Spoštovane in spoštovani,


Nihče se ni rodil s sovraštvom
do drugega zaradi barve kože,
njegovega izvora in vere.

Ljudje se naučijo sovražiti.
In če se naučijo sovražiti,
se lahko naučijo tudi ljubiti.
Ljubezen je za ljudi bolj naravna
kot njeno nasprotje.

Nelson Mandela

Mineva šest let mojega mandata v vlogi varuhinje človekovih pravic in čeprav pravijo, da je treba v življenju vedno gledati v prihodnost, se je kdaj nujno ozreti tudi na prehojeno pot, da vidiš, ali si pustil sled v pesku, ki jo bo odpihnil prvi piš vetra, morda spralo deževje ali pa bo zapisana v kamnu spominov, doživetij in celo večjih in manjših uspehov.

Vsakokratni varuh človekovih pravic pomembno zaznamuje funkcijo, ne le z lastnim razumevanjem človekovih pravic in svoboščin, močjo vodenja in karizmo, kakršno pač ima, pač pa tudi z znanjem in predanostjo vseh zaposlenih v instituciji Varuha. Ti so kot "sol in poper", nujno potrebni, in tisti, ki s svojo vsakodnevno analizo posamičnih primerov in pobud nenehno  presojajo dejanja državnih in lokalnih oblasti ter nosilcev javnih pooblastil. Vestno in preudarno, daleč od politike, preučujejo, kaj je prav in kaj narobe. Ocenjujejo, ali je bilo neko dejanje organov v skladu z načelom pravičnosti in dobrega upravljanja ter ustavno in mednarodno zagotovljenimi človekovimi pravicami in svoboščinami. To počnejo pod budnim strokovnim usmerjanjem mojih namestnikov in seveda mojim nenehnim spremljanjem vseh zadev.

V šestih letih sem prebrala na tisoče pisem naših pobudnikov, jih pozorno poslušala, svetovala ter sodelovala pri komunikaciji z organi oblasti. Vendar je bilo težko vedno vsem ugoditi, zlasti v primerih nerealnih pričakovanj, da bo varuh spremenil sodbo sodišča ali pritrdil zatrjevanjem, ki so se izkazala za neutemeljena. V takšnih primerih je pač treba zdržati tudi povsem neupravičene napade, ker veš, da deluješ v skladu s temeljnimi standardi varovanja človekovih pravic in da včasih kompromisov pač ni in jih ne more biti.

Pravijo, da statistika ni edino pravo merilo kakovosti dela. A prav po številkah sem bila vedno povprašana, kajti tudi statistični podatki kažejo na razsežnost dela in bistvena vprašanja kršenja človekovih pravic.

V šestih letih smo prejeli več kot 100 tisoč različnih pisanj, okoli 6 tisoč telefonskih klicev obupanih, nesrečnih, razočaranih in pomoči potrebnih ljudi. Obravnavali smo preko 20 tisoč pobud. Številne smo odprli in obravnavali na lastno iniciativo, kot širša vprašanja. V šestih letih smo se odpravili v 70 občin po Sloveniji na tako imenovano zunanje poslovanje. Vsako leto tudi na območja obeh narodnih skupnosti. Na teh poslovanjih smo na pogovore sprejeli 1.428 pobudnic in pobudnikov. Organizirali smo številne konference in se udeležili  2.500 različnih dogodkov, mnogih namenjenih najbolj ranljivim skupinam. Odgovorili smo na vsaj 1500 medijskih vprašanj in pripravili skoraj 120 novinarskih konferenc. Na skoraj 200 srečanjih smo se sestali s predstavniki in predstavnicami  nevladnih organizacij. Udeležili smo se tudi več kot 200 mednarodnih dogodkov. Vložili smo 8 zahtev za oceno ustavnosti, 1 ustavno pritožbo in enkrat v vlogi 'amicus curie' vstopili tudi na Evropsko sodišče za človekove pravice. Izdali smo 25 publikacij in več deset primerov promocijskega gradiva v slovenskem jeziku in jezikih narodnostnih manjšin in etničnih skupnosti. Državi in njenim institucijam smo od leta 2013 do 2017 namenili 495 priporočil, zapisanih v letnih poročilih ter v 2.777 utemeljenih pobudah, kjer smo ugotovili najmanj eno kršitev človekovih pravic in svoboščin, zahtevali njeno odpravo, spoštovanje načela dobrega upravljanja ali načela pravičnosti ter sprejetje sistemskih sprememb in ukrepov za večjo učinkovitost delovanja.  

Posebej sem vesela, da je Državni zbor RS 29. 9. 2017 sprejel Zakon o dopolnitvah zakona o varuhu človekovih pravic, kajti s tem se je udejanilo eno izmed najpogosteje ponovljenih Varuhovih priporočil, da Slovenija potrebuje polnopravno institucijo za človekove pravice, ki ji bo zagotovljena pravna podlaga za pridobitev statusa A po t. i. Pariških načelih o statusu državnih institucij za človekove pravice. Dopolnitve so nam omogočile, da smo že ustanovili Svet varuha za človekove pravice, dve notranji organizacijski enoti Varuha, to je Državni preventivni mehanizem, ki se lahko pohvali že z desetletnico delovanja, in Zagovorništvo otrok, ki je pod Varuhovim okriljem kot poseben pilotni projekt prav tako delovalo že deset let. Tretja organizacijska enota, Center za človekove pravice, bo s svojim delom pričela v začetku prihodnjega leta. Opravljala bo širše naloge in ne bo obravnavala pobud. Med nalogami Centra  bodo zlasti promocija, informiranje, izobraževanje, usposabljanje, priprava analiz in poročil s posameznih področij spodbujanja in varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin, organiziranje posvetovanj, sodelovanje s civilno družbo, sindikati in drugimi državnimi organi ter sodelovanje v mednarodnih organizacijah in združenjih na evropski in svetovni ravni.

Varuh človekovih pravic je s svojim poslanstvom, razširjenim mandatom in z vsemi predstavljenimi enotami v bistvu že Nacionalna institucija za človekove pravice po tako imenovanih Pariških načelih, sicer trenutno brez statusa A. Zanj smo letos, v mesecu oktobru, zaprosili akreditacijski odbor pri Uradu visokega komisarja Združenih narodov za človekove pravice.  Hvala ministrstvu za pravosodje in prejšnji vladi, pa tudi državnemu zboru, ki so uvideli, da je čas, da Slovenija po 20 letih prizadevanj vseh varuhov končno dobi tudi pravne podlage za Nacionalno institucijo za človekove pravice.

V zadnjih šestih letih smo postali otrokom in demenci prijazna točka. Organizirali smo mednarodno konferenco o okolju, obeležili 10. letnico državnega preventivnega mehanizma, z Državnim svetom RS pripravili posvete o otrocih, vprašanjih ob izteku življenja in leto 2018 posvetili starejši populaciji. Na Pravni fakulteti v Ljubljani smo razmišljali o pravičnosti in dobrem upravljanju. Skupaj z Društvom za nenasilno komunikacijo in Društvom SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja organizirali posvet o sodnem izvedenstvu v primerih nasilja v družini in spolnih zlorabah otrok. S Središčem ZIPOM, ki deluje pod okriljem ZPMS, smo pripravili posvet Otrok v družinskem sporu ter sooblikovali Smernice novinarjem za poročanje o otrocih. Z ZPMS in Dijaško Organizacijo Slovenije smo v Državnem zboru RS organizirali konferenco o Participaciji otrok in mladostnikov. Vsakoletne dneve človekovih pravic so zaznamovali nastopi oseb s posebnimi potrebami in letos starejše generacije. Spregovorili smo o 20. letnici svojega zakona in leto zatem 20. letnici delovanja institucije, v Etnografskem muzeju pa tudi o delavskih pravicah, tudi mladih, predvsem in žal o njihovem kršenju.

Zato dovolite, da izrečem skromno, a lepo besedo: hvala vsem, ki ste prispevali k temu, da smo skupaj okrepili zavedanje o pomenu in spoštovanju človekovih pravic, da so bile mnoge krivice odpravljene, in slabo upravljanje nadomeščeno z boljšim in učinkovitejšim. Vse še ni tako, kot bi moralo biti, zato delamo naprej. Dejstvo pa je, da v povezani in soodvisni družbi sam zmoreš malo, skupaj zmoremo vse. Poklicani smo in ste k spoštovanju ustave, zakonov, mednarodnih standardov spoštovanja človekovih pravic in svoboščin, ki vsakomur priznavajo dostojanstvo človekovega bitja. Veliko vas je danes tu, ki lahko storite marsikaj dobrega in pravičnega. Vsekakor pa sta parlament in vlada, z vsemi ministrstvi, najpomembnejša pri zagotavljanju spoštovanja človekovih pravic ter odpravljanju kršitev, na katere vztrajno opozarjamo. Varuh to počne že 24 let. Prihodnje leto bo priložnost obeležitve 25-letnice njegovega delovanja.
V mojem mandatu so se zamenjali kar štirje predsedniki državnega zbora, štiri vlade, številne ministrice in ministri ter župani in žal malo županj, s katerimi smo se redno sestajali, le predsednik republike je ostal isti. Vsak izmed njih in vsak izmed vas pušča za seboj večje ali manjše, globlje ali povsem plitke brazde na venomer preorani njivi človekovih pravic. Pričakovanja in upanja ljudi ne dopuščajo ležernosti, neuglašenosti institucij in včasih mlahavega in neodgovornega odnosa. Vsi smo tu v službi ljudi in njihovih pričakovanj in potreb. Temeljno pričakovanje pa je, da bodo obravnavani spoštljivo, enakopravno, pravično, pošteno in kar se da hitro, brez nepotrebnega odlašanja.

Svet je v zadnjih letih zaznamovala velika begunska in migrantska kriza, ko so stotisoči zaradi vojn, preganjanja ali bede zapustili svoje domove in pripotovali v Evropo. Pomikali so se tudi preko naše dežele, le redki v njej ostali. Širila se je nestrpnost, postavljale ograje vseh vrst.
Mnogi so stavkali, in to še počnejo, in zahtevali svoje pravice, zlasti do pravičnega plačila za delo. Zahtevali so spoštovanje človekovega dostojanstva, socialnih in ekonomskih pravic ter zdravo okolje. Ob naravnih katastrofah in nesrečah vseh vrst smo se še posebej zavedali pomena življenja in zdravega okolja.
Svetovni splet je postal dosegljiv prostor znanj in informacij vseh vrst, poseben in priljubljen prostor komunikacije ljudi na tem planetu. Vendar tudi prostor lažnih informacij, nestrpnosti, skrajnih gorečnosti in sovražnosti. To je polje, ki mu bomo morali, ob spoštovanju svobode govora in svobodnega pretoka informacij, nameniti več pozornosti in regulacije.    

Ljudje so nas opozarjali na diskriminacijo zaradi svojih osebnih okoliščin, predvsem veroizpovedi, spola, invalidnosti ali pripadnosti manjšini ali etnični skupnosti. Reševanja številnih vprašanj, povezanih s položajem Romov v naši družbi, se žal še nismo lotili resno in celostno.
Dolžina sodnih postopkov je sicer časovno krajša, vendar lahko še več storimo za kakovost dela sodne veje oblasti. Evropske sodbe so prepoznale kršitve človekovih pravic in prisodile odškodnine, predvsem za grehe, storjene v preteklih obdobjih. Kaj je pravično je težko razsojati. Varuhu se oglasijo predvsem tisti, ki so z odločitvami sodišč in organov nezadovoljni ali pa odločitev leta in leta ne dobijo. Pozna pravica pa ni prava pravica, še zlasti, ko gre za nič krive otroke. Ti neusmiljeno delijo usodo sprtih staršev, ki si jih pač ne morejo razdeliti v smislu Salomonove sodbe. Sprašujem se, kdaj, če sploh kdaj, bodo ljudje zaupali končnim odločitvam sodne veje oblasti?

Na področju izplačevanja plač in prispevkov še vedno, kljub dopolnjeni zakonodaji, ni pravega reda in predvsem zavesti delodajalcev o vrednosti človekovega dela in pravičnosti plačila zanj. Nezadovoljni in večkrat ogoljufani delavci bijejo svoj Donkihotovski boj, inšpektorji in druge nadzorne institucije pa na številnih področjih zaostajajo za pričakovanji, tudi zaradi kadrovske podhranjenosti. Niso pa inšpekcije vsega krive, saj do kršitev v družbi visokih moralnih standardov sploh ne bi smelo prihajati. Morala nekaterih delodajalcev, ki jim lahko že rečemo izkoriščevalci, pa je žal poniknila v brozgi zmešnjav, blodnjaku pravnih norm, ki jih še prava vešči večkrat ne razumemo. In ko je treba stvari poenostaviti, sprejeti odgovornost, jih ustrezneje urediti, večkrat ni ustreznega medsebojnega sodelovanja organov, ni medresorskega sodelovanja.

Veseli me, da je Varuh postal vse bolj prepoznava nadzorna institucija, ki ji zaupajo ljudje in spoštujejo tudi vse tri veje oblasti. Ne sicer vsi enako zavzeto in navdušeno, nekateri s figo v žepu ali drugače rečeno z obljubami, ki jih ne izpolnijo.  

Seveda se v družbi soočamo tudi z vprašanji s področja človekovih pravic, ki strokovno, laično in politično javnost razdvajajo. A če sprejmemo pogovor in argumentiran dialog v duhu etike javne besede in spoštovanja svobode govora, nam ne smejo še tako zapletena vprašanja omračiti uma s sovražnostjo in nestrpnostjo, kajti različnosti pogledov se nam ni treba bati, sovražnosti pa zelo.

Pri odpiranju širših vprašanj so Varuhu v veliko pomoč tudi mediji, so vir informacij s podobami nepravičnosti in nepoštenosti. Odstiranje vedno novih vprašanj ali včasih še vedno nerešenih problemov pa je naloga vseh nas, ki smo zavezani spoštovanju človekovih pravic.     

Zaključila bi z Malim princem, ki pravi: "Veliko teže je soditi sebi kot drugim."

Želim vam le še prijetne praznične dni in zdravo leto, ki bo vsak čas tu.

Srečno!