1. Obdolženec se je varuhu pritožil, da ga je policija pretepala in z njim grdo ravnala v času policijskega pridržanja med 12. in 14.1.2004. Po opravljenih poizvedbah in prvem pogovoru s pobudnikom, smo ga 28.9.2004 ponovno obiskali v murskosoboškem oddelku zavoda za prestajanje kazni zapora. Obiskali smo tudi Policijsko postajo Murska Sobota, kjer je bil pobudnik pridržan in Policijsko upravo Murska Sobota (Urad kriminalistične policije), ki je takrat vodila postopek zoper pobudnika kot osumljenca storitve kaznivega dejanja umora. Obiskali pa smo tudi predsednico Okrožnega sodišča v Murski Soboti in iskali informacije v Zdravstvenem domu v Murski Soboti.

2. Trditve pobudnika, da ga je policija pretepala, varuh ne more potrditi in to kljub opravljenem obsežnem postopku. Predvsem je preveč različnosti že v zatrjevanjih samega pobudnika. V pisni pobudi varuhu je trdil, da so ga policisti pretepli štirikrat, pretepali pa so ga "še čez noč". Ob našem prvem pogovoru je zatrjeval, da ga je šest ali sedem policistov in kriminalistov pretepalo "kakšnih 20 minut", znova pa so ga pretepali tudi drugi dan, ker ni nič povedal. Ob drugem pogovoru pa je zatrjeval pretepanje le za prvi dan pridržanja, po večerji, ko naj bi ga trije kriminalisti in policist v uniformi pretepali 10, 15 ali 20 minut. V pismu, poslanemu preiskovalnemu sodniku, je pobudnik zatrjeval, da so ga na policiji "tri ure maltretirali in tepli kot sužnja". Spet drugače zatrjuje v postopku po njegovi kazenski ovadbi, ko začenja kazenski pregon kot subsidiarni tožilec in navaja, da ga je policija pretepala prvi in drugi dan policijskega pridržanja.

Popoldne 12.1.2004 (prvi dan pridržanja) je bil pobudnik, kot izhaja iz policijskega zapisa o takratnem dogajanju, ob 14.52 odpeljan na Urad kriminalistične policije zaradi razgovora s kriminalistom. Ob 17.10 je bil pripeljan nazaj v prostor za pridržanje na policijsko postajo, ob 19.40 pa je bil od tam znova odpeljan zaradi sodelovanja pri hišni preiskavi in to vse do 22.45 ure. Pobudnik zatrjuje, da ga je policija pretepala na hodniku in v prostoru za pridržanje. To bi se lahko dogajalo samo takrat, ko je bil tam v pridržanju. Težko je verjeti, da bi ga policija pretepala neposredno pred opravo hišne preiskave, ko je bil odpeljan iz prostora za pridržanje in je imel možnosti stika z drugimi osebami.

Pobudnika je 13.1.2004 pregledal zdravnik zdravstvenega doma Murska Sobota, vendar nobenih poškodb, ki jih pobudnik sicer zatrjuje, ni opazil in ni zabeležil. Pri tem pobudnik tudi sam pove, da se je moral sleči do samih spodnjic in ga je zdravnik tako slečenega od blizu pregledal z vseh strani. Če bi imel takrat kakšno modrico (zatrjuje jih v posledici udarcev s palico), bi zdravnik to nedvomno moral opaziti. Zdravniško potrdilo z dne 13.1.2003 pa zatrjuje, da zdravnik pri pregledu ni našel modric, opraskanin in sploh nobenih sledi nasilja. Pri tem velja omeniti, da je bil namen zdravniškega pregleda (predvsem) v tem, da bi se ugotovilo, če ima pobudnik kot osumljenec kakšne poškodbe, ki bi jih lahko dobil v času storitve očitanega kaznivega dejanja.

Pobudnik je potrdil, da zdravniku ni povedal o zatrjevanem pretepanju s strani policije, prav tako ga ni opozoril na vidne poškodbe, ki naj v posledici pretepanja ostale. Vendar ga bi zdravnik ob pregledu takšne poškodbe moral videti, saj jih pobudnik zatrjuje na tistih delih telesa (na hrbtu oziroma nogah), ki jih je zdravnik ob pregledu pregledal. Ne nazadnje pobudnik tudi preiskovalnemu sodniku ob zaslišanju 14.1.2004 ni omenil, da so ga policisti pretepali, ali da ima v tej zvezi poškodbe.

Zaradi vložene ovadbe zoper tri kriminaliste, je policija po nalogu tožilstva hotela s pobudnikom opraviti pogovor, vendar je slednji to odklonil, kar prav tako vnaša dvom  v verodostojnost njegovih tozadevnih zatrjevanj. Sicer pa si je pobudnik z izjavo, da začne kazenski pregon zoper ovadene kriminaliste, zagotovil možnost, da v nadaljevanju sodišče presodi o utemeljenosti njegovih zatrjevanj o nezakoniti uporabi sile. Pobudniku torej ostaja odprt nepristranski sodni postopek, da dokaže svoje trditve in očitke.

3. Posebno pozornost smo namenili tudi trditvi pobudnika, da sta bila v ordinaciji pri zdravniškem pregledu prisotna dva policista - kriminalista. Tako naj bi zdravnik opravil pogovor in zdravniški pregled pridržane osebe ob neposredni navzočnosti dveh predstavnikov policije. Kriminalist – policist, ki je pobudnika spremljal v Zdravstveni dom Murska Sobota, nam je zatrdil, da sta s kolegom čakala zunaj, v ordinaciji pa sta bila samo zdravnik in pridržana oseba. Da bi to okoliščino preverili, smo se želeli pogovoriti tudi z zdravnikom, ki je ta zdravniški pregled opravil. Zaradi njegove odsotnosti in odsotnosti dežurnega zdravnika, smo se pogovorili samo z medicinsko sestro na urgentnem oddelku. Ta je povedala, da je praksa različna: tako se tudi dogaja, da je policija navzoča v prostoru, kjer zdravnik opravlja zdravniški pregled pridržane osebe. Kasneje, nam je v telefonskem pogovoru sam zdravnik povedal, da policija v času "telesnega" pregleda gotovo ni bila navzoča. V Uradu kriminalistične policije na Policijski upravi Murska Sobota pa smo zvedeli, da izrecnih navodil glede tega ni, da pa so policisti-kriminalisti navzoči le, kadar tako zahteva zdravnik.

Varuh lahko le pritrdi takšnemu stališču. Pravilo mora biti, da se zdravniški pregled opravi zunaj vidnega in zunaj slušnega polja policistov-kriminalistov. Le takrat, ko je vzpostavljeno zaupno razmerje zdravnik-bolnik, bo pridržana oseba lahko neovirano opisala zdravniku svoje telesno in duševno stanje ter povedala, če je bila morda v času policijskega pridržanja izpostavljena grdemu ravnanju ali celo nezakoniti uporabi fizične sile in drugih prisilnih sredstev. Tako bo tudi odpadel morebiten izgovor, da pridržana oseba zaradi navzočnosti policije, ni upala zdravniku govoriti o teh okoliščinah v strahu pred njenim maščevanjem. Le v primeru, da zdravnik sam predlaga navzočnost policije (na primer zaradi varnostnih razlogov), so policisti lahko navzoči v prostoru, v katerem zdravnik pregleduje pridržano osebo. Vendar je tudi takrat treba zagotoviti, da so policisti-kriminalisti zunaj slušnega polja tako, da ne morejo slediti pogovoru med zdravnikom in pridržano osebo. Varuh predlaga, da vodstvo policije glede tega izda jasna navodila, da bi v praksi ne prišlo do primera, kot ga zatrjuje pobudnik.

4. Pobudnik tudi trdi, da mu je policist, ki ga je spremljal v zdravstveni dom, primazal dve klofuti češ, da namenoma zavlačuje z uriniranjem pri odvzemu urina. V pogovoru na policiji, tudi s kriminalistom-policistom, ki je pobudnika takrat spremljal, teh očitkov nismo potrdili. Enako velja za klofute, ko naj bi kriminalist udaril pobudnika 12.1.2004 na hodniku pred prostorom za pridržanje. Takrat naj bi kriminalist tudi potisnil glavo pobudnika pod vodo nad umivalnikom. Tako komandir policijske postaje kot tudi načelnik urada kriminalistične policije sta zagotovila, da nikoli ne uporabljajo fizične sile ali drugih prisilnih sredstev za pridobivanje priznanja. Takšnih metod ne uporabljajo.

Vsekakor pa varuh meni, da je vsaka pritožba, kot je na primer tudi zadeva pobudnika, novo jasno opozorilo policistom in kriminalistom, da ni opravičila za uporabo kakršnegakoli nezakonitega sredstva pri pridobivanju izjav ali priznanja. Policija, ki v predkazenskem postopku strokovno in profesionalno opravlja svoje naloge, bo znala uspešno in učinkovito uporabiti zgolj zakonite metode, ki so na voljo, da se v pogovoru zve resnica. Sprememba ZKP, ki se uporabljal od 13. junija 2004, pa policiji nalaga še dodatne obveznosti za zagotovitev zakonitega postopka pri zbiranju obvestil in zaslišanju osumljenca.

5. V predkazenskem postopku zbiranja obvestil je policija 12.1.2004 prišla na dom pobudnika in mu vročila pisno vabilo, da se zglasi na Policijski postaji Murska Sobota. Na podlagi vabila so ga takoj odpeljali na policijsko postajo. V vabilu je bilo navedeno, da bo dal "potrebna obvestila glede kaznivih dejanj".

Ko je torej policija prišla po pobudnika ter ga odpeljala na policijsko postajo, mu ni povedala, zakaj je vabljen. Zapis v pisnem vabilu, da bo dal "potrebna obvestila glede kaznivih dejanj", ne zadosti takrat veljavni zakonski določbi, da mora policija v vabilu navesti, zakaj je oseba vabljena. Policija bi določbi tretjega odstavka 148. člena ZKP zadostila šele, če bi v vabilu navedla (ali pa pobudniku ustno pojasnila), da je vabljen zaradi določenega konkretnega kaznivega dejanja (enega ali več). Tako pobudnik takrat dejansko ni vedel, zakaj je vabljen.

Navedba, da gre za več kaznivih dejanj, je v tem pogledu lahko še dodatno zavajujoča. Iz dokumentacije, ki smo jo zbrali na Policijski postaji Murska Sobota (delovni nalog, št. 13 z dne 12.1.2004 ter poročilo dežurnega za 12.1.2004) je moč razbrati, da je policija že takrat obravnavala pobudnika kot osumljenca prav za kaznivo dejanje umora njegove sorodnice v noči na 10.1.2004. Res je policija v takratnem času pobudnika obravnavala tudi zaradi prekrška, ki naj bi ga storil s kršitvijo JRM, za nekaj kaznivih dejanj premoženjske narave in celo za poskus umora tretje osebe, vendar ni dvoma, da je bila osrednja pozornost namenjena zgolj preiskovanju umora. Navajanja glede prekrškov in ostalih kaznivih dejanj so verjetno celo bolj služila za prikritje resničnega namena takratnega delovanja policije v razmerju do pobudnika. Čeprav je bilo vabilo povezano predvsem z zbiranjem obvestil glede kaznivega dejanja umora, pa policija tega ni omenila v vabilu, niti v prvem pogovoru s pobudnikom na policijski postaji. Iz Urada kriminalistične policije PU Murska Sobota je takrat prišlo navodilo, naj ne omenjajo pobudniku, zakaj je vabljen, pri čemer naj bi bilo takšno navodilo dano zaradi načrtovanega kasnejšega poligrafskega testiranja.

Na policijski postaji je bilo 12.1.2004 ob 13.45 odrejeno pridržanje in o tem zapisan uradni zaznamek o prijetju-pridržanju, v katerem je navedeno, da je bil pobudnik prijet ob 12.30 in mu je odvzem prostosti štet od takrat dalje. Vendar celo v uradnem zaznamku o prijetju-pridržanju ni naveden pravi razlog, zakaj policija obravnava pobudnika, zakaj z njim opravlja razgovor in zakaj mu je odvzela prostost. V tem uradnem zaznamku je namreč navedeno, da je pridržan zaradi suma "storitve kaznivega dejanja poskusa umora B.D. in drugih kaznivih dejanj". Uradni zaznamek se torej izogne resničnemu in edino pravemu razlogu odvzema prostosti, torej umoru pobudnikove sorodnice. Takšno zavajanje je nedopustno, v nasprotju z zakonom in ga policija pri svojem delu ne bi smela uporabljati, četudi s tem zasleduje cilj večje učinkovitost svojega dela. Ustava v 19. členu izrecno zahteva, da mora biti osebi, ki ji je odvzeta prostost v čim krajšem času pisno sporočeno, zakaj mu je bila prostost odvzeta. Zaveza, da policija takoj obvesti osebo, ki ji odvzeta prostost, o razlogih za odvzem prostosti, jasno izhaja tudi iz 4. člena ZKP.

V uradnem zaznamku o prijetju-pridržanju je razlog pridržanja torej zavestno zapisan napačno. Ob takšnem pisanju uradnega zaznamka se je moč vprašati, če so ostale rubrike izpolnjene pravilno, da točno beležijo takratno dejansko stanje. Tako pobudnik na primer zatrjuje, da ga kriminalist ob odvzemu prostosti ni poučil, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika. V uradnem zaznamku je sicer navedeno, da pridržana oseba ni zahtevala odvetnika, vendar pobudnik trdi, da na to pravico ni bil opozorjen. Očitno je v tem delu uradnega zaznamka napačna vsaj vsebina, da je bila prijeta oseba seznanjena z razlogi za odvzem prostosti, saj je očitno, da s pravimi razlogi za odvzem prostosti policija takrat ni seznanila pobudnika. Res je na uradnem zaznamku podpis pobudnika, vendar nam je slednji v tej zvezi povedal, da je pač podpisal, kar so mu takrat dali v podpis, ne da bi prebral, kaj podpisuje. Izvod uradnega zaznamka mu ni bil izročen, čeprav je varuh že večkrat predlagal, naj policija kopijo uradnega zaznamka ob prijetju-pridržanju redno izroči pridržani osebi in to vsaj tisti del, ki ga podpiše pridržana oseba.

Šele v odločbi o pridržanju, ki je bila pridržani osebi vročena ob 18.25 dne 12.1.2004, je naveden pravi razlog odvzema prostosti, da je pobudnik "utemeljeno osumljen storitve kaznivega dejanja umora", da je umoril svojo sorodnico. Tako je pobudnik, ki odločbe o pridržanju sicer ni podpisal, za resnični razlog vabila, razgovora na policijski postaji in odvzema prostosti izvedel šele šest ur po tem, ko ga je policija odpeljala od doma na policijsko postajo in z njim začela postopek. Odločba o pridržanju je bila očitno izdana tik pred opravo hišne preiskave (na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika) ter po že opravljenem (prvem) pogovoru kriminalista s pridržano osebo (pogovor na upravi kriminalistične policije je kriminalist opravil v času od 14.52 do 17.10). Kriminalist je torej s pobudnikom opravil pogovor, ne da bi slednji vedel, zakaj je vabljen in katerega kaznivega dejanja (umora) je osumljen. Tu velja še poudariti, da po že navedeni določbi 148. člena ZKP policija oseb ni smela zasliševati kot obdolženca. Pobudnika pa je policija takrat že štela za osumljenca umora.

6. Pri zbiranju osebnih in drugih podatkov osumljenca lahko policisti, z njegovo pisno privolitvijo, uporabijo poligrafsko testiranje. Policija je pobudnika v drugem dnevu pridržanja odpeljala na poligrafsko testiranje iz Murske Sobote v Ljubljano. Pobudnik pri tem zatrjuje, da za testiranje ni dal soglasja, pač pa so mu kriminalisti dejali, da je poligrafsko testiranje obvezno. Le zato je v testiranje privolil. Policija razpolaga s pisno izjavo pobudnika, da prostovoljno pristaja na testiranje. Izjava je zapisana v Ljubljani in nosi datum 13.1.2004. Kraj, kjer je bila izjava zapisana, kaže, da je pobudnik pisno privolitev za poligrafsko testiranje dal (šele) v Ljubljani, očitno tik pred samim testiranjem. To pomeni, da ga je policija pripeljala iz Murske Sobote v Ljubljano, ne da bi takrat že imela pisno privolitev za poligrafsko testiranje, kar je sicer v zakonu navedeni pogoj za uporabo tega ukrepa. Policija je torej pripeljala pobudnika 200 km daleč, ne da bi imela pisno privolitev. Že ta okoliščina lahko za osumljenca pomeni (nedopusten) pritisk, da po opravljeni vožnji in prispetju na kraj testiranja, poda "prostovoljno" izjavo za poligrafsko testiranje. Zdi se nam bolj logično, da bi policija pisno soglasje za poligrafsko testiranje pridobila od osumljenca že v Murski Soboti, preden je odšla z njim na dolgo pot v Ljubljano.

Na Uradu kriminalistične policije PU Murska Sobota so pojasnili, da je pogovor za pridobitev pisne izjave opravila oseba, ki je takoj za tem tudi izvedla poligrafsko testiranje. Iz pisne izjave o privolitvi za uporabo poligraskega testiranja ni razvidno, pred katero osebo je pobudnik podal to izjavo. Vsekakor pa pomeni dajanje izjave v okoliščinah, ko je osumljenec morda že v prostoru, kjer naj se opravi poligrafsko testiranje, določen pritisk, da na testiranje pristane. Menimo, da bi bilo pravilneje, da pisno izjavo (ko je pred tem poučeno namenu in načinu poligrafskega testiranja) poda pred začetkom poti v kraj, kjer naj se testiranje opravi. Policija nam je v tej zvezi pojasnila, da je pobudnik dal ustno soglasje, preden so ga peljali v Ljubljano na poligrafsko testiranje, vendar za takšno trditev v policijskem gradivu ni opore.

Drugopis izjave o soglasju pobudniku ni bil izročen, čeprav ni videti razumnih razlogov, da bi policija tako ne ravnala. Zdi se logično, da podpisnik dobi izvod listine, ki jo podpiše, kar še posebej velja za soglasje, ko s podpisom pristane na ravnanje, h kateremu sicer ni zavezan in morda celo ni v njegovo korist kot osumljencu kaznivega dejanja.

7. Oseba v policijskem pridržanja ima pravico do osemurnega nepretrganega počitka v 24 urah. To v praksi pomeni, da mora policija v času 48-urnega pridržanja omogočiti pridržani osebi vsaj dvakrat po osem ur nepretrganega počitka v prostoru, v katerem je na voljo ležišče z žimnico in odejami. V tem času počitka se mora policija vzdržati kakršnihkoli ravnanj z ali zoper pridržano osebo in jo mora pustiti pri miru. Enako velja tudi za opravljanje razgovorov in drugih opravil, ki jih policija v predkazenskem postopku opravlja ob sodelovanju osumljenca.

Drugi dan pridržanja, to je 13.1.2004, je policija pobudnika ob 15.30 odpeljala iz Murske Sobote v Ljubljano na poligrafsko testiranje. Vrnitev iz Ljubljane je bila ob 24. uri istega dne ali še celo kasneje. Že v Ljubljani, po opravi poligrafskega testiranja, je pobudnik očitno napisal izjavo, v kateri je priznal umor in opisal način, kako ga je izvršil. Na poti iz Ljubljane v Mursko Soboto se je pogovor s kriminalistom nadaljeval, kar pomeni, da je policija tudi čas vožnje iz Ljubljane v Mursko Soboto uporabila za pogovor s pobudnikom. O tem pogovoru je policija napravila tudi uradni zaznamek z dne 14.1.2004. Iz Ljubljane pobudnik ni bil vrnjen v prostore za pridržanje, pač pa je bil odpeljan v prostore Urada kriminalistične policije na PU Murska Sobota. Tam je kriminalist nadaljeval razgovor s pobudnikom. Razgovor je trajal ne zgolj do tretje ure 14.1.2004, kot je varuhu sprva sporočila policija, pač pa vse do jutra, torej celo noč. Iz uradnega zaznamka o tem pogovoru je razbrati, da naj bi se pogovor začel opravljati ob 2.30 uri in že zato ni verjetno, da bi bil pol ure kasneje že zaključen. Kot je povedal kriminalist, ki je pogovor s pobudnikom takrat opravljal, je postopek (to je pogovor) praktično trajal vse do 7. ure zjutraj.

Pobudnik je bil celo noč (vse od vrnitve iz Ljubljane) v sobi za razgovore, kjer sta na voljo le miza in stol in je tako ves čas sedel za mizo na stolu, ne da bi mu bil omogočen kakršenkoli počitek. Namesto, da bi policija omogočila osumljencu osemurni počitek, kot to zahteva predpis, pa ga je celo noč zasliševala oziroma z njim opravljala pogovor. V tisti noči je pobudnik kaznivo dejanje umora priznal in ga tudi opisal, policija pa je o tem napravila obsežen zapisnik.

Noben od uradnih zaznamkov o pogovorih z osumljencem ne navaja časovnih okoliščin, kdaj so bili posamezni pogovori opravljeni. Tako ni moč razbrati, kdaj se je pogovor v vsakem od posameznih primerov začel in kdaj je bil končan, koliko časa je razgovor trajal, koliko časa je morda osumljenec imel za počitek med pogovorom in v katerem času je bil pogovor sploh opravljen. Takšno pisanje uradnih zaznamkov onemogoča natančnejše preverjanje, kdaj je bil razgovor opravljen. Onemogoča tudi preverjanje, če je policija spoštovala pravilo osemurnega počitka za osumljenca v štiriindvajsetih urah. Predlagamo, da policija to prakso spremeni ter v uradnem zaznamku o vsakem takšnem razgovoru izrecno zapiše čas začetka in konca pogovora, vključno z navedbo morebitnega časa za počitek med pogovorom in vse prekinitve pogovora.

8. Tudi v predkazenskem postopku, ko policija zbira obvestila, mora zagotoviti postopek in uporabiti pooblastila tako, da se ustvarijo razmere, ki zagotavljajo zakonito in pravično postopanje. Le tako je moč zagotoviti pravico osumljenca, da polno sodeluje v tej fazi predkazenskega postopka. Postopek mora biti prilagojen psihofizičnim lastnostim osumljenca, upoštevaje tudi utrujenosti, neprespanost in sploh vse okoliščine, ki lahko vplivajo na sposobnost za sodelovanje in razgovor. Vsako drugačno ravnanje pomeni nepristranski policijski postopek, ki mu je celo moč očitati, da igra na karto izčrpanosti, utrujenosti ali drugih nenormalnih psihofizičnih okoliščin na strani preiskovane osebe. Očitno je pobudnik klonil prav v okoliščinah po opravljenem poligrafskem testiranju, dolgotrajni vožnji nazaj v Mursko Soboto in v noči brez spanja. Takšen razgovor brez počitka ne zagotavlja spoštovanja človekove osebnosti in njegovega dostojanstva in lahko meji že na nečloveško ravnanje z osumljencem oziroma pridržano osebo.

Pobudnik je celo noč presedel na stolu ob mizi v prostoru za razgovore na Policijski upravi Murska Sobota ter je bil šele zjutraj ob 7. uri vrnjen v prostor za pridržanje, ko je pred tem  natančno opisal svoje ravnanje, ko je ubil babico in to dejanje tudi priznal. Ne preseneča, da je zajtrk tisto jutro (14.1.2004) pobudnik odklonil, morda zaradi prevelike utrujenosti in izčrpanosti. V sobi za pridržanje je nato lahko počival do približno 10. ure, ko je bil odpeljan na "telesni pregled" k zobozdravniku v Zdravstveni dom Murska Sobota, nato pa ob 12.20 priveden s kazensko ovadbo preiskovalnemu sodniku Okrožnega sodišča Murska Sobota.

Policija bi morala imeti jasna navodila in pravila, ki bi urejala policijski postopek opravljanja pogovorov. Ta bi morala med drugim urejati naslednja vprašanja: obveščanje pridržane osebe o identiteti oseb, prisotnih na razgovoru, dovoljen čas trajanja razgovora, čas za počitek med razgovorom in prekinitve razgovora, prostori, kjer se razgovori lahko opravljajo, zasliševanje oseb, ki so pod vplivom alkohola, drog itd.

Prav tako bi moralo biti obvezno vodenje natančne in sistematične evidence o času začetke in konca razgovora ter o vsaki morebitni zahtevi pridržane osebe med pogovorom in o osebah, prisotnih med pogovorom. Prav bi tudi bilo, da se zagotovi elektronsko snemanje (slikovno ali vsaj zvočno) pogovorov policistov-kriminalistov z osumljencem oziroma pridržano osebo. Takšen zapis je najboljši dokaz o poteku in okoliščinah razgovora. Varuh ne ve za ovire, da policija tako ne ravna in, da tako ni ravnala v primeru pobudnika.

9. Po neprespani noči je bil pobudnik priveden k preiskovalnemu sodniku. Neprespanega in nedvomno utrujenega je preiskovalni sodnik ob 12.20 zaslišal in pobudnik je takrat v svojem zagovoru priznal umor in opisal, kako ga je storil. Takšen zagovor je dal, ko je pred tem zadnjo priložnost za 8-urni počitek imel do 8. ure 13.1.2004, torej pred dobrimi 28 urami. Naj bo tu zgolj omenjeno, da je kasneje (na glavni obravnavi) obdolženec zanikal kaznivo dejanje in svoj zagovor spremenil. Zagovor, ki ga je v kazenskem postopku najbolj obremenjeval, pa je podal v že opisanih okoliščinah po 28 urah brez predpisanega počitka. Varuhu ni znano, če in na kakšen način je morda ta okoliščina bila upoštevana v izrečeni obsodilni sodbi.

10. Zagovornik je bil pobudniku postavljen po uradni dolžnosti. V tej zvezi slednji zatrjuje, da je zagovornika prvič srečal v sobi preiskovalnega sodnika, ko je podal zagovor. Zatrjuje, da ni imel možnosti, da bi se pred zagovorom na samem in zaupno srečal in pogovoril s svojim zagovornikom.

V pogovoru s predsednico Okrožnega sodišča Murska Sobota, ki je o tem opravila poizvedbo pri preiskovalnemu sodniku, takšna trditev pobudnika ni bila potrjena. Tako so nam na sodišču zagotovili, da je bilo po privedbi na sodišče omogočeno pobudniku, da se sreča in pogovori z odvetnikom, ki ga je preiskovalno sodnik kasneje postavil za njegovega zagovornika. Tudi zagovornik nam je potrdil, da je z obsojencem imel krajši pogovor na hodniku sodišča pred zaslišanjem pri preiskovalnem sodniku. Iz zapisnika o zaslišanju obdolženca opr. št. Kpd 16/2004 z dne 14.1.2004 pri Okrožnem sodišču v Murski Soboti to ni razvidno. Iz zapisnika zgolj izhaja, da mu je preiskovalni sodnik po uradni dolžnosti postavil zagovornika, obdolženec je izjavil, da se z njim strinja in nato poda zagovor.

Varuh predlaga, da se v zapisnik o zaslišanju obdolženca (ali pa na drug ustrezen način v spisu) zabeleži, da je imel obdolženec pred zagovorom pogovor ali vsaj možnost pogovora s postavljenim zagovornikom in to v prostoru, kjer je zagotovljena zaupnost pogovora brez navzočnosti oseb, ki jih je moč povezovati s kazenskim represivnim aparatom. Tako bo iz podatkov spisa moč razbrati, da je bilo obdolžencu to ustavno procesno jamstvo dejansko tudi zagotovljeno.