsako sled za njo in se znajdejo v negotovosti, polni bojazni in strahu, kam je njihova bližnja oseba izginila (v obravnavanem primeru mati pobudnika ni pridobila podatka o njegovi hospitalizaciji niti na policijski postaji, čeprav je o tem sama poizvedovala). Navedeno je po naši presoji zahtevalo ponovno preučitev, ali ne bi bilo prav, da bi policija sama obvestila svojce, kadar se njeno posredovanje na javnem mestu po določbi 57. člena ZDZdr konča s hospitalizacijo osebe.
V odzivu na ta naš predlog je MNZ sporočil, da je policija pripravila dopolnitve navedenih usmeritev, ki določajo okoliščine, kdaj mora policija kljub vsemu obvestiti svojce prisilno hospitalizirane osebe, in obveznost, da policisti preverijo okoliščine, ali prisilno hospitalizacijo dejansko odreja zdravnik, in ne kdo drug (npr. zdravstveni tehnik).

Pričakujemo, da bo naše posredovanje v tem primeru, zlati pa sprejete dopolnitve Usmeritev za delo policije pri zagotavljanju policijske asistence, pripomoglo k temu, da do primera, kakršen je bil ta, ne bo več prišlo.

 

2.20.3.12 Kdo naj izvršuje odredbo sodišča na podlagi tretjega odstavka 52. člena ZDZdr?

Že v poročilu za leto 2018 (str. 352) smo izpostavili problematiko privedbe osebe na podlagi odredbe sodišča, ki jo je izdalo ob sklicevanju na tretji odstavek 52. člena ZDZdr. Ta določa, da sodišče odredi privedbo, če ni prišlo do prevoza osebe z reševalnim vozilom po postopku, določenim v drugem odstavku tega člena, pod pogojem, da je bil poziv za sprejem na oddelek pod posebnim nadzorom oziroma na varovani oddelek pravilno vročen, pa oseba določenega dne ni prišla v psihiatrično bolnišnico oziroma socialnovarstveni zavod in svojega izostanka ni opravičila.

Pri tretjem odstavku 52. člena ZDZdr gre za očitno zakonsko nedoslednost, saj za razliko od drugih določb ZDZdr, ki urejajo prevoz osebe, ne določa natančno, kdo opravi prevoz osebe po tej določbi zakona. Zato je treba ustrezno spremeniti oziroma dopolniti zakon, kar pričakujemo, da se bo zgodilo ob njegovi prvi spremembi. Ob tej zakonski nedoslednosti menimo (o tem več v članku namestnika Ivana Šeliha z istim naslovom v Pravni praksi z dne 7. 3. 2019), da je tudi v tem primeru treba izhajati iz namena zakona, da se prevozi oseb s težavami v duševnem zdravju na zdravljenje (oziroma obravnavo v socialnovarstveni zavod) opravljajo z reševalnimi vozili. Tudi logična razlaga te določbe omogoča sklepanje, da je postopanje po tretjem odstavku 52. člena ZDZdr le nadaljevanje (sicer neuspešnega) postopanja po drugem odstavku tega člena, ki pa jasno določa, da se prevoz osebe opravi z reševalnim vozilom. Zato tudi ni logično, da bi prevoz osebe v psihiatrično bolnišnico (oziroma socialnovarstveni zavod) opravljala policija le zato, ker na način, določen v drugem odstavku 52. člena, ni bilo mogoče izvršiti sklepa sodišča, ker osebe prav takrat (lahko tudi slučajno) ni bilo doma. Ne gre namreč spregledati, da gre v obeh primerih za postopanje po ZDZdr, ki določa obravnavo oseb z duševnimi motnjami. Tem osebam ZDZdr jasno zagotavlja varstvo njihovega osebnega dostojanstva ter drugih človekovih pravic in temeljnih svoboščin tudi z določbo, da se prevozi opravljajo z reševalnimi vozili. Vlogo policije vidimo v tem, da v okviru izdane odredbe za privedbo osebo izsledi in ji zagotovi potrebno pomoč, jo v izjemnih primerih privede tudi v policijske prostore, njen prevoz v psihiatrično bolnišnico oziroma socialnovarstveni zavod (ki je lahko tudi na drugem koncu države) pa mora po naši presoji praviloma opraviti reševalno vozilo z zdravstvenim osebjem, ki je za to tudi usposobljeno. Če je pri tem potrebna pomoč policije, pa jo ta lahko nudi pod pogoji, ki so določeni za izvajanje policijske asistence. Spoštovanje osebnosti in dostojanstva osebe s težavami v duševnem zdravju, torej bolnika, po našem mnenju zahteva takšno postopanje, da takšno osebo policija obravnava čim krajši potrebni čas, ker ta za njeno obravnavo niti ni strokovno usposobljena.

S temi našimi stališči smo seznanili tudi Ministrstvo za zdravje, ko nas je konec decembra 2018 (ob ugotovitvi, da gre v tem delu za težave pri izvajanju odločb sodišča, ki presegajo pristojnosti Ministrstva za zdravje) pozvalo, da jih dodatno predstavimo, zlasti pa, da se opredelimo glede vprašanja, kdo naj bi izvedel privedbo, ki je v skladu z drugim odstavkom 52. člena ZDZdr ni uspel izvesti direktor psihiatrične bolnišnice oziroma socialnovarstvenega zavoda ter po kakšnem postopku. Zanimivo sicer je, da je Ministrstvo za zdravje ob tem na podlagi do takrat znanih podatkov menilo, da je policija pristojna tudi za izvršitev odredb sodišča za privedbo na podlagi tretjega odstavka 52. člena ZDZdr, češ da ZDZdr glede izvrševanja odločb sodišča posebnih postopkov ne ureja.

Svoj odgovor Ministrstvu za zdravje smo poslali tudi Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije s predlogom, da ugotovi, kakšna je praksa postopanja sodišč v teh primerih (kadar gre za odrejanje privedb po tretjem odstavku 52. člena ZDZdr) in da po potrebi ob upoštevanju naših stališč zagotovi enotno uporabo te določbe zakona, da bo v celoti zagotovljeno spoštovanje osebnosti in dostojanstva oseb s težavami v duševnem zdravju tudi na tem področju. To je sporočilo, da je z našim stališčem (in stališčem Ministrstva za pravosodje, ki ga predstavljamo v nadaljevanju) seznanilo vse sodnike okrajnih sodišč, ki v skladu z ZDZdr odločajo o sprejemu oseb na zdravljenje v psihiatrične bolnišnice brez privolitve. Dodatno pa je pojasnilo, da nima pristojnosti zavzemanja stališč izven odločanja v konkretnih zadevah oziroma sprejemanja načelnih pravnih mnenj (110. člen Zakona o sodiščih).

Stališča varuha so podprta tudi s stališči Ministrstva za pravosodje (MP). Tudi to ministrstvo med drugim ugotavlja, da v določbah ZDZdr ni ustrezno urejeno postopanje v primeru, če osebe, ki naj bi se zglasila v psihiatrični bolnišnici ali socialnovarstvenem zavodu, ni mogoče najti, da bi jo odpeljali na zdravljenje po drugem odstavku 52. člena ZDZdr, ali če je že pred tem znano, da je na naslovu, kjer prebiva, ni. MP, da je v primeru izdane odredbe po tretjem odstavku 52. člena ZDZdr), če ni znano, kje je oseba, ki bi se morala zglasiti v psihiatrični bolnišnici oziroma socialnovarstvenem zavodu oziroma glede katere je bil odrejen prevoz po drugem odstavku 52. člena ZDZdr, ustrezna pravna podlaga za to, da policija poišče osebo, prvi odstavek 43. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol), po katerem policija išče pogrešane osebe, in je glede na okoliščine mogoče domnevati, da potrebujejo pomoč. Zato Ministrstvo za pravosodje meni, da bi bilo verjetno ustrezno, da sodišče v primeru, ko postopanje po prvem in drugem odstavku 52. člena ZDZdr ni uspešno, ker ni znano, kje je oseba, o tem obvesti policijo, da v skladu s svojimi pooblastili tako osebo najde. Glede na drugi odstavek 43. člena ZNPPol pa bi bilo verjetno primerno tako pristojnost ob napovedanih spremembah ZDZdr v tem zakonu tudi izrecno določiti in urediti tudi nadaljnje postopanje, ko policija osebo najde. Do ustrezne ureditve v ZDZdr pa bi bilo treba poiskati druge možnosti, ki jih daje na voljo veljavna zakonodaja, saj ni dopustno, da država v teh primerih ne bi ukrepala tako, da se oseba najde in v skladu s pravnomočno odločitvijo sodišča pripelje v ustrezno ustanovo.

Glede na navedeno Ministrstvo za pravosodje meni, da lahko policija iskano osebo, ko jo najde, privede v najbližjo zdravstveno ustanovo ali pristojni center za socialno delo, v izjemnih primerih pa tudi v policijske prostore, kadar so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 58. člena ZNPPol, , in o tem nemudoma obvesti psihiatrično bolnišnico ali socialnovarstveni zavod, kjer bi se oseba po sklepu sodišča morala zglasiti, in sodišče, ki je sklep o sprejemu v psihiatrično bolnišnico ali socialnovarstveni zavod izdalo, da lahko nadalje ukrepata v skladu z zakonsko določenimi pooblastili. Po mnenju Ministrstva za pravosodje bi lahko v primeru, ko policija iskano osebo najde in izvede privedbo na podlagi prvega odstavka 58. člena ZNPPol, direktor bolnišnice ali socialnovarstvenega zavoda ravnal v skladu z drugim odstavkom 52. člena ZDZdr in odredil prevoz osebe z reševalnim vozilom, pri čemer bi lahko v skladu z določbo drugega odstavka 52. člena ZDZdr pri izvedbi nujnega prevoza zahteval pomoč policije.

Pričakujemo, da bo potreba po dopolnitvi tretjega odstavka 52. člena ZDZdr preučena ob pripravi sprememb in dopolnitev ZDZdr. Do takrat pa menimo, da je prav, da je prevoz oseb z duševnimi motnjami na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico ali obravnavo v socialnovarstveni zavod zaupan zdravstveni službi, ne pa policiji, saj se tako bolj zagotovljeno spoštovanje osebnosti in dostojanstva teh oseb. To že določajo dopolnjene Usmeritve za delo policije pri zagotavljanju policijske asistence, s katerimi Policija zagotavlja enotno ukrepanje policije na tem področju, kar velja pohvaliti.