Na področju enakosti pred zakonom in prepovedi diskriminacije je Varuh v letu 2020 prejel izrazito veliko pobud v zvezi s covid-19. Šlo je predvsem za posledico tega, da so ljudje ukrepe iz vladnih odlokov, pa tudi t. i. protikoronskih zakonov, neredko dojemali kot krivične v primerjavi s tistimi, ki so jih bili iz takšnih ali drugačnih razlogov deležni na drugačen način ali pa sploh ne. Precej področnih pobud je bilo tudi istovrstnih, prejeli pa smo jih iz različnih naslovov. 

Četudi je bila velika večina zadev ne glede na našo končno oceno o njihovi (ne)utemeljenosti že čisto konceptualno zanimivih, pa dolžinske omejitve pričujočega poročila kratko malo ne dopuščajo opisovanja vsega na tem področju obravnavanega. Nekatere zadeve so bile aktualne le krajši čas, s spremembo ukrepov pa se za takšne niti več ne kažejo. V nadaljevanju tako izpostavljamo le nekaj izbranih vidikov, pa še to v argumentacijsko zelo skrčeni obliki. Naša argumentacija v korespondenci z oblastmi in pobudniki je bila praviloma torej še veliko bolj pestra in podrobna, kot pa jo je razbrati iz spodnjega besedila.

 

3.12.1 Posebej o ukrepih v zvezi z obveznim nošenjem zaščitnih mask

V tem okviru so pobudniki navajali večinoma naslednje razloge: nošenje maske je nezdravo oziroma škodljivo, ponižujoče, nezakonito ali neenakopravno glede na posamezne skupine prebivalstva; (na splošno) da gre za poseg v človekove pravice oziroma omejevanje človekovih pravic; da je zaradi nošenja mask komunikacija otežena oziroma onemogočena; da nakup mask predstavlja prevelik strošek; da so navodila v zvezi z nošenjem mask nejasna; (na splošno) o (ne)pravilnosti uporabe mask. Močno je izstopala posebej tematika upoštevanja ukrepa v trgovinah in javnih zaprtih prostorih, pri čemer so se pobudniki na Varuha obračali predvsem z vprašanji, ali so na omenjenih krajih maske res obvezne, ali jih lahko od tam zaradi neuporabe maske fizično odstranijo, jim onemogočijo opravljanje storitev, prepovedo vstop, jih kaznujejo – pa tudi sicer glede razlage pravnih podlag v zvezi s tem. Nemalo se jih je pritoževalo posebej zoper varnostnike in nam zastavljalo vprašanja o tem, kakšna so njihova pooblastila, ali jih lahko odstranijo iz trgovine, če ne nosijo mask, pritoževali so se tudi zoper njihovo ravnanje, npr. zadrževanje do prihoda policije in kar so z njihove strani razumeli kot nedopustne grožnje. Nekaterim pobudnikom je bila dejansko tudi izrečena globa, ker niso nosili zaščitnih mask. V eni izmed zadev se je pokazalo, da so inšpektorji pridobili osebne podatke kršitelja tudi preko registrskih tablic.

Več pobudnikov je bilo zaskrbljenih zaradi ukrepov obveznih zaščitnih mask v šolah in vrtcih. Na Varuha so se obračali z mnenji, da z maskami otroci in učitelji v šolah in vrtcih ne morejo normalno delati, da so škodljive, da otroke, ki mask ne nosijo, učitelji in sošolci nadlegujejo. Nekateri so izražali tudi nestrinjanje s popisovanjem otrok zaradi neuporabe mask v šolah, nekateri so želeli otroke zaradi tega šolati doma. Nekatere zaposlene so skrbele zahteve delodajalcev, saj naj bi bili zaradi neupoštevanja ukrepov deležni groženj z odpovedjo in disciplinskimi sankcijami. Praviloma so zaposleni poudarjali predvsem težave, s katerimi se soočajo ob uporabi maske med delovnim časom, za zdravje zaposlenih je skrbelo tudi enega izmed delodajalcev, ki nam je pisal. Zaporniki so se na Varuha obračali v skrbeh za svoje zdravje zaradi pomanjkanja zaščitnih mask in opreme in posledično z željo po predčasni izpustitvi, njihovi svojci pa tudi zaradi omejevanja fizičnega stika na obiskih. Pomanjkanje zaščitnih mask in opreme v zaporih je Varuh obravnaval posebej tudi v okviru opravljanja svojih nalog kot državni preventivni mehanizem po Opcijskem protokolu h Konvenciji proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju. V tem svojstvu je Varuh tudi spremljal prisilno odstranitev tujcev iz države, ki so morali nositi maske med letom.

Varuhov državni preventivni mehanizem je ob obiskih socialnovarstvenih zavodov zaznaval, da maske nosijo tam zaposleni in svojci stanovalcev, nekateri stanovalci pa imajo težave z razumevanjem uporabe zaščitnih mask in s samim nošenjem, ki ga zavračajo. Izpostavimo naj sicer tudi, da je ena izmed direktoric doma starejših občanov Varuha seznanila s težavami pri izvajanju ukrepov za preprečevanje vnosa in obvladovanje okužb s covid-19 – na nas se je obrnila zaradi svojca, ki kljub opozorilom in prošnjam osebja in vodstva DSO ni hotel upoštevati zaščitnih ukrepov. Varuh kritično gleda na neodzivnost omenjenih ministrstev na stisko dotičnega socialnovarstvenega zavoda in pomanjkanje natančnejših usmeritev v zvezi z ravnanjem pri implementaciji ukrepov za preprečevanje vnosa in obvladovanja okužb s covid-19[1], kar zadeva izvajanje obiskov stanovalcev in morebitnega nespoštovanja ukrepov s strani posameznih svojcev.

Varuh je problematiko mask obravnaval tudi v zvezi z odklanjanjem zdravstvenih storitev oziroma oskrbe in nošenjem mask na voliščih.

