V zavodih za prestajanje kazni zapora in podobnih zavodih ter v bolnišnicah in socialnovarstvenih zavodih, ki opravljajo institucionalno varstvo, je pridržanim osebam in oskrbovancem na podlagi 24. in 25. člena Zakona o verski svobodi zajamčena pravica do redne individualne in kolektivne verske duhovne oskrbe. V ta namen Zakon o verski svobodi omogoča tudi zaposlovanje duhovnikov. Slednje sta omogočila šele Pravilnik o organizaciji in izvajanju verske duhovne oskrbe v zavodih za prestajanje kazni zapora, vzgojnih zavodih, prevzgojnih domovih in v zavodih za usposabljanje (Pravilnik MP), ki ga je izdal minister za pravosodje, ter Pravilnik o organizaciji in izvajanju verske duhovne oskrbe v bolnišnicah in pri drugih izvajalcih zdravstvenih storitev (Pravilnik MZ), ki ga je izdala ministrica za zdravje. Oba pravilnika podrobneje urejata le položaj tistih upravičencev, katerih verske skupnosti so »bolj številčne« in bodo po merilih upravičene do delne ali polne zaposlitve svojega duhovnika. Ker smo v obeh predpisih pogrešali ureditev nekaterih ključnih vprašanj in smo zaznali sum, da učinkujeta posredno diskriminatorno na podlagi verskega prepričanja, je Varuh odprl zadevo na svojo pobudo.

Po objavi pravilnikov smo oba ministra nemudoma opozorili, da je pri urejanju pogojev za izvrševanje pravice do verske duhovne oskrbe ključno, da se sistemsko zagotovi popolna enakopravnost tako pridržanih in oskrbovancev kot verskih skupnosti (14. in 7. člen ustave). Ministra smo opozorili, da Zakon o verski svobodi zavezuje, da se za versko oskrbo pridržanim in oskrbovanim osebam zagotovi materialne pogoje. Zato bi morali ministrstvi že s pravilniki dovolj jasno zagotoviti ustrezne organizacijske rešitve in plačilo za versko duhovno oskrbo tistih posameznikov, ki pripadajo manjšim verskim skupnostim. Vsaka morebitna razlaga, da npr. tisti duhovniki, ki nudijo te storitve, vendar v navedenih ustanovah niso zaposleni, niso upravičeni do povračila stroškov in plačila za svoje delo, bi učinkovala (posredno) diskriminatorno. Za diskriminacijo ni potrebno, da bi bila pravilnika tudi dejansko uporabljena (diskriminatorno). Zadošča, da bi bilo razlikovanje mogoče. Opozorili smo, da pravilnika ne urejata niti nekaterih drugih ključnih organizacijskih vprašanj (npr. kako se bo ugotavljalo število obsojenih oseb iste veroizpovedi, ki glede na merila omogoča zaposlitev posameznega duhovnika; kako se bo dosledno upoštevalo negativno versko svobodo oseb v teh ustanovah ipd). Izrazili smo mnenje, da gre za pravno praznino, ki ustvarja pogoje za arbitrarno razlago posameznih členov Zakona o verski svobodi in ogroža pravico do enakega obravnavanja pri uresničevanju pravice do verske duhovne oskrbe.

Ministrstvi sta skušali naše pomisleke zavrniti z dodatnimi pojasnili in vztrajali, da je pravno urejanje ustrezno, saj da »vse velja za vse«. Ministrstvo za pravosodje je navedlo, da Pravilnik o organizaciji in izvajanju verske duhovne oskrbe v zavodih za prestajanje kazni zapora, vzgojnih zavodih, prevzgojnih domovih in v zavodih za usposabljanje omogoča, da se zagotavljanje verske oskrbe za pripadnike manjših verskih skupnosti lahko uredi s pogodbami. Opozorili so tudi, da za urejanje stika z drugimi verskimi skupnostmi v zaporih skrbi koordinator za duhovno oskrbo. Po zagotovilu Ministrstva za pravosodje se bo potreba po verski duhovni oskrbi ugotavljala le na podlagi izrecne želje pridržanih oseb, ki se jih bo ob sprejemu v ustanovo obvestilo o možnosti izvrševanja te pravice. V zvezi z vprašanjem bremena stroškov pa je Ministrstvo za zdravje opozorilo, da je finančno breme verske oskrbe po Zakonu o verski svobodi na zdravstvenih ustanovah, ne na Ministrstu za zdravje. Ministrstvi sta zagotovili, da tudi v preteklosti pri verski oskrbi nista ugotavljali težav in da jih ne pričakujeta niti v prihodnje. Na Varuhovo vprašanje, kako je pri pripravi teh predpisov sodelovala zainteresirana javnost, smo prejeli le pojasnilo Ministrstva za zdravje, da je bila vsebina osnutka pravilnika objavljena na spletnih straneh ministrstva, sicer pa sta se ministrstvi zadovoljili le z medsebojnim posvetovanjem in sodelovanjem Urada za verske skupnosti.

Varuh vztraja, da način izvrševanja pravice do verske duhovne oskrbe za pripadnike manjših verskih skupnosti ni dovolj jasno določen in da urejanja materialnih pogojev za duhovno versko oskrbo pridržanih oseb, hospitaliziranih pacientov in oskrbovancev ni dopustno prepuščati praksi ali internim navodilom. Javnopravno urejanje mora biti predpisano dovolj natančno in določno. Pravilnika zato upravičeno vzbujata dvome o nepristranosti države in dajeta realno podlago za očitke o favoriziranju večjih verskih skupnosti, kar se je pokazalo tudi v precej burnih odzivih dela javnosti. 1.1-9/2008