Varuh človekovih pravic RS (v nadaljevanju: Varuh) je prejel anonimno pismo, v katerem je avtor navedel, da je pravosodni policist pri opravljanju službene dolžnosti v Zavodu za prestajanje kazni zapora Maribor, Oddelek Murska Sobota (v nadaljevanju: Zavod), napadel pripornika in ga z nestrokovnimi prijemi, udarci, davljenjem in z drugo nedovoljeno fizično silo, skušal prisiliti, da iz ust ali trebuha izbruha predmet, katerega je pripornik pred tem zavestno dal v usta oziroma požrl.

Zaradi resnosti očitkov v prejeti vlogi smo opravili obisk Zavoda, kjer smo se pogovorili z osebo, za katero je iz pisanja izhajalo, da naj bi bila napadena. Sogovornik v času našega obiska ni bil več pripornik, ampak že obsojenec. Opisal je dogodek, ki se je zgodil približno mesec dni pred tem, ko je Varuh prejel anonimno pismo. Povedal je, da je prejel pisemsko pošiljko, glede katere je bil odrejen pregled, ki se je opravil v navzočnosti pravosodnega policista na hodniku pred priporniško sobo, v kateri je bil nastanjen. Po odprtju pisma je iz ovojnice, ki jo je imel pravosodni policist v rokah, vzel v papir zdrobljeni tableti in ju skupaj s papirjem dal v usta in pogoltnil. Takrat ga je pravosodni policist zgrabil za vrat, da bi to kar je zaužil, izpljunil. Sam je ravnanje pravosodnega policista ocenil kot posledico strahu, da je vzel strup. Navedel je tudi, da ob dogodku ni bil fizično poškodovan, razen, da je imel mogoče »rdeče« okrog vratu. Dejal je tudi, da se glede tega dogodka sam ni nikoli pritožil in da tudi ne želi, da bi se zadeva kakorkoli obravnavala.

Ob vpogledu v dokumentacijo smo ugotovili, da je bila v zapisniku o pregledu pisemske pošiljke s pisalom potegnjena poševna črta na mestu, namenjenem za zapis, o tem ali so bili v pisemski pošiljki najdeni nedovoljeni predmeti ali sredstva. Zapisnik ni vseboval nobenih posebnih ugotovitev. Tudi v osebnem spisu pripornika ni bilo (razen omenjenega zapisnika) nobene druge listine, ki bi imela datum, ko se je opisani dogodek zgodil. Prav tako Zavod ni imel nobenega uradnega zaznamka, ki bi se nanašal na ta dan. In tudi v poročilu operativnih vodij je bilo zapisano, da pri pregledu pisemske pošiljke ni bilo nobenih posebnosti.

Z vsem navedenim smo seznanili Upravo RS za izvrševanje kazenskih sankcij (v nadaljevanju: uprava) in zaprosili za poročilo o njenih ugotovitvah ter morebitnih ukrepih. Uprava je sporočila, da je bilo na podlagi izvedenih razgovorov s pravosodnimi policisti, ki so bili tega dne v službi in se ukvarjali tudi s pripornikom, ugotovljeno, da pravosodni policist ni uporabil fizične sile. Ugotovili pa so, da je pravosodni policist napačno presodil, da o dogodku ni potrebno obvestiti nadrejenih, prav tako bi moral o dogodku napisati uradni zaznamek. V zapisnik o pregledu pisemske pošiljke tudi ni navedel, da so bile v pismu najdene substance, kot bi to moral storiti. Na podlagi tega je uprava zaključila, da je v obravnavanem postopku prišlo do nepravilnosti, ki se nanašajo na samo evidentiranje dogodka in obveščanja nadrejenih, da pa pravosodni policist v konkretnem primeru ni prekoračil svojih pooblastil in da je bilo ravnanje s pripornikom v celoti korektno in zakonito ter da mu v ničemer niso bile kršene pravice tekom izvrševanja pripora.

Ker pravosodni policist o dogodku nadrejenih ni obvestil niti ga ni ustrezno evidentiral, so bile vse ugotovitve uprave izpeljane zgolj na podlagi razgovorov s pravosodnimi policisti in takratnim pripornikom. Zaradi takšnega ugotavljanja okoliščin dogodka se Varuh ni mogel znebiti občutka, da je presoja o tem, ali je pravosodni policist v konkretnem primeru s pripornikom res ravnal zakonito in korektno ali pa morda na način, kot mu je bilo to očitano v anonimnem pismu, v določeni meri prepuščena interesom zaposlenih. Ti so bili namreč ob dogodku navzoči ali pa so zanj izvedeli po njem, pa glede tega niso nič storili. Poleg tega ne gre prezreti tudi položaja pripornika, katerega ravnanje bi lahko v primeru doslednega evidentiranja poslabšalo njegov položaj, če bi se zato ugotovil obstoj varnostnih razlogov, ki bi na primer narekovali izvajanje obiskov v posebnem prostoru, pregrajenem s stekleno pregrado, oziroma odreditev pregleda nadaljnjih pošiljk, do česar pa po njegovih besedah ni prišlo. Izjave, ki smo jih sami pridobili od pripornika (da ga je pravosodni policist zgrabil za vrat; da je imel mogoče »rdeče« okrog vratu) so se namreč razlikovale od tistih, ki jih je sam podal pristojnim, ki so preverjali navedbe v naši poizvedbi in katerim je kategorično zanikal, da bi pravosodni policist zoper njega uporabil kakršnokoli (pri)silo. Zaradi omenjenih razlik v izjavah smo ocenili, da ni mogoče dati enoznačnega odgovora, da fizična sila v tem primeru ni bila uporabljena.

Ker je Varuh za konkretni primer izvedel na podlagi anonimne pobude, glede katere pripornik naknadno ni podal posebnega soglasja za obravnavo, se v nadaljevanju nismo posebej opredeljevali, ali so mu bile tekom izvrševanja pripora kršene človekove pravice. Ob obravnavi konkretnega primera pa smo pozornost namenili širšemu vidiku, ki je pomemben za varstvo človekovih pravic oseb, katerim je odvzeta prostost. Zato smo v odgovoru upravi, ki smo ga pripravili ob zaključku obravnave zadeve, poudarili, da k zagotavljanju varnega prestajanja pripora in spoštovanja človekove osebnosti ter njegovega dostojanstva v takšni situaciji lahko bistveno prispeva tudi dosledno beleženje izrednih dogodkov v zavodih za prestajanje kazni zapora in obveščanje pristojnih o njih, pa tudi pravilno izpolnjevanje zapisnikov ter drugih pisanj. S tem se namreč med ostalim omogoča lažje kasnejše preverjanje morebitnih očitkov o nepravilnostih pri ravnanju z zaprtimi osebami. Prav tako bi lahko služilo naknadnemu ugotavljanju ustreznosti izpeljave postopkov (v konkretnem primeru pregled pisemske pošiljke), da do primera, ko bi bilo potrebno represivno ukrepati, sploh ne bi prišlo, oziroma da bi se v prihodnje konfliktni situaciji lahko izognili že s preventivnim ukrepanjem. Pravilno evidentiranje in obveščanje bi dopuščalo boljše ugotavljanje varnostnih razlogov pri posameznikih, s tem pa bi se tudi izognili situacijam, za katere sicer verjamemo, da niso pogoste, imajo pa lahko škodljive učinke in jih najbolje opiše rek "roka roko umije" (ko človek povrne zlasti v neprijetnem, nedovoljenem položaju dobljeno pomoč s podobno pomočjo, kar se lahko kaže v istočasnem molku oziroma odsotnosti opozarjanja na nepravilnosti tako varovanih oseb kot pravosodnih policistov).

Tako smo podprli presojo uprave, da je bilo ravnanje pravosodnega policista napačno in da so bili delavci oddelka Murska Sobota opozorjeni na ugotovljene pomanjkljivosti, zlasti pa na to, da je potrebno vsak dogodek, ki je povezan s kakršnim koli odklonom v zavodu, ustrezno pisno evidentirati in obvestiti nadrejene. Strinjali smo se tudi z napovedjo uprave, da se o dolžnosti evidentiranja takšnih ravnanj še posebej opozori na aktivu vodij oddelkov za varnost, ki ga bo sklical Generalni urad uprave. 2.1-19/2016