Varuha človekovih pravic Republike Slovenije (Varuh) je pobudnik seznanil, da mu je prekrškovni organ Medobčinski inšpektorat in redarstvo Občin Grosuplje Ig in Škofljica 17.2.2015 izdal plačilni nalog. S storitvijo prekrška se pobudnik ni strinjal, zato je 18.2.2015 vložil zahtevo za sodno varstvo. Kljub svojemu povpraševanju pri prekrškovnem organu, o obravnavanju vloženega pravnega sredstva po več kot letu dni ni dobil odgovora. Zaradi neaktivnosti prekrškovnega organa je zaprosil za pomoč Varuha.

Po opravljeni poizvedbi je prekrškovni organ z dopisom z dne 22.4.2016 sporočil, da je po sprejemu zahteve za sodno varstvo na podlagi 62a. člena ZP-1 le to sicer preizkusil po uradni dolžnosti in ugotovil, da kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, niso podane, o utemeljenosti vložene zahteve za sodno varstvo pa še ni odločil. Ob tem je zagotovil, da bo v tej zadevi odločil v najkrajšem možnem času glede na obseg dela in v okviru prioritet, skladno z zakonskimi roki.

S prejetim odgovorom prekrškovnega organa Varuh ni bil povsem zadovoljen. Prekrškovni organ smo opozorili na temeljno načelo hitrega postopka o prekrških, ki je prav po tem načelu (hitrost) tudi poimenovan. Seznanili smo ga tudi z mnenjem Varuha, da je prekrškovni organ v hitrem postopku o prekršku dolžan postopati brez nepotrebnega odlašanja in da je v izpostavljenem primeru s svojo pasivnostjo kar dvojno prekoračil rok, ki ga zakon oziroma Sodni red sicer določa za sprejem odločitve v prekrškovnih zadevah. Sodni red namreč določa, da se zadeve o prekrških, o katerih ni bilo odločeno v roku šestih mesecev, štejejo med sodne zaostanke. Zato smo od prekrškovnega organa zahtevali pojasnilo, kdaj se lahko pričakuje odločitev o vloženi zahtevi za sodno varstvo v tem primeru. Prav tako smo zahtevali še pojasnitev razlogov, zaradi katerih je pri odločanju v izpostavljenem primeru prišlo do očitnega zastoja, preverili pa smo tudi, ali gre za edini primer počasnega obravnavanja vložene zahteve za sodno varstvo. Prekrškovni organ je sporočil, da je predmetno zahtevo za sodno varstvo že posredoval v odločitev pristojnemu sodišču, sicer pa zahteve za sodno varstvo obravnava tekoče, le pri odločitvi v tem primeru je zaradi predpisane globe, ki je visoka, "kolebal" v odločitvi, da bi pobudniku, kljub dejstvu, da je bil ta predhodno že ustno in pisno opozorjen, namesto predpisane globe izrekel opomin. Prekrškovni organ se je ob tem strinjal z mnenjem Varuha, da je v prekrškovnih zadevah treba postopati brez nepotrebnega odlašanja in zagotovil, da bo temu v bodoče namenil večjo pozornost in bo v najkrajšem možnem času odločil o zadevi oziroma bo zahtevo posredoval sodišču.

Kot nas je kasneje seznanil pobudnik, je sodišče to okoliščino upoštevalo tudi ob odločanju o utemeljenosti zahteve za sodno varstvo. Okrajno sodišče je ob odločitvi o sankciji namreč upoštevalo, da je prekrškovni organ v postopku kršil določbo 245. člena ZUP, ki se glede na določbo 58. člena ZP-1 smiselno uporablja tudi v postopku o prekršku. Opozorilo je, da prvi odstavek 245. člena ZUP določa: "Če organ, ki je izdal odločbo, spozna, da je vložena pritožba dovoljena in pravočasna in da jo je vložila upravičena oseba, pa ne nadomesti izpodbijanje odločbe z novo odločbo, mora pritožbo brez odlašanja, najpozneje pa v 15 dneh od dneva, ko jo prejme oziroma po poteku roka iz 241. člena, poslati organu, ki je pristojen, da o njej odloči." Pobudniku je tako namesto globe, predpisane v višini 1000 evrov, izreklo opomin

Pobudo smo ocenili za utemeljeno. Prekrškovni organ je z odstopom zahteve za sodno varstvo v nadaljnje reševanje pristojnemu sodišču prepustil odločitev o prekršku, odgovornosti zanj in izreku sankcije za prekršek sodišču. Gre za postopanje, ki je skladno z določbami Zakona o prekrških (ZP-1), vendar pozno in očitno šele po intervenciji Varuha. 6.6-9/2016