Varuhu človekovih pravic RS (Varuh) je pisala pobudnica, ki se je želela preseliti v izpraznjeno stanovanje v stanovanjski blok, kjer živi tudi njena mama. Vložila je prošnjo za zamenjavo stanovanja in pričakovala skorajšnjo rešitev. Izkazalo se je, da je občina kljub poprejšnjim zagotovilom stanovanje oddala drugi osebi, lastnici stanovanja. To odločitev je utemeljevala s tem, da je z medsebojno menjavo lastništva na stanovanjih rešila problem gibalno oviranega invalida, ki naj bi se vselil v pritlično (lastniško) stanovanje. O pobudničini vlogi ni bilo odločeno, prejela je le obvestilo, da jo imajo v evidenci prosilcev za zamenjavo stanovanj.
V obravnavanem primeru so nas predvsem zanimala pravila postopka za zamenjavo stanovanj. Od občine smo želeli pojasnilo, kako in na kakšni podlagi vodijo postopek za zamenjavo stanovanj in kako odločajo o vlogah prosilcev. Odgovor občine je bil pričakovan. Sklicevali so se na Stanovanjski zakon (SZ-1) in Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj, kar pomeni, da od primera do primera upoštevajo spremenjene potrebe najemnikov neprofitnih stanovanj po primerni velikosti, lokaciji, legi in višini najemnine ter drugih stroških za uporabo stanovanja. Pri odločitvi o zamenjavi je vodilno merilo reševanje stanovanjske stiske zaradi neprimerne stanovanjske površine ali razporeditve prostorov v stanovanju glede na povečanje ali zmanjšanje števila družinskih članov. V primeru invalidnosti ali zdravstvenih težav je ključna lega stanovanja. Pogoj za zamenjavo so tudi poravnane obveznosti iz naslova najemnine in drugih stroškov stanovanja. O upravičenosti prosilca do zamenjave odločijo z odločbo, ki jo izdajo tedaj, ko je zamenjava izvedena.SZ-1 je glede zamenjave neprofitnih stanovanj zelo skop. Določa le, da se o upravičenosti do zamenjave neprofitnega stanovanja odloči z odločbo v splošnem upravnem postopku. Tudi podzakonski predpisi (Pravilnik) postopka zamenjave natančneje ne določajo. Tako ni jasno, kakšna je pravna narava odločbe o zamenjavi stanovanja in kdaj pristojni organ sploh odloča: ali tedaj, ko prejme prošnjo najemnika ali šele tedaj, ko se izvede zamenjava stanovanja. Tudi ni jasno, kakšna so merila in status stanovanj, ki so predmet zamenjave. Gre pri tem morebiti za prazna stanovanja ali za stanovanja, zasedena z najemniki, ki so prav tako izrazili željo po zamenjavi, in kdo mora najti primerno zamenjavo? Najemnik ali občina?
Zdajšnja ureditev teh inštitutov dopušča arbitrarnost in morebitno diskriminacijsko obravnavanje posameznih prosilcev, saj o zamenjavi odloča občina v vsakem posameznem primeru. Prav zato, ker zakon in podzakonski akti ne določajo postopka zamenjave stanovanj, bi moral podrobnejši postopek določiti zakonodajalec. Zamenjava in preselitev prosilcev ne bi smela biti prepuščena morebitni samovolji posameznih najemodajalcev.
Ne glede na odločitev občine, ki je pri zamenjavi v tem primeru dala prednost invalidu in ga zaradi gibalne oviranosti preselila v lastniško stanovanje, ki ga je zamenjala za tisto, ki je bilo predmet pobudničinega zanimanja, smo pobudo šteli za utemeljeno. Občini smo posredovali priporočilo, da do natančnejše zakonske ureditve teh vprašanj sprejme svoja merila in tako zagotovi enakopravno obravnavo vseh prosilcev za zamenjavo stanovanj. Mnenje o neustrezni zakonski ureditvi zamenjave stanovanj je Varuh objavil že v svojem letnem poročilu za leto 2005. 9.2-2/2009