Posebej izpostaviti pa tudi gre, da je več ljudi na Varuha naslovilo tudi svoje strinjanje z uvedbo ukrepa obveznega nošenja zaščitnih mask in bilo kritičnih do Varuhovega stališča do predpisanega obveznega nošenja mask v zaprtih javnih prostorih[2] (gl. tudi dodatno pojasnilo Varuha – ukrep obveznega nošenja mask v zaprtih javnih prostorih in njegovo (morebitno) sankcioniranje[3]), češ da ni stroka za takšna vprašanja. Tovrstni očitki na račun Varuha so povsem neutemeljeni, saj Varuh nikdar ni nikogar pozival naj mask ne nosi, ravno nasprotno, vseskozi (gl. tudi zgoraj omenjeno stališče) poudarjamo, da je utemeljevanje potrebnosti ukrepa nošenja zaščitnih mask v prvi vrsti strokovno epidemiološko vprašanje in da je treba zaupati presoji stroke. Ne more pa navedeno pomeniti, da Varuh od oblasti zato ne bi smel pričakovati, da ukrepe implementira na ustreznih pravnih podlagah, ob upoštevanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V demokratični družbi morajo biti ukrepi jasno obrazloženi in predstavljeni transparentno – tako glede epidemioloških in drugih strokovnih ocen, na podlagi katerih so sprejeti, kot glede pravnih posledic, ki lahko posameznike doletijo v primeru neupoštevanja.

Varuh meni, da je obveznost nošenja maske po vsebini poseg v splošno svobodo ravnanja, ki je ena od osebnostnih pravic, ki jih jamči 35. člen URS. V tej pomembni ustavni pravici je zajeto tudi načelo, da je v pravni državi človeku dovoljeno vse, kar ni prepovedano – in ne obratno. Če je kaj prepovedano, je to torej poseg v omenjeno ustavno pravico oziroma svoboščino. Vsak tak poseg sicer ni ustavno nedopusten, če je zakonit (15. člen URS) in v skladu z načelom sorazmernosti potreben za varstvo pravic drugih (na primer zaradi varstva zdravja in življenja drugih).

Odlok o začasnih ukrepih za zmanjšanje tveganja okužbe in širjenja okužbe z virusom SARS-CoV-2[4], ki je določal uporabo zaščitne maske ali druge oblike zaščite ustnega in nosnega predela obraza v zaprtem javnem prostoru ter obvezno razkuževanje rok, je bil sprejet na podlagi prvega odstavka 4. člena ZNB. Varuh je ocenil, da je šlo za t. i. nepopolno pravno normo, ki je določala obveznost nošenja maske v zaprtih javnih prostorih, ne pa tudi sankcijo za kršitelje po ZNB. Pozneje je Vlada sprejela nov (istoimenski) odlok[5], ki pa je bil sprejet na podlagi 2. točke prvega odstavka 39. člena in za izvrševanje prvega odstavka 4. člena ZNB. Videti je bilo, da se je Vlada odločila za bolj prisilen način uveljavitve obveznosti nošenja maske v zaprtih javnih prostorih in razkuževanja rok, ker naj bi – predvidoma na podlagi analiz in ocen zdravstvene stroke – ocenila, da dotedanji pristop ni bil zadosten za obvladovanje epidemioloških tveganj. Ker je za kršitev prvega odstavka 39. člena ZNB predviden izrek globe (v 57. členu ZNB), naj po novem odloku obveznost nošenja maske ne bi bila več nepopolna pravna norma.

Varuh je ocenil, da ZNB v 39. členu ne določa jasne in nedoumne podlage za posege v splošno svobodo ravnanja, zato tudi ne konkretno za obveznost nošenja maske in razkuževanja rok v zaprtih javnih prostorih, četudi bi te ukrepe lahko imeli za primerne, nujne in sorazmerne v danih okoliščinah, ki kličejo k učinkovitim načinom omejevanja širjenja covida-19. Odlok je splošen predpis izvršilne oblasti, v ustavnosodni presoji pa je navedeno, da iz načel pravne države (2. člen URS) izhaja, da mora biti iz zakona razvidno ali vsaj predvidljivo, s kakšnimi omejitvami mora posameznik računati. Skladno s t. i. legalitetnim načelom mora biti zakon podlaga za izdajanje podzakonskih predpisov in posamičnih aktov izvršilne oblasti (drugi odstavek 120. člena URS). Da bi zadostil tej zahtevi, mora zakon določiti vse bistvene sestavine za delovanje upravnih organov v organizacijskem, postopkovnem in vsebinskem pogledu, tako da lahko prizadeti ugotovi svoj pravni položaj že na podlagi zakona in da se lahko ugotavlja zakonitost upravnega akta v upravnem sporu pred sodiščem, pred katerim lahko prizadeti zahteva sodno varstvo svojih pravic in interesov. Tretji odstavek 153. člena URS določa, da morajo biti podzakonski predpisi v skladu z URS in zakoni. Načelo vezanosti delovanja državnih organov na ustavo in zakon ter legalitetno načelo pa sta kot temeljni ustavni načeli v tesni povezanosti z načelom demokratične in pravne države[6]. Varuhu se v luči navedenega poraja dvom, da je zakonodajalec v 2. točki prvega odstavka 39. člena ZNB dejansko dal izvršilni oblasti pooblastilo, da poseže v splošno svobodo ravnanja v zaprtih javnih prostorih z določitvijo obveznosti nošenja maske.

