POVZETEK
Otroci in mladostniki se v krogu kaznivih dejanj z elementi nasilja znajdejo kot žrtve ali kot storilci. Prvim bi morala država zagotoviti ustrezno strokovno obravnavo, skladno s potrebami in zahtevami procesov rasti, razvoja in zorenja ter usmerjeno h doseganju kar najboljšega bio-psiho-socialnega blagostanja. Obravnava mladoletnih prestopnikov panaj bi temeljila predvsem na rehabilitaciji in težila k reintegraciji. Pravice otrok, žrtev kaznivih dejanj bi kazalo zaščititi z uvajanjem sistema »zagovorništva« za otroke in mladostnike, v katerem bi zaupna odrasla oseba vseskozi spremljala otroka.
V vseh postopkih in odločitvah naj bi bila korist otroka nadredna vsem drugim interesom. Nasilje nad otroki in mladostniki, kakor tudi mladoletniško prestopništvo, terja celovite rešitve in prizadevanja, ki bi morala vključiti šolstvo, zdravstvo, policijo, pravosodje, socialne službe, pa tudi nevladne organizacije. Odločitve o možnih rešitvah pogosto presegajo meje in domet različnih strok, ki se s to problematiko ukvarjajo.
KLJUČNE BESEDE: otrok, Konvencija o otrokovih pravicah, nasilje, žrtev, storilec
UVOD
Konvencija o otrokovih pravicah opredeljuje pravice, ki naj bi jih otroci uživali, ter obveznosti, ki jih mora država v ta namen izpolnjevati. Uresničevanje določil Konvencije pomeni tudi skrb za kar najbolj dosledno spoštovanje tistih vsebin, ki se nanašajo na obravnavo otrok in mladostnikov, ki so bodisi žrtve bodisi storilci kaznivih dejanj. Oboji so na višji ravni generalizacije žrtve – praviloma odraslih.
1 TEMELJNI PRINCIPI IZ KONVENCIJE O OTROKOVIH PRAVICAH
Temeljni principi so osnova za opredelitev in identifikacijo primerov dobre prakse ter morajo biti upoštevani v celotni obravnavi otrok, ki so žrtve ali storilci kaznivih dejanj.
Otrok* (* »otrok« vključuje oba spola) je vsaka oseba do dopolnjenega 18. leta starosti.
1.1 Pravice otroka
Vsi postopki morajo upoštevati določila Konvencije o pravicah otroka.
Žrtve zaslužijo posebno skrb in zaščito in sicer kot žrtve in kot otroci, pri katerih je potrebno upoštevati njihove posebne potrebe in pravice.
Morebitno izvrševanje ali sodelovanje pri kaznivih dejanjih ne spremeni posebnega statusa otroka s pravico do posebne zaščite.
Otrok ne sme biti izpostavljen mučenju, nehumanemu ravnanju ali ponižujočemu kaznovanju.
Aretacija, pripor in zaporna kazen so lahko le skrajne rešitve za najkrajše možno obdobje.
Vsak otrok, ki mu je odvzeta prostost, mora biti deležen humanega ins poštljivega odnosa, upoštevati je treba potrebe njegove starosti,nameščen mora biti ločeno od odraslih, razen če je to v njegovo dobro,s svojo družino ima pravico ostati v stiku z dopisovanjem ali obiski,zagotoviti mu je treba takojšen dostop do pravne in druge ustrezne pomoči, vključno z možnostjo, da izpodbija zakonitost odvzema prostosti. Otrok ima pravico do prednostne obravnave v zvezi s katerimkoli ukrepom.
Vsak otrok, ki je osumljen, obsojen ali spoznan za krivega kršenja kazenskega zakona, ima pravico, da z njim ravnajo na način, ki dopušča in spodbuja njegov občutek za dostojanstvo in občutek lastne vrednosti, podpirati je treba otrokovo željo po vrnitvi in dejavni vključitvi v družbo. V vseh pogledih in delih odkrivanja, pregona in razsojanja je treba zagotavljati in spoštovati otrokovo zasebnost.
Noben otrok ne sme biti osumljen, obtožen ali obsojen za dejanje, ki v času storitve ni bilo kaznivo. Vsak otrok, ki je osumljen ali obtožen,pa velja za nedolžnega, dokler mu krivda ni dokazana s pravnomočno obsodbo.
Država mora zagotoviti pravno in drugo potrebno pomoč, hitro odločanje in ravnanje, ki vseskozi upošteva otrokovo starost in/ali položaj.
Država je tudi dolžna pospešiti sprejemanje zakonov in oblikovanje institucij, prilagojenih potrebam in pravicam otrok, ki so osumljeni,obtoženi ali obsojeni zaradi kršenja kazenskega prava. Posebej pomembno je ukrepanje, ki ne vključuje sodnih postopkov, zagotavlja pa optimalne pogoje za psihosocialno obravnavo in reintegracijo obravnavanih otrok. Na voljo bi morale biti alternative institucionalni skrbi, ki bi zagotovile obravnavo otrok na način, primeren njihovi razvojni stopnji in potrebam in skladen s težo prestopka.
1.2 Otrokove koristi
Vsi postopki in odločitve morajo primarno zagotavljati otrokovo korist,ne glede na državni organ ali nevladno organizacijo, ki prihaja z otrokom v stik.
Krajevno pristojni center za socialno delo bi moral takoj po zaznavi/prijavi kaznivega dejanja z elementi nasilja, v katerem soudeleženi otroci, sklicati multidisciplinarni tim in vanj vključiti tudi starše/skrbnike in/ali »zagovornika« otroka (odvisno od narave primera). Otrokovo korist opredeljuje multidisciplinarni tim s konsenzom, po potrebi lahko za pomoč prosi tudi strokovnjake, ki niso člani tima.
1.3 Pravica do enake obravnave
Otroci, žrtve ali storilci, morajo biti najprej in predvsem obravnavani kot otroci. Šele sekundarno upoštevamo dejavnike kot so nacionalna pripadnost, spol, veroizpoved, etnični in socialni izvor ali kakršenkoli drug statusni kriterij.
1.4 Spoštovanje otrokovega mnenja
Otrok ima pravico do lastnega mnenja in do izražanja tega mnenja v vseh vprašanjih, ki ga zadevajo – na primer pri odločanju o vrnitvi v primarno družino oziroma o namestitvi v rejniško družino, stanovanjsko skupino ipd.
Otrokovo mnenje upoštevamo glede na njegovo starost, zrelost in skladno z njegovo koristjo.
Otrok po dopolnjenem 12. letu starosti ima pravico sodelovati pri opredeljevanju svoje koristi.
1.5 Pravica do obveščenosti
Otroci morajo biti seznanjeni z vsemi podatki, ki zadevajo konkretno situacijo, njihove pravice, razpoložljive oblike pomoči, dolžnosti drugih in možnimi rešitvami.
Razlage morajo biti prilagojene starosti in čustveni zrelosti – vsakdo mora biti z vsem seznanjen na način, ki ga je glede na svojo starost/zrelost sposoben razumeti.
1.6 Varovanje zasebnosti in zaupnost obravnave
Podatki o otroku, ki lahko razkrijejo njegovo ali identiteto njegove družine, morajo ostati tajni.
Zasebnost in identiteta mladoletnih žrtev in storilcev mora biti zaščitena. V nobenem primeru javnosti/medijem ne smejo biti posredovani podatki, na podlagi katerih bi bilo mogoče prepoznati otroka ali njegovo družino.
Otrok nad 12. letom se mora strinjati z razkritjem kakršnihkoli podatkov o njem.
1.7 Pravica do vsestranske zaščite
Država ima dolžnost vsestransko pomagati otroku in mu zagotoviti varnost.
Odločanje o otroku mora biti na vseh ravneh in v vseh državnih organih prednostno.
1.8 Predpostavka, da gre za mladoletno oseb
Če je identiteta žrtve ali storilca neznana in ni dokumentov, ki bi kazali na njeno ali njegovo starost, obstajajo pa razlogi za domnevo,da oseba ni polnoletna, morajo vsi ukrepi in odločitve izhajati iz predpostavke, da gre za otroka.
Do zaključka postopka za ugotavljanje starosti, mora biti žrtev oziroma storilec obravnavan kot otrok, ob spoštovanju njenih oziroma njegovih posebnih potreb in pravic, ki izhajajo iz Konvencije o pravicah otroka.
1.8.1 Ugotavljanje dejanske starosti
Če gre za otroka, ki iz kakršnihkoli razlogov ne more sodelovati pri ugotavljanju njegove identitete in starosti, je potrebno ugotoviti dejansko starost. Pri tem je potrebno upoštevati:
· telesno in psihično zrelost
· izjave otroka
· morebitno dokumentacijo
· podatke tujih predstavništev
· podatke pristojnih služb (o pogrešanih osebah ipd.)
· mnenje medicinskih strokovnjakov.
2 MLADOLETNI PRESTOPNIKI
Okruten umor v Šaleški dolini je letos ponovno odprl številna vprašanja o obravnavi mladoletnih prestopnikov, še zlasti tistih, ki so obtoženi in kasneje pravnomočno obsojeni za najtežja kazniva dejanja z elementi nasilja.
Javnost v čustveno (pre)nasičenih situacijah rada poenostavljeno išče»krivca« in ga neredko tudi prepoznava zlasti v »slabem« delu policije. Premalo pa govorimo o tem, da večina otrok v Sloveniji odrašča v družinah, ob starših ali vsaj enemu od staršev, ki se bolj ali manj zaveda svoje vloge in odgovornosti. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ščiti otroke pred zlorabami in zanemarjanjem s strani staršev ali zakonitih skrbnikov. Oboje je lahko razlog za odvzem roditeljske pravice. Zanemarjanje in surovo ravnanje z otroki je inkriminirano ter opredeljeno v 201. členu Kazenskega zakonika RS.
Eden od odgovorov na vprašanje, kako, kdaj in v katerih primerih država ščiti otrokove koristi, bi lahko bil pregled primerov družinskega nasilja, trpinčenja in/ali zanemarjanja, ko je državna intervencija pomenila tudi pregon staršev in namestitev otroka v ustreznejše okolje.
2.1 Družinsko okolje – možen dejavnik tveganja
Ministrstvo za notranje zadeve je leta 1995 zabeležilo 95 primerov zanemarjanja in surovega ravnanja z mladoletno osebo, centri za socialno delo v R Sloveniji pa so Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve leto poprej poročali o 1697 primerih trpinčenja in zlorab otrok v družinah (Začetno poročilo R Slovenije o sprejetih ukrepih za uresničevanje Konvencije o otrokovih pravicah, 1997; v nadaljevanju Začetno poročilo).
International School Psychology Association (ISPA) je do sedaj opravilo dva kroga preučevanja otroškega lastnega dojemanja pravic (leta 1991 in2001) – obakrat je sodelovala tudi Slovenija. V anketnem vprašalniku,ki je zajel 110 spremenljivk (Štefanc, 2002:83-178), sta dve vprašanji otroke spraševali o občutku in pomembnosti telesne in čustvene varnosti(S22, S24, S33 in S35) znotraj doma. 15% otrok je odgovorilo, da sedoma redko ali sploh ne počutijo čustveno varni, 18% pa je redko ali nikoli ne počuti telesno varno. Štefanc (2002:134) je na podlagi rezultatov ocenil, da se več kot 80% v raziskavo vključenih otrok in mladostnikov počuti doma tako telesno, kot tudi čustveno varne, enak odstotek vprašanih je ocenil pomen telesne in čustvene varnosti znotraj doma zelo visoko. S starostjo se povečuje občutek telesne in čustvene varnosti pri deklicah in dečkih. Tretjina devetletnih dečkov in petina devetletnih deklic se ne počuti telesno varna. Najmanj čustveno varne se počutijo sedemnajstletne mladostnice – skoraj petina je odgovorila,da se doma redko ali sploh ne počuti čustveno varna. Pri sedemnajstletnih mladostnikih (fantih) se tako počuti desetina.
Štefanc (2002:137-8) je ugotovil, da se deklice počutijo doma telesno bolj varne kot dečki. Razlika med spoloma je pomembna pri oceni pomena občutka telesne varnosti. Deklice višje ocenjujejo sam občutek telesne varnosti znotraj doma kot tudi njegovo pomembnost. S starostjo občutek telesne varnosti narašča. Avtor je dobljene rezultate interpretiral s pogostnostjo telesnega kaznovanja mlajših otrok, pri čemer se je zavedal poenostavljenosti takšne razlage. Če k temu dodamo še občutek čustvene varnosti znotraj doma, ponovno izstopajo deklice, ki se čutijo čustveno manj varne, vendar njihov delež s starostjo pada.
Drugo poročilo R Slovenije o sprejetih ukrepih za uresničevanje Konvencije o otrokovih pravicah (2001; v nadaljevanju Drugo poročilo)omenja multidisciplinarno obravnavo zlorabljenih, trpinčenih in zanemarjenih otrok na večini centrov za socialno delo. V strokovnih timih naj bi različni strokovnjaki, ki že v začetni fazi zaznajo ogroženost otroka, sodelovali v pripravi strategije ter izvedbi same obravnave. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je leta 1998pripravilo smernice za delo z ogroženimi otroki, namenjene koordinaciji dejavnosti, zaščiti ogroženih otrok in njihovi rehabilitaciji, s čimer se ukvarjajo različne vladne in nevladne organizacije. Glede na Drugo poročilo, je bilo 1999. leta 807 otrok zanemarjenih, 592 psihološko zlorabljenih, 331 telesno in 145 spolno zlorabljenih otrok, oziroma je bilo toliko primerov zanemarjanja in zlorab odkritih.
2.2 Ogroženi otroci – odgovornost odraslih
Otroci, ki prekršijo zakon, so še vedno predvsem otroci in ne smejo izgubiti svojih pravic, vključno s pravico do posebnega obravnavanja in varstva ter pravico do izobrazbe in zdravniške oskrbe.
Spoštovanje Konvencije o pravicah otroka (v nadaljevanju KOP) terja od vseh držav podpisnic spreminjanje trenutnega trenda zniževanja starostne meje kazenske odgovornosti in s tem povezanega večanja števila vedno mlajših otrok v zaporih v številnih evropskih državah. Starost, ki določa kazensko odgovornost, se v Evropi giblje med sedem(7) let na Cipru, osem (8) let na Škotskem, deset (10) let v preostali Veliki Britaniji do šestnajst (16) let v Belgiji, Litvi, Luksemburgu in Rusiji.
Koncepta »odgovornosti« in »kriminalizacije« bi morala ostati ločena. KOP predlaga poseben sistem obravnave mladoletnih prestopnikov, ki naj bi temeljil na spoštovanju vseh otrokovih pravic in deloval v smeri otrokove rehabilitacije ter reintegracije. Opisano se izključuje s»kriminalizacijo« otroških in mladoletnih prestopnikov. Prav tako ni zanemarljivo dejstvo, da so otroci (po dostopnih podatkih) veliko pogosteje žrtve kot storilci kaznivih dejanj z elementi nasilja.
Koncept pravic zajema tudi dolžnosti in odgovornosti. Otroci se morajo naučiti prevzemati odgovornost in morajo odgovarjati za svoja dejanja .Pri tem pa je treba mladoletnim storilcem zagotavljati ustrezno pravno pomoč in zaščito ter upoštevati vse relevantne okoliščine in dejstva,vključno z otrokovo življenjsko zgodovino in potrebami, povezanimi z razvojnim obdobjem. Otroci ne smejo biti obravnavani ko »manjši«odrasli. To je bistvenega pomena zlasti pri ocenjevanju otrokove odgovornosti za dejanje, pri odločanju o primerni obliki psihosocialne obravnave in ravno tako pri določanju odškodnine za žrtve.
Spoštovanje KOP terja oblikovanje takšnih sistemov (pre)vzgoje, ki bi temeljili na izobraževanju, psihosocialni rehabilitaciji in usmerjanju otroka v dejavno, konstruktivno spoprijemanje z izzivi. Zelo verjetno bo v državah, članicah OZN, prišlo do uvajanja obvezujočih pravil o ravnanju z mladoletnimi prestopniki. Upoštevanje koristi otrok in širših družbenih interesov v tem primeru nasprotuje večji uporabi represivnih ukrepov, vključno z izrekanjem kazni mladoletniškega zapora. Raziskave namreč kažejo, da je odstotek povratnikov med mladoletnimi prestopniki in odstotek posebej nasilnih prestopnikov v pozitivni korelaciji s prestajanjem kazni zapora. Edini pravi razlog za izrekanje kazni zapora mladoletnikom je lahko dejstvo, da predstavljajo resno neposredno nevarnost okolici. V teh redkih primerih bi moralo biti bivanje v zaporu za mladoletnika strogo nadzorovano in spremljano tudi s strani strokovnega tima. Razmere v mladoletniškem zaporu morajo ustrezati zahtevam KOP in drugih mednarodnih dokumentov, s posebnim poudarkom na pravici otrok do primerne izobrazbe.
Slednje je skladno s politiko in stališči Sveta Evrope in Evropskega sodišča za človekove pravice. Evropsko sodišče za človekove pravice je ugotovilo, da sodni postopki in način ravnanja z mladoletnimi prestopniki v nekaterih državah kršijo Konvencijo o človekovih pravicah. Odbor za preprečevanje mučenja je na podlagi obiskov teh držav in inšpekcij v institucijah, ki obravnavajo mladoletne prestopnike, pogosto izrazil skrb zaradi ravnanja z otroki, ki jim je odvzeta prostost. Posebej je poudaril, da mora biti odvzem prostosti uporabljen šele kot skrajno sredstvo. Odbor za pravice otrok pri OZN,ki spremlja uresničevanje določil KOP v državah podpisnicah, odkriva enako zaskrbljujoča dejstva.
Opozarjanje na pravice mladoletnih prestopnikov nikakor ne spregleda,zanika ali zanemari pravic in potreb žrtev mladoletnega prestopništva,ki morajo dobiti primerno podporo in zadoščenje od države. Toda njihovim pravicam ne bo zadoščeno z ukrepi, ki izključujejo rehabilitacijo prestopnikov. Politika izključevanja lahko povzroči le nadaljnje prestopništvo in stopnjevanje nasilnosti.
3 MLADOLETNE ŽRTVE KAZNIVIH DEJANJ Z ELEMENTI NASILJA
3.1 Prijavna dolžnost
Dosledno spoštovanje mednarodnih dokumentov, ki so sledili KOP, pomeni,da bi morale socialne službe, vsi zdravniki (predvsem pa pediatri,družinski zdravniki, specialisti šolske medicine) in nosilci vzgojno-izobraževalnih procesov (vzgojitelji, učitelji v osnovnih in srednjih šolah) ob sumu na zanemarjanje ali kakršnokoli zlorabo takoj obvestiti krajevno pristojne organe odkrivanja in pregona. Te bi morali obvestiti tudi, če ocenjujejo, da je otrok ogrožen (še preden se zloraba zgodi). Tudi nevladne organizacije bi morale obvestiti socialno službo in policijo o primerih zanemarjanja ali zlorabljanja mladoletnikov, kadar imajo o tem podatke (ne glede na zaupnost postopka) in o tem obvestiti tudi svoje uporabnike.
3.2 »Zagovorništvo« - določitev zaupne osebe/spremljevalca
Takoj, ko je žrtev identificirana, bi ji morala biti dodeljena zaupna odrasla oseba, ki bi jo spremljala skozi celotni postopek - dokler nebi bila odkrita najboljša rešitev skladno z otrokovo koristjo in potrebami (v nadaljevanju tudi »spremljevalec« - izraz vključuje oba spola).
»Zagovornike« (spremljevalce) bi lahko zagotavljala socialna služba ali nevladne organizacije po vnaprej določenih strokovnih kriterijih za izbiro teh oseb. Zagotavljanje zaupne odrasle osebe bi moralo biti stalno, žrtev pa naj bi spremljala vseskozi ena in ista zaupna odrasla oseba.
Zaupne odrasle osebe bi morale imeti ustrezne kvalifikacije (psihologi,specialni pedagogi), dodatna posebna znanja in potrebne delovne izkušnje, da bi lahko v polni meri skrbele za potrebe žrtev in jim zagotavljale njihove pravice. Med drugim to pomeni tudi s strani države zagotovljena sredstva za permanentno izobraževanje spremljevalcev,sistem nadzora nad kakovostjo dela in supervizijo.
Zaupna odrasla oseba (»zagovornik« otroka) bi morala:
* zagotavljati, da so vse odločitve v otrokovem interesu, zato bi morala biti obvezno vključena v delo multidisciplinarnega tima
* zagotoviti takojšnjo ustrezno/potrebno namestitev in nego za otroka, kadar bi okoliščine to zahtevale
* zagotoviti nadaljevanje izobraževalnega procesa
* zagotoviti zagovornika v kazenskih in civilnih zadevah
* obveščati otroka o njegovih pravicah in možnih rešitvah
* predstaviti otrokove potrebe pristojnim službam ter poskrbeti za njihovo izpolnitev
* sodelovati pri stikih otroka s socialno službo,predstavniki odkrivanja in pregona, pravosodja, zdravstva ipd.
* pomagati otroku najti družino (če gre za žrtev trgovine z otroki)
* zagotoviti reintegracijo in psihosocialno rehabilitacijo družine, kadar je to v interesu otroka.
Spremljevalec bi moral biti prisoten ob vseh stikih policije, tožilstva in sodstva z otrokom. Če bi ocenil, da potrebuje otrok dodatni pravni poduk, bi moral postopke začasno ustaviti in zagotoviti dodatno pravno pomoč. Delavci organov odkrivanja in pregona bi morali takšno zahtevo spoštovati ne glede na t. i. interes preiskave. Otrokova korist bi morala biti vseskozi nadredna drugim interesom in koristim.
4 ISKANJE CELOSTNIH REŠITEV
Modeli in rešitve nekega okolja so povezani tako z normami in vrednotami tega prostora, kot tudi s kulturnimi, gospodarskimi in političnimi praksami in okviri. Kriminaliteta v Sloveniji posnema trende in vzorce kriminalitete industrijsko razvitih, tržno orientiranih gospodarskih in državnih sistemov izpred nekaj let(desetletij). T. i. tranzicijske vplive lahko razumemo in prepoznavamo kot stresorje oziroma sprožilne dejavnike za kriminaliteto z elementi nasilja, kar je le še razlog več za razmislek o možnih rešitvah.
Nesporno bi kazalo sistemske rešitve oblikovati na ravni splošnih(preventivnih) in posebnih dejavnosti. K prvim spada obveščanje in ozaveščanje javnosti, pri čemer imajo enakovredno in nenadomestljivo vlogo tako sistem izobraževanja kot mediji. Pri slednjih naj ne bi šlo toliko za pripovedovanje zgodb o nasilju kot predvsem za informiranje o možnostih in učenju o nenasilnem reševanju problemov. Tudi ustrezna socialna in stanovanjska politika ter raziskovanje večrazsežnostnega prostora nasilja spadajo med ukrepe splošne prevencije.
Posebni ukrepi v učinkovitih modelih sistemskega reševanja problema nasilja, kjer so otroci in mladostniki bodisi žrtve bodisi storilci,pomenijo:
· dostopnost potrebnih/ustreznih informacij - nesenzacionalistično poročanje medijev, podatki o razpoložljivi pomoči, podatki za različne ciljne skupine –strokovnjaki, uporabniki, žrtve, otroci, starši; telefoni, krizni centri in skupine za samopomoč za žrtve
· zgodnje odkrivanje - zgodnje intervencije – strokovne službe in sodelovanje med njimi
· prijavljanje – vsi (tudi sosedje– povezano z ozaveščenostjo javnosti), izdelani protokoli za pregon,prijavna dolžnost socialnih služb in zdravstva;pooblaščenec/spremljevalec žrtve, specializacija za obravnavo mladoletniškega nasilja v organih odkrivanja in pregona, specializacija v sodstvu
· pomoč in terapevtska obravnava celotne družine – koordinacija med pristojnimi službami in modeli pomoči (telefon, krizni centri, samopomoč) ter dopolnjevanje z individualno obravnavo
· ukrepi v zvezi z otroki – šola za starše, kampanje proti telesnemu kaznovanju, posebna skrb socialnih služb za ogrožene otroke/družine, pozornost otrokom s posebnimi potrebami, otrokom v rejniških družinah in v vzgojnih zavodih
· izobraževanje – od vrtcev do srednjih šol – učenje o nenasilnih poteh do rešitve problemov, učenje o vrednotah
· socialne službe – specializacija socialnih delavcev, multidisciplinarni pristop, supervizija in permanentno izobraževanje strokovnih delavcev, oblikovanje protokolov za obravnavo
· nevladne organizacije –selekcija, strokovna usposobljenost, supervizija – naj bi zgolj dopolnjevale delo javnih služb.
Posledice kaznivih dejanj z elementi nasilja, še posebej dlje časa trajajočih zlorab otrok, so zastrašujoče, še zlasti, če ostanejo dejanja dolgo časa neodkrita. Bližnji odnos med žrtvijo in storilcem praviloma povzroči žrtvi večjo škodo kot zloraba s strani neznane osebe. Zaščita otrok pred zlorabami, zanemarjanjem in grdim ravnanjem terja sestavljena in usklajena prizadevanja tako na ravni preventivnih dejavnosti kot tudi na področju multidisciplinarne obravnave žrtev in storilcev.
________________________________________________________________________
Apostel, L. (1989). Children`s Rights and Needs. Human Rights and Needs. Open problems and personal convictions. In: Verhellen, E., Spiesschaert, F. (eds.) Ombudswork for Children.Leuven/Amersfoort: Acco.
Drugo poročilo Republike Slovenije o sprejetih ukrepih za uresničevanje Konvencije o otrokovih pravicah. Ljubljana: Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Neobjavljeno
besedilo, 2001.
Franklin, B. (1986). The Rights of Children. Oxford/New York: Basil Blackwell.
Freeman, M. (1992). The limits of Children`s Rights. In: Freeman, M., Veerman, P. (eds.) The ideologies of Children`s Rights. Dodrecht: Martinus Nijhoff Publishers, 36-7.
Hoffman, K.L., Demo, D.H., Edwards, J.N. (1994). Physical wife abuse in non-Western society: An integrated theoretical approach. Journal of Marriage and the Family, 56:131-146.
Jaffe, P.G., Wolfe, D.A., Wilson, S.K. (1990). Children of battered women. Thousand Oaks, CA, Sage.
Jouriles, E.N., Murphy, C.M., O`Leary, K.D. (1989). Interspousal aggression, marital discord, and child problems. Journal of Consulting and Clinical Psychology, 57:453-455.
Kazenski zakonik z uvodnimi pojasnili Boštjana Penka in Klavdija Stroliga in stvarnim kazalom
dr. Vida Jakulina (1999). Ljubljana: Uradni list republike Slovenije.
Konvencija o otrokovih pravicah. Ljubljana:Slovenski odbor za UNICEF (2002).
Levinson, D. (1989). Family violence in cross-cultural perspective. Thousand Oaks, CA, Sage.
McGuire, J., Mason, T., O`Kane, A. (2000). Behaviour, Crime and Legal Processes. A Guide for Forensic Practtitioners. Chichester: John Wiley & Sons Ltd.
Mnookin, R. (1982). Foster Care: In Whose Best Interest? In: Beck, R., Weiss, H.B. (eds.) The Rights of Children. Cambridge: Harvard Educational Review.
Salecl, R. (1991). Disciplina kot pogoj svobode. Ljubljana: Študentska organizacija Univerzev Ljubljani.
Schmidt, H.K., Soloman, G.F., Johnson, H. (1973). The Artificial Conscience. Corrective and Social Psychiatry, 23:93-100.
Šelih, A. (1992). Splošni problemi otrokovih pravic. In: Šelih, A. (ed.) Pravni vidiki otrokovih pravic.
Ljubljana: Uradni list RS.
Štefanc, D. (2002). Otrokove pravice in njihovo uveljavljanje v Sloveniji. Diplomska naloga. Ljubljana:Filozofska fakulteta.
Verhellen, E. (1994). Convention on the Rights of the Child. Background, motivation, strategies, main themes. Leuven/Apeldoorn: Garant.
Whitfield, C.L. (1995). Memory and abuse: remembering and healing the effects of trauma. Deerfield Beach, Florida: Health Communications.
WHO (World Health Organization) (2002). World report on violence and health. Geneva.
Wintersberger, H. (1994). Costs and Benefits – The Economics of Childhood. In: Childhood Matters Social Theory, Practice and Politics. Aldershot: Avebury.
Začetno poročilo Republike Slovenije o sprejetih ukrepih za uresničevanje Konvencije o otrokovih pravicah. Ljubljana: Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, 1997.
Zakon o kazenskem postopku z uvodnimi pojasnili Boštjana Penka in stvarnim kazalom (1998).
Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije.