Varuha človekovih pravic RS (Varuh) je pobudnica ponovno zaprosila za pomoč pri reševanju bivalnih težav njene družine. Njeno (smiselno enako) zadevo smo obravnavali že v letu 2006. Takrat smo ugotovili, da je Mestna občina Novo mesto pristopila k reševanju bivalnih težav družine. Po prvih poizvedbah na občini se je izkazalo, da je bilo stanje obravnavane zadeve od leta 2006 skoraj nespremenjeno. Varuhovo mnenje je bilo, da občina ni dovolj resno pristopila k reševanju obravnavane zadeve. Občina se na Varuhove dopise ni odzivala pravočasno in tudi ne popolno.

Občinski odgovori Varuha vsebinsko niso prepričali o njenem odgovornem pristopu k reševanju obravnavane zadeve. Sklicevanje le na to, da bi bile bivalne težave družine že rešene, če bi se ta vsaj začasno nastanila v nov bivalni kontejner v romskem naselju Šmihel, smo šteli za neprimerno. Menili smo, da kraj začasnega bivanja nima odločilnega vpliva na trajno rešitev stanovanjskega vprašanja. Z nastanitvijo v kontejner bi se bivalne razmere družine glede na stanje verjetno izboljšale. Glede na dotedanjo aktivnost občine pa smo lahko domnevali, da bi se v primeru začasne rešitve ta spremenila v trajno. Menili smo tudi, da getoizacija Romov v romska naselja ni ustrezna rešitev bivalnih razmer romske populacije. Hkrati smo občini očitali nenačrtno reševanje obravnavane zadeve, tudi glede zagotavljanja sredstev v ta namen. V zvezi z njenimi navedbami o odporu lokalnega prebivalstva pa smo ji posredovali mnenje, da gre v tem primeru za očitno kršitev ustavno zagotovljene pravice do enakosti pred zakonom, in sicer na podlagi narodnostnega oziroma rasnega razlikovanja. Tako je občina popustila »zakonu ulice«, ne da bi ob tem poskusila oziroma ukrenila ustrezne korake za odpravo navedenega stanja. 9.1-30/2006