V kaznovalnem pravu je načelo zakonitosti posebej poudarjeno, tako da mora biti naslovniku pravne norme vnaprej znano, kakšno ravnanje je prepovedano. ZNB v 57. členu res predvideva, da se z globo kaznuje posameznik, ki ravna v nasprotju s prvim odstavkom 39. člena tega zakona, na osnovi katerega je bil sprejet vladni odlok. Vendar to pomeni, da je vsebino prepovedanega ravnanja (znake prekrška) splošno opredelil šele odlok (ne zakon, uredba Vlade ali odlok samoupravne lokalne skupnosti, ki so skladno s 3. členom ZP-1 predpisi, ki lahko določajo prekrške), ki je pričel veljati dan po objavi v Uradnem listu. Zato se Varuhu poraja dvom, da je tako kaznovanje lahko skladno z zahtevami pravne varnosti, ki izhajajo iz načela pravne države (2. člen URS).

Četudi naj bi nov odlok ne bil več nepopolna pravna norma, bi morala biti njegova kaznovalna narava v razmerju do otrok drugačna. Da je nošenje maske v zaprtih javnih prostorih tudi po novem odloku lahko bilo le priporočljivo za mlajše otroke (ne pa zapovedano pod grožnjo kaznovalne sankcije), izhaja iz splošne ureditve pravne odgovornosti za prekrške. Tedaj veljavni odlok je na splošno res določal, da velja obvezno nošenje maske v zaprtih javnih prostorih za vse, vendar ZP-1 v 30. členu določa, da se proti mladoletniku, ki ob storitvi prekrška še ni bil star 14 let (otrok), ne smejo voditi postopki za prekrške in izreči sankcije za prekrške. Ker je odgovornost otrok za prekršek izrecno izključena, ne bi bilo mogoče voditi prekrškovnega postopka zoper otroka zaradi nenošenja maske in ga kaznovati za prekršek po ZNB. Ne z ZNB ne s katerim drugim zakonom pa tudi ni bilo določeno, da bi bilo v takem primeru dopustno kaznovati starša ali skrbnika zaradi opustitve dolžnega skrbstva ali nadzora nad otrokom. 1.0-93/2020.

Posebej naj izpostavimo tudi primer, ko se je na Varuha obrnil pobudnik, ki je opozoril na težave pri uresničevanju pravice do komunikacije za osebe z izgubo sluha zaradi obveznosti nošenja mask v času epidemije koronavirusa. Pobudnik je opisal težave, ki jih je imel kot oseba z izgubo sluha zaradi uporabe mask pri komunikaciji z zaposlenimi v gostinstvu ter v trgovini. Izpostavil je, da nošenje mask onemogoča komunikacijo naglušnim in gluhim, ker sogovorniku ne morejo brati z ustnic. Ko smo se obrnili na Vlado, smo posebej spomnili, da Konvencija o pravicah invalidov (v nadaljevanju: MKPI), ki jo je leta 2010 ratificirala tudi Republika Slovenija^[7], varuje uporabo govorjenih in znakovnih jezikov ter drugih oblik negovorjenih jezikov (2. člen), med katere lahko štejemo tudi odčitavanje z ust za osebe z izgubo sluha. Skladno z 9. členom MKPI morajo države pogodbenice invalidom omogočiti neodvisno življenje in polno sodelovanje na vseh področjih življenja in zato sprejeti ustrezne ukrepe, s katerimi invalidom zagotovijo med drugim tudi enak dostop do informacij in komunikacij. Po 21. členu iste konvencije morajo države pogodbenice sprejeti vse ustrezne ukrepe, da invalidom zagotavljajo uresničevanje pravice do svobodnega izražanja in mnenja, vključno s pravico, da enako kot drugi pridobivajo, sprejemajo ter sporočajo informacije in vsebine s katerokoli obliko sporočanja po lastni izbiri. Skladno s 5. členom MKPI morajo države pogodbenice prepovedati vsako diskriminacijo zaradi invalidnosti, skladno z 2. členom MKPI pa diskriminacija predstavlja odklonitev primerne prilagoditve. MKPI v istem členu določa, da primerna prilagoditev pomeni potrebne in primerne spremembe ter prilagoditve, ki ne nalagajo nesorazmernega ali nepotrebnega bremena, kadar so v posameznem primeru potrebne, da se invalidom na enaki podlagi kot drugim zagotovi uživanje ali uresničevanje vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Dosledno spoštovanje določb o obvezni uporabi mask v komunikaciji z osebami z izgubo sluha bi lahko predstavljalo diskriminacijo v smislu MKPI ter ZIMI^[8]. Zapovedano uporabo mask je zato treba presojati tudi v luči obveznosti sprejema primernih prilagoditev, ki preprečujejo diskriminacijo. Varuh je ocenil, da bi v danem primeru izjemna neuporaba maske v primerih, ko je ta sicer obvezna, za komunikacijo z osebami z izgubo sluha, ki se sporazumevajo z odčitavanje z ust, lahko predstavljala primerno prilagoditev v smislu zgoraj omenjene MKPI (pa tudi tretjega odstavka 3. člena ZIMI). Šele odstranitev maske namreč osebam z izgubo sluha omogoči uresničevanje njihovih pravic, vezanih na enak dostop do komunikacij in informacij ter na svobodo izražanja in jim zagotavlja polno in učinkovito sodelovanje v družbi.

Vlada se je Varuhu odzvala s pojasnilom, da je Odlok o začasnih ukrepih za zmanjšanje tveganja okužbe in širjenja okužbe z virusom SARS-CoV-2^[9], ki je veljal od 25. 6. 2020 do 4. 9. 2020, določal obvezno uporabo zaščitne maske ali druge oblike zaščite ustnega in nosnega predela obraza (šal, ruta ali podobna oblika zaščite, ki prekrije nos in usta) pri gibanju in zadrževanju v zaprtih javnih prostorih, ki vključujejo tudi javni potniški promet, brez izjem. Vlada pa je nato 3. 9. 2020 sprejela nov Odlok o začasnih ukrepih za zmanjšanje tveganja okužbe in širjenja okužbe z virusom SARS-CoV-2^[10], ki se je uporabljal od 4. 9. 2020 do 19. 9. 2020. Odlok je določal, da je uporaba zaščitne maske ali druge oblike zaščite ustnega in nosnega predela obraza (šal, ruta ali podobna oblika zaščite, ki prekrije nos in usta) pri gibanju ali zadrževanju v zaprtem javnem prostoru, kar vključuje tudi javni promet, obvezna, če v prostoru ni mogoče zagotoviti medosebne razdalje več kot 2 metra. Ta odlok pa je uvedel dodatno izjemo tudi pri neposredni komunikaciji z gluhimi, gluhonemimi in naglušnimi osebami, pri čemer se je, ob upoštevanju zaščite vseh udeleženih, uporaba zaščitnih mask ali druge oblike zaščite ustnega in nosnega predela obraza lahko začasno opustila, če je mogoče zagotoviti medosebno razdaljo več kot 2 metra, uporabo vizirja ali če komunikacija s temi osebami poteka za stekleno pregrado. Vlada je nato 18. 9. 2020 sprejela še Odlok o začasnih ukrepih za zmanjšanje tveganja okužbe in širjenja okužbe z virusom SARS-CoV-2^[11], ki je razširil obveznost uporabe zaščitne maske ali druge oblike zaščite ustnega in nosnega predela obraza. Ta odlok je prav tako predvidel nekaj izjem, vključno s tisto, ki se nanaša na neposredno komunikacijo z gluhimi, gluhonemimi in naglušnimi osebami. Upoštevaje navedeno je Varuh sklepno ugotovil, da je Vlada pri sprejemanju (dveh) odlokov o začasnih ukrepih za zmanjšanje tveganja okužbe in širjenja okužbe z virusom SARS-CoV-2 upoštevala predloge Varuha o potrebi po prilagoditvi obveznosti nošenja mask za osebe z izgubo sluha, in sicer sta s tega vidika v veljavnem odloku relevantna tretji^[12] in četrti^[13] odstavek 3. člena. Posredovanje Varuha v obravnavani zadevi je bilo torej uspešno, opozorila pobudnika in predlogi Varuha v tej zadevi pa so prispevali k pozitivnim spremembam za širši krog ljudi. 1.2-16/2020.

Varuh je obravnaval tudi pobudo učitelja vožnje, ki se ni strinjal, da so morali kandidati za voznike nositi zaščitne maske med usposabljanjem in praktičnim delom vozniškega izpita, saj je menil, da je nošenje maske med vožnjo nevarno. Opozoril je tudi na prvi odstavek 35. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), ki določa, da »voznik in učitelj vožnje med vožnjo ne sme uporabljati opreme ali naprav na način, ki bi zmanjševale njegovo slušno ali vidno zaznavanje ali zmožnost obvladovanja vozila (maska, slušalke, telefon itd.)«. Za kršitev te prepovedi je predpisana globa. Zaslediti je bilo, da je NIJZ pripravil »priporočila za ravnanje v zvezi s preprečevanjem širjenja okužbe s COVID-19 po sprostitvi ukrepov za izvajanje vozniških izpitov, šole vožnje, pooblaščene organizacije in izvajalce rehabilitacijskih programov ter izobraževanja na področju cest in izvajanja cestnih prevozov«. Iz navedenih priporočil je izhajalo, da si pred začetkom praktičnega dela izpita učitelj vožnje in kandidat namestita obrazno masko, da pri praktičnem usposabljanju uporabljata kandidat in učitelj masko in da je učitelj osebno odgovoren za uporabo zaščitne opreme in spoštovanje teh priporočil med usposabljanjem. Ker je razdalja med osebami manjša od 1,5 metra, kandidat nosi kirurško masko tipa IIR, učitelj vožnje pa nosi masko FFP2 oziroma ustrezno osebno varovalno opremo, ki jo glede specifičnih zahtev delovnega mesta in izvedljivosti njegovih delovnih nalog določi in oceni pooblaščeni specialist medicine dela, prometa in športa.

Po pridobitvi stališč MI in Javne agencije Republike Slovenije za varnost prometa (v nadaljevanju: AVP) smo lahko ugotovili, da je NIJZ izoblikoval izpostavljena priporočila, predvidoma na podlagi ugotovitev in ocen epidemiološke stroke. Četudi je bil naveden dokument označen kot »priporočila«, naj bi se moral uporabljati kot obvezen na podlagi zgoraj omenjenega vladnega Sklepa o uporabi ukrepov, ki jih določa Zakon o nalezljivih boleznih (ZNB), pri nalezljivi bolezni COVID-19. Vsaj AVP si je razlagala, da je treba skladno s tem sklepom Vlade upoštevati priporočila NIJZ. Vendar je navedeni sklep Vlade določal v 4. členu, da navodila in priporočila NIJZ, ki jih posamični vladni akti ali ukrepi (sprejeti za zajezitev epidemije covida-19) navajajo kot pogoj za sprostitev oziroma opravljanje določene dejavnosti, ostajajo kot obvezna v veljavi še naprej do spremembe ali preklica. Tako so v veljavi ostali vsi predpisani higienski ukrepi, med drugim tudi obvezno nošenje zaščitnih mask, in sicer: v zaprtih javnih prostorih, kjer je medsebojna razdalja manjša od 1,5 metra; v javnih prevoznih sredstvih; pri osebah z respiratornimi obolenji; pri zaposlenih v zdravstvenih ustanovah glede na stopnjo izpostavljenosti; pri zaposlenih v domovih za ostarele in vzgojno varstvenih zavodih za osebe s posebnimi potrebami; pri obiskovalcih zdravstvenih ustanov, domov za ostarele in v vzgojno varstvenih zavodih za osebe s posebnimi potrebami. Navedena določba je tako izčrpno naštevala položaje, v katerih ostanejo v veljavi higienski ukrepi, vključno z nošenjem mask. Navedeni položaji pa niso vključevali avtomobila, ki se uporablja v avtošoli za usposabljanje in opravljanje vozniškega izpita – tako vozilo namreč ni niti zaprt javni prostor niti ni javno prevozno sredstvo. Vozilo je last avtošole, ki je oseba zasebnega prava, uporablja se (praviloma) za izvajanje storitev, ki jih nudi avtošola na trgu, vozilo ni dostopno javnosti pod enakimi pogoji, temveč kandidatu za voznika na podlagi pogodbe z avtošolo. Zato se lahko tudi razlaga, da omenjeni vladni sklep ni mogel biti podlaga za to, da bi se priporočila NIJZ, ki se nanašajo na avtošole, morala uporabljati kot obvezna.

Vlada je 13. 5. 2020 sprejela Odlok o spremembi in dopolnitvah Odloka o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev neposredno potrošnikom šolam vožnje in pooblaščenim organizacijam s področja voznikov in vozil v Republiki Sloveniji, ki je določal, da se od 18. 5. 2020 naloge iz prve, druge, četrte in pete alineje 1. člena tega odloka izvajajo skladno s priporočili NIJZ za preprečevanje okužbe z virusom Sars-Cov-2, ki so objavljene na spletni strani NIJZ. Iz navedenega izhaja, da se med drugim tudi usposabljanje kandidatov za voznike in izvajanje preizkusov znanja za pridobitev temeljne kvalifikacije za voznike motornih vozil v cestnem prometu izvaja skladno s priporočili NIJZ. Kakšno pravno veljavo imajo pri tem priporočila NIJZ (nezavezujočo ali zavezujočo), pa ta odlok ni določil.

Na podlagi 23.a člena ZZDej opravlja NIJZ kot javna služba različne naloge na področju javnega zdravja, med drugim spremlja nalezljive bolezni in načrtuje ukrepe za njihovo obvladovanje. Iz navedenega ni razvidno, da bi lahko NIJZ sprejemal pravno obvezujoča navodila (smernice, priporočila in podobno) na določenih področjih. Njegove naloge zajemajo prvenstveno spremljanje in proučevanje razmer ter predlaganje ukrepov, ki bi bili učinkoviti in primerni z vidika zdravstvene stroke. Po ZNB lahko NIJZ predlaga ali svetuje ukrepe za preprečevanje širjenja nalezljive bolezni, ki so ukrojeni glede na posebnosti posamezne dejavnosti, pri čemer izhaja iz zdravstvene stroke. Nima pa NIJZ z zakonom podeljenega javnega pooblastila za izdajanje obvezujočih predpisov. Tudi po splošnem razumevanju je priporočilo nezavezujoče mnenje o tem, kaj je za nekoga dobro ali koristno. Ob tem Varuh dodaja, da je z vidika pravne varnosti in načela dobrega upravljanja lahko sporno izjavljanje, da določena strokovna priporočila veljajo kot obvezna, če to iz relevantnih pravnih norm jasno ne izhaja. Če je želja pravodajalca, da tedanja priporočila postanejo pravno zavezujoča, pa lahko to v prihodnje določi z ustrezno pravno normo. Varuh je zavzel stališče, da v času svetovne pandemije nalezljive bolezni covid-19 načelo dobrega upravljanja ne sme izgubiti na svojem pomenu. Zdravstvena stroka naj bo tista, ki pripravi strokovna priporočila in tudi strokovne podlage določenih ukrepov – odločitev za to, kateri ukrepi (naj) postanejo pravno obvezujoči, pa mora biti na oblastnih organih, pri čemer mora vsak od vpletenih glede na svoje mesto v delitvi oblasti in predvidene postopke opraviti svoje. V pričujočem primeru pa je bilo videti, da so organi, pristojni za področje avtošol, pripisali strokovnim priporočilom NIJZ obvezujoč pomen, ne da bi za to obstajala jasna pravna podlaga.

Tak način pravnega urejanja tudi briše ločnico med strokovno podlago določenega ukrepa in oblastno odločitvijo, da se ukrep sprejme. Po Varuhovem razumevanju iz načela dobrega upravljanja izhaja, da mora biti oblastno odločanje razumno utemeljeno na dejstvih, dokazih in strokovnih podlagah – ne bi pa moglo biti primerno, da bi oblastni organ svoje odločanje preložil na stroko. Varuh nima razlogov za dvom v to, da so stališča NIJZ (denimo o nošenju zaščitne maske) strokovno utemeljena na ugotovitvah in ocenah epidemiološke stroke. Prav tudi je, da organ, pristojen za oblastno urejanje določenega področja družbenega življenja, vzame takšna mnenja z obzir. Vendar pa pri tem ne gre pozabiti, da lahko ukrepi, ki jih predlaga določena stroka, zadevajo različne pravice, svoboščine in pravno zavarovane interese – in v tem primeru je naloga oblasti, da predlagano pretehta in v zvezi s tem tudi sprejme odločitev, skladno z vsemi ustavnimi zahtevami.

Na določenih področjih pravnega urejanja lahko pride do nasprotja med učinkovitim zagotavljanjem javnega zdravja na eni strani in zagotavljanjem drugih legitimnih ciljev na drugi. V izpostavljenem primeru se je smiselno zatrjevalo, da ukrep, namenjen javnemu zdravju, zmanjšuje varnost na področju vožnje v cestnem prometu. Varuh ne more ugotavljati, ali nošenje maske med usposabljanjem in vozniškim izpitom na splošno vpliva na varnost vožnje ali mogoče vpliva le v določenih okoliščinah in podobno. Tega ne more ugotavljati niti epidemiološka stroka oziroma NIJZ sam(a), saj so to vprašanja, na katera lahko nekatere ključne odgovore nedvomno poišče samo stroka, ki se ukvarja z varnostjo prometa. Tako MI kot AVP sta sicer zagotavljala, da uporaba zaščitne maske ne zmanjšuje voznikovega in učiteljevega slušnega ali vidnega zaznavanja ali zmožnosti obvladovanja vozila. Pri tem ni bilo jasno, na čem je temeljilo to stališče, še posebej če ni bila narejena posebna ocena tveganja oziroma analiza, kako naj bi nošenje mask med praktičnim usposabljanjem in praktičnim delom vozniškega izpita vplivalo na varnost prometa in druge relevantne dejavnike varne vožnje. Obenem je AVP navedla, da je po opozorilih učiteljev vožnje NIJZ že junija 2020 predlagala sprostitev oziroma prilagoditev ukrepa nošenja maske in tipa predpisane maske. Iz tega pojasnila je po oceni Varuha razvidno, da utegnejo obstajati določeni dvomi, da bi lahko uporaba predpisanega tipa maske vplivala na zmožnost vožnje. Z vidika načela dobrega upravljanja bi se zato pričakovalo, da pristojni organ pridobi mnenje stroke s področja varne vožnje o tem, ali in kako uporaba (določene vrste) maske vpliva na slušno in vidno zaznavanje voznika, ki se usposablja za voznika, preden priporoči uporabo maske med usposabljanjem in izpitom ali to celo predpiše kot obveznost. Varuh je zato predlagal ministrstvu in AVP, da se pridobi mnenje stroke s področja prometne varnosti o tem, ali nošenje (določenega tipa) maske med usposabljanjem za vožnjo in praktičnim delom izpita relevantno vpliva na zaznavanje voznika in učitelja vožnje ter posledično na varnost v prometu.

Posebej je tudi čudilo, da je bil NIJZ tisti, ki je v priporočila dodal opozorilo o osebni odgovornosti učitelja vožnje za uporabo zaščitne opreme in spoštovanje teh priporočil med usposabljanjem. Pri tem ni bilo niti opredeljeno, za kakšno odgovornost naj bi pravzaprav šlo. NIJZ torej ne more biti pravi naslov za pojasnilo, kakšna je pravna odgovornost učitelja vožnje in kandidata za voznika v primeru nenošenja maske, saj to ni zdravstveno vprašanje. Varuh meni, da delodajalec (v tem primeru gospodarska družba ali podjetnik posameznik, ki izvaja dejavnost avtošole) načeloma lahko zahteva nošenje zaščitne maske od zaposlenega (učitelja vožnje) med delom, če to ne ogroža varnosti v prometu in če je to potrebno zaradi zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu za zaposlene in druge. V zvezi z zagotavljanjem varnosti in zdravja pri delu imata tako delavec kot delodajalec različne pravice in obveznosti, ki jih določata ZVZD-1 ter ZDR-1, lahko pa tudi kolektivne pogodbe, akti delodajalca ali pogodba o zaposlitvi. Pravila zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu lahko vključujejo tudi obveznost nošenja zaščitne maske, če je glede na posebnosti določenega delovnega procesa pri konkretnem delodajalcu to potrebno za preprečevanje okužbe s covid-19. Delavec mora po 35. členu ZDR-1 spoštovati in izvajati predpise in ukrepe o varnosti in zdravju pri delu ter pazljivo opravljati delo, da zavaruje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb. Kršitev predpisov o varnosti in zdravju pri delu je lahko v skrajnem primeru tudi razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, če delavec tako naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (110. člen ZDR-1). Obenem tudi ZVZD-1 predvideva, da se delavec lahko kaznuje za prekršek, če ne ravna skladno s svojimi obveznostmi pri zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu (77. člen ZVZD-1).

Vendar predpisi varnosti in zdravja pri delu zavezujejo delodajalca in delavca, ne pa tretje osebe (v tem primeru kandidatov za vozika). Med učiteljem vožnje oziroma avtošolo in kandidatom za voznika ni oblastnega razmerja, po katerem bi lahko prva zapovedovala drugemu določeno ravnanje. Avtošole so subjekti zasebnega prava, avtomobili, v katerih se izvaja usposabljanje kandidatov in izpiti, pa so njihova zasebna lastnina ali imajo na njih pravico uporabe. Skladno z načelom prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ) se po mnenju Varuha avtošola lahko odloči, da ne bo nudila svoje storitve kandidatu, ki ne nosi (pravilno nameščene) maske. Kot lastnik avtomobila lahko tako odreče vstop v vozilo osebi brez maske.

Tudi če obveznost nošenja maske med usposabljanjem v avtošoli in praktičnim delom vozniškega izpita ni zakonsko predpisana, je na podlagi obveznosti zagotavljanja zdravja in varnosti pri delu učitelj v avtošoli lahko obvezan nositi masko med delom in ob hkratnem upoštevanju splošnih obligacijskopravnih pravil upravičen odreči storitev kandidatu, ki maske ne bi želel nositi. Navedeno velja, če je mogoče strokovno jamčiti, da nošenje maske med vožnjo ne prizadene zaznavanja kandidata za voznika in učitelja ter s tem ne ogroža varnosti v prometu. Odgovornost učitelja vožnje pa je posledica njegovih obveznosti zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu. Zato je z vidika načela dobrega upravljanja Varuh ocenil kot neprimerno, da so strokovna priporočila NIJZ opozarjala na nedoločeno osebno odgovornost učitelja vožnje, če sam ali kandidat za voznika ne upošteva njihovih priporočil. Zato je Varuh tudi predlagal NIJZ, da se priporočila ustrezno popravijo. Odziva NIJZ nismo prejeli, prav tako pa niso bila spremenjena priporočila, ki so še naprej vsebovala navedbo o osebni odgovornosti učitelja vožnje za uporabo zaščitne opreme in spoštovanje teh priporočil med usposabljanjem. MI in AVP pa tudi nista sledila priporočilu Varuha, da se naredi strokovna ocena vpliva nošenja zaščitne maske na varnost v prometu, ker menita, da nošenje maske ne vpliva na zaznavanje voznika med vožnjo, niti naj ne bi prekomerno oteževalo dela učitelja vožnje. Posledično naj kandidat in učitelj vožnje tudi ne bi ravnala v nasprotju s 35. členom ZPrCP, če nosita zaščitno masko med vožnjo. Varuh pa vztraja, da bi bilo bolj skladno z načelom dobrega upravljanja, če bi pristojni organi jasno sporočili, da nošenje zaščitne maske ni tovrsten prekršek s strokovno utemeljitvijo, da priporočena zaščitna maska ne ovira vidnega zaznavanja med vožnjo ali zmožnosti obvladovanja vozila (niti splošno niti v primeru voznika, ki nosi očala ali ima kakšne druge relevantne posebnosti). Dejstvo je namreč, da ZPrCP izrecno omenja »masko« kot primer opreme ali naprave, ki (lahko) zmanjšuje slušno ali vidno zaznavanje ali zmožnost obvladovanja vozila. Zato so razumljivi pomisleki, ali je nošenje zaščitne maske med vožnjo prekršek v smislu prvega odstavka 35. člena ZPrCP. Zaključiti pa je vendarle treba, da gre za vprašanja, na katera bi v skrajnem primeru avtoritativen odgovor lahko dalo le sodstvo. 2.0-27/2020.

 

3.12.2 Ukrepi omejitve gibanja, ki naj bi omejevali širjenje nalezljive bolezni covid-19, ne smejo prekomerno omejevati družinskega življenja starša in otroka, ki prebivata v različnih občinah

Z Odlokom o začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih mestih in površinah v Republiki Sloveniji ter prepovedi gibanja izven občin je Vlada sprejela ukrep za preprečevanje širjenja covida-19, po katerem posameznik ni smel zapustiti občine stalnega ali začasnega prebivališča. Ukrep je sicer dopuščal izjeme, po katerih je posameznik v izrecno določenih primerih smel v drugo občino (npr. zaradi prihoda na delo), vendar med njimi ni bilo zagotavljanja družinskega življenja z izvrševanjem stikov med starši in otroki, ki ne prebivajo v isti občini. Iz pojasnil na spletni strani Vlade je bilo razbrati, da naj bi izjema, ki se je nanašala na oskrbo in nego družinskih članov, veljala tudi za primere, ko imata ločena starša skladno s sodno odločbo pravico do stika z otrokom, prebivata pa v različnih občinah. Varuh pa je poudaril, da so dejanski položaji lahko zelo različni in da se stiki med starši in otroki ne izvajajo vselej na podlagi sodne odločbe. Tako na primer starša, ki sta v postopku razhajanja in dejansko že živita ločeno v različnih občinah, ter njun otrok ne bi smeli biti obravnavni drugače le zato, ker (še) nimajo sodne odločbe, ki bi določala način izvrševanja stikov. Kot izhaja tudi iz presoje Evropskega sodišča za človekove pravice, je družinsko življenje (pravico do družinskega življenja jamči 8. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah) avtonomen pojem – ali družinsko življenje obstaja ali ne, je dejansko vprašanje o obstoju tesnih osebnih vezi v praksi. Zato je Varuh zavzel stališče, da bi bilo treba omenjeno izjemo, na katero je sicer v omejenem obsegu napotila že Vlada, razlagati širše, tako da bi omogočala gibanje med občinami, kadar je bilo to potrebno zaradi zagotavljanja pravice do družinskega življenja. 1.0-16/2020.

 

3.12.3 Ali je bil ukrep za preprečevanje širjenja nalezljive bolezni covid-19, ki je starostnikom prepovedoval nakupovanje živil zunaj časa, namenjenega nakupovanju ranljivih skupin, diskriminatoren?

Na Varuha se je v aprilu in maju 2020 obrnilo več pobudnikov, ki se niso strinjali z ukrepom, ki naj bi bil namenjen preprečevanju širjenja nalezljive bolezni covid-19 in ki je osebam, starejšim od 65 let, prepovedoval nakupovanje živil zunaj časa, namenjenega nakupovanju ranljivih skupin. Varuh je na Vlado naslovil kritiko navedenega ukrepa, v kateri je izpostavil nezadostno pravno podlago obdelave osebnih podatkov o starosti in ranljivosti kupcev v trgovinah. Po vsebini je bil ta ukrep omejitev svobode gibanja, ki je veljala za družbeno skupino starostnikov, tako da se ji je ob določenih urah prepovedovalo gibanje po prostorih, ki so sicer odprti za preostalo javnost zaradi nakupovanja živil. Ukrep je torej vzpostavil po starosti ločeno nakupovanje živil, zato smo ga proučiti tudi z vidika prepovedi diskriminacije iz prvega odstavka 14. člena URS, ki določa, da so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine (med te spada svoboda gibanja) ne glede na osebne okoliščine. Razlikovanje med posamezniki glede na starost (ki je osebna okoliščina) pri zagotavljanju človekove pravice je lahko dopustno, samo če ustreza t. i. strogemu testu sorazmernosti, ki obsega presojo treh vidikov posega: primernosti, nujnosti in sorazmernosti v ožjem pomenu. Ob tem se nam je porajal dvom v primernost ukrepa, saj je obstajala majhna verjetnost, da je dejansko učinkoval tako, da so imeli starostniki manj stikov z drugimi in s tem manj tveganja za okužbo, kar naj bi bil cilj ukrepa. Ukrep je dal starostnikom na voljo le tri ure dnevno za nakupovanje živil. Ukrep je predvidoma učinkoval tako, da je ranljiva skupina nakupovala skupaj, ni pa zagotavljal, da nakupovalci in zaposleni v trgovini v tistem času ne bi bili prenašalci bolezni. Tako ni bilo videti, da bi ukrep lahko bistveno prispeval k omejevanju družbenih stikov ranljivih posameznikov zaradi nakupovanja, kar bi lahko na nediskriminatoren način zagotovil ukrep, ki bi denimo prepovedal, da je v trgovini naenkrat več kot določeno število oseb, upoštevaje velikost trgovine. Varuh je zato naslovil na Vlado tudi predlog, da razmisli o njegovi nadomestitvi s priporočilom prebivalcem, da ob določenih urah prepustijo nakupovanjem posameznikom, ki so predvidoma dovzetni za težji potek bolezni v primeru okužbe. Vlada je nato z 29. 4. 2020 omenjeni ukrep odpravila.^[14] 1.0-19/2020.

 

3.12.4 Do odloga plačila kreditne obveznosti bi morali biti upravičeni tudi tisti, ki niso slovenski državljani, imajo pa tukaj stalno prebivališče

Na Varuha se je aprila 2020 obrnila pobudnica zatrjujoč, da prebiva in dela v Sloveniji že 30 let, tukaj naj bi imela stalno prebivališče, saj slovenskega državljanstva še ni pridobila. Zaradi epidemije covida-19 naj bi jo delodajalec napotil na čakanje. Ker naj bi imela zaradi manjših mesečnih prihodkov težave z odplačevanjem kredita, je pri banki podala vlogo za odlog plačevanja obveznosti kreditojemalca, vendar naj bi bila zavrnjena, ker ni slovenska državljanka. Pobudnica je trdila, da je na tak način diskriminirana.

ZIUOPOK je med upravičence do odloga plačila kreditne obveznosti uvrstil le tiste fizične osebe, ki so slovenski državljani s stalnim prebivališčem v Sloveniji. Na tak način je slabše obravnaval državljane drugih držav članic EU, ki prebivajo v Sloveniji skladno z načelom svobode gibanja, kar utegne biti sporno z vidika prava EU. Prav tako pa tudi druge nedržavljane, ki imajo tukaj stalno prebivališče ali drugačno tesno vez z državo. Zakonodajalec je na opisan način bistveno bolje zavaroval premoženjskopravni položaj slovenskih državljanov (in njihovih družin) v primerjavi s položajem tistih rezidentov (in njihovih družin), ki niso slovenski državljani, četudi so sklepali kreditne pogodbe z bankami v Sloveniji pod enakimi pogoji, na njihovo likvidnost pa predvidoma na enak način vplivajo epidemija in ukrepi za njeno obvladovanje. Zato za opisano razlikovanje glede na državljanstvo ni najti stvarnega upravičenega razloga (utemeljenega na javnem interesu ali varovanju pravic drugih). To je še posebej očitno tedaj, ko ima nedržavljan izkazano tako trdno vez z državo (dovoljenje za stalno prebivanje), da je izenačen z državljani glede upravičenosti do socialnovarstvenih prejemkov. Nezmožnost plačevanja kreditne obveznosti lahko tako prizadene premoženjski položaj takega tujega državljana (in njegove družine) v Sloveniji, da utegne postati upravičen do socialnovarstvenih prejemkov (denarne socialne pomoči, subvencije najemnine ipd.), zaradi česar bi razlogi javnega interesa pravzaprav govorili v prid temu, da se med upravičence do odloga plačila kreditne obveznosti uvrsti tudi (vsaj še) tiste tuje državljane, ki imajo dovoljenje za stalno prebivanje in stalno prebivališče v Sloveniji.

Varuh je na MF naslovil predlog, da se razmisli o pripravi predloga spremembe ZIUOPOK, po kateri bi se med upravičence do odloga plačila kreditne obveznosti uvrstilo tudi tiste kreditojemalce, ki sicer niso slovenski državljani, vendar imajo stalno prebivališče v Sloveniji. Ministrstvo se je najprej sicer odklonilno odzvalo na Varuhov predlog. Vendar je videti, da se je zakonodajalec ob sprejemanju ukrepov za omilitev posledic drugega vala epidemije covida-19 (PKP6) vendarle odločil za razširitev dostopa do odloga plačila kreditnih obveznosti za fizične osebe. Četrti odstavek 57. člena Zakona o interventnih ukrepih za omilitev posledic drugega vala epidemije COVID-19 (ZIUOPDVE), ki je začel veljati 28. 11. 2020 (Uradni list RS, št. 175/2020), določa: »Ne glede na četrto alinejo drugega odstavka 2. člena ZIUOPOK lahko vlogo za odlog plačila obveznosti iz kreditne pogodbe na banko naslovi tudi fizična oseba, ki ima stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in ni državljan Republike Slovenije.« Neenaka obravnava fizičnih oseb pri dostopu do odloga plačila kreditne obveznosti, ki je temeljila na državljanstvu, je bila tako odpravljena. 1.0-48/2020.

 

3.12.5 Solidarnostni dodatek za študente s stalnim prebivališčem v Sloveniji, ki študirajo v tujini

Na Varuha se je obrnilo tudi večje število rednih študentov, ki študirajo v tujini, stalno prebivališče pa imajo v Republiki Sloveniji. Ti so iz besedila četrtega odstavka 58. člena Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (ZIUZEOP) razbrali, da so tudi sami upravičeni do solidarnostnega dodatka, vendar pa so imeli težave pri izpolnjevanju e-vloge za solidarnostni dodatek, saj naj bi iz nje izhajalo, da so do solidarnostnega dodatka upravičeni samo študenti, vpisani v študijske programe slovenskih šol in visokošolskih zavodov.

Iz besedila četrtega odstavka 58. člena ZIUZEOP, v katerem je bilo določeno, da se enkratni solidarnostni dodatek v višini 150 evrov izplača vsem rednim študentom s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji do 30. aprila 2020, je po našem mnenju izhajalo, