Varuh človekovih pravic

Varuh

ČP

Oteženo šolanje na daljavo zaradi slabe internetne povezave

Varuhu je pisala pobudnica, mati treh otrok, ki so se šolali od doma. Na lokaciji, kjer živi pobudnica z družino ni ustrezne internetne povezave, zaradi česar je bilo njenim otrokom onemogočeno šolanje na daljavo. Pobudnica se je že obrnila na osnovno šolo (šola) s predlogom, da bi otroke pripeljala v šolo, kjer je internetna povezava ustrezna, vendar ji je šola dala le usmeritev, da si lahko na lastne stroške uredi dodatno jakost interneta. Pobudnica je navedla, da že imajo zakupljen paket, ki omogoča zadostno jakost, vendar jim občinska infrastruktura ne omogoča zakupljene jakosti interneta. Pobudnica je s tem seznanila šolo, vendar naj se šola na njena pojasnila ne bi več odzivala. Pobudnica meni, da je bila zaradi opisane situacije njenim otrokom onemogočena enakovredna prisotnost pri pouku na daljavo.

Varuh je opravil poizvedbo na šolo, ki smo jo zaprosili za pojasnila, ali se nastala situacija lahko kako razreši. Zanimalo nas je tudi, ali imajo več primerov podobnih pobudničinemu in kako jih rešujejo. Šola nas je seznanila, da da so jim znane težave pobudnice, povezane s slabo internetno povezavo. Piše, da so se obrnili na strokovne institucije in pridobili predlog rešitve pobudničinih težav – mobilni internet. Do nesoglasja je po mnenju šole prišlo, ker naj bi pobudnica pričakovala, da šola poskrbi za mobilni internet, šola pa je bila mnenja, da to ni dolžnost njihove ustanove. Šola se je obrnila tudi Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, kjer so dobili usmeritev naj se obrnejo na Arnes. Arnes naj bi nato šoli poslal mobilni modem (za pobudnico) takoj, ko bo prejel novo pošiljko modemov. Modem je bil za čas dela na daljavo v izposoji družine pobudnice.

Pobudo smo ocenili za utemeljeno.

Pravica do izobraževanja je bistvenega pomena pri ustvarjanju enakosti začetnih možnosti za zdrav otrokov in družbeni razvoj. Položaj v katerem bi imeli zgolj nekateri možnost do ustrezne izobrazbe, je nedemokratičen in zaviralno vpliva na stanje duha v družbi. Šele na platformi enake dostopnosti vseh otrok glede izobraževanja, pod enakimi pogoji, so lahko izkoriščeni vsi družbeni potenciali. Drugače se avtomatično zapirajo vrata določenim ranljivim skupinam, kar pa je družbeno škodljivo in zavira meritokracijo, ki jo naša država nujno potrebuje. Brez enakih možnosti glede dostopnosti do primerne izobrazbe ni družbene enakopravnosti. Izpostavljamo določbe 2, 14, 22, 34 in 50 členov ustave. Načelo enakosti pomeni eno od temeljnih ustavnih norm. Pomeni pravico posameznika do zagotovitve enakosti, tako pri postavljanju kot tudi pri uporabi prava. Skupaj z načelom pravne države in z načelom socialne države pomeni udejanjanje načela pravičnosti v Ustavi. Ustavno sodišče uporablja zapoved enakosti tudi za ustavnosodno presojo o pravičnosti.

Doktrina o »pozitivnih« dolžnostih države temelji na premisi, da imajo vsi državni organi pozitivno dolžnost varovati človekove pravice ali kratko »varovalno dolžnost« (Schutzpflicht). Pozitivne dolžnosti države so neločljivo povezane s posamezno človekovo pravico. Učinkovitost spoštovanja in varstva človekovih pravic zahteva vključitev ukrepov, ki so nujni za njihovo varstvo tudi v razmerjih med posamezniki.[1] Normativna podlaga za to je v 1 členu EKČP, po katerem morajo države pogodbenice v okviru svoje pristojnosti vsakomur zagotoviti pravice in svoboščine, ki so opredeljene v konvenciji. Država mora varovati človekove pravice in mora zagotavljati razumno ustavnopravno jedro pravice do socialne varnosti, ki se nanaša na državno obveznost, da najbolj ranljivim posameznikom, skladno s svojimi finančnimi možnostmi, zagotavlja minimalen obseg te pravice. Prek ustavnopravnega jedra te pravice se posameznikom omogočajo enake začetne možnosti za opolnomočenje v družbi, s čimer država varuje njihovo dostojanstvo, kar pa nesporno velja za pravico do izobraževanja. In v kolikor so podane ovire na strani ranljivih skupin, gre za poseg v ustavno pravno varovane položaje posameznikov. Pravica do socialne varnosti tvori s pravico do zaščite osebnega dostojanstva neločljivo celoto in sodi med socialne in ekonomske pravice. Izhaja iz vrednote solidarnosti in načela socialne države, pri čemer na njuni podlagi varuje najranljivejše skupine prebivalstva, ki se iz različnih razlogov znajdejo v težkem socialnem položaju. Pravica do socialne varnosti je povezana z načelom socialne države iz 2 člena, ter enakostjo pred zakonom iz 14 člena. Ustvarja pozitivno obveznost države, da pomaga zavarovati in uresničevati človekovo dostojanstvo oseb, ki se zaradi okoliščin znajdejo v ranljivem položaju. Država si prek socialne varnosti prizadeva ustvarjati enake možnosti, da se ti posamezniki samouresničijo. Iz ustavne določbe izhaja minimalna obveznost države, da zagotovi minimalno varstvo človekovega dostojanstva.[2]

 

Ker so ustavne pravice in svoboščine nedeljive, brez kakovostne in učinkovite zaščite pravice do socialne varnosti in brez življenja v socialni varnosti ni mogoče ustrezno uresničevati drugih pravic in svoboščin, ne razvijati demokracije in svobode. Socialna država je odraz vrednostnega sistema in moralnega razumevanja sodobne družbe, ki v središče postavlja človeka kot posameznika in kot člana družbe. Glavna funkcija države je, da zagotovi svojim prebivalcem možnosti za dostojno življenje. Da bi lahko v celoti zadostili trditvi, da je Slovenija socialna država, je temeljni pogoj odprava revščine. Življenje v revščini je zatorej mogoče opredeliti kot stanje posameznika, ki je glede na koncept socialne države v nasprotju z duhom ustave. Načelo socialne države iz 2 člena narekuje družbeno solidarnost. To pa pomeni, da zagotovi uresničevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Te ne smejo biti le zapisane v ustavi, temveč morajo biti enako uresničljive za vsakega. Brez socialne države ni demokratične družbe. Čim bolj je država socialna, tem bolj je demokratična. Načelo pravne države je neločljivo povezano s socialno državo. Eden brez drugega ne moreta obstajati in se ne razvijati.[3] Če ni mogoče zagotoviti enakega dostopa do izobraževanja je prizadeto otrokovo (človekovo) dostojanstvo. Človekovo dostojanstvo je izhodišče vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin in opredeljuje človeka v njegovem bivanjsko eksistencialnem bistvu. Varovanje človekovega osebnega dostojanstva, osebnostnih pravic, njegove zasebnosti in varnosti zasedajo posebno visoko mesto med pravno zagotovljenimi človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami (npr. 34–38 člen Ustave, 17 člen Pakta o državljanskih in političnih pravicah, 8 člen Evropske konvencije o človekovih pravicah).[4]

Enakopravnost je močno usidrana v presojo Sodišča EU (SEU), ki jo je že opredelilo za načelo prava EU (283/83 Racke v Hauptzollamt Mainz, tč. 11) oziroma za »splošno načelo enakega obravnavanja« (C-15/95 EARL de Kerlast, tč. 35; tudi npr. 203/86 Španija v. Svet, tč. 25, C-149/10 Chatzi, tč. 63; C-144/04 Mangold, tč. 75; C-303/05 Advocaten voor de Wereld; C-571/10 Kamberaj). ESČP je v zadevi Airey proti Irski, (9. 10. 1979, A 32) opozorilo na medsebojno povezanost klasičnih pravic, ki jih ureja konvencija, tudi z ekonomskimi in socialnimi pravicami; poudarilo je, da je smisel konvencije v zagotavljanju dejanskih in učinkovitih pravic in da učinkovito uresničevanje določene pravice lahko v določenih primerih zahteva tudi aktivno ravnanje države, da imajo posamezne konvencijske pravice določene socialne učinke.

Varuh je ocenil, da otroci pobudnice niso imeli enakega izhodišča, kar zadeva šolanje na daljavo, saj zaradi težav z internetom le-temu niso mogli prisostvovati. Zaradi navedenega so bili v slabšem položaju kot otroci, ki so šolanju na daljavo lahko prisostvovali. Nenazadnje pri šolanju ne gre le za znanje, ampak tudi za socializacijo otrok, ki je pri izobraževanju na daljavo najbolj na preizkušnji (19.1-55/2020).


[1] Sodbe v zadevah X in Y zoper Nizozemsko z dne 26. 3. 1985, tč. 23, Stjerna zoper Finsko z dne 25. 11. 1994, tč. 38, Von Hannover zoper Nemčijo (No. 1) z dne 24. 6. 2004, tč. 57.

[2] Letnar, Komentar k določbi 50. člena ustave

[3] Teršek, Komentar k določbi 2. člena ustave

[4] Zupančič, Klemenčič, et. al. 1996, str. 253.

Natisni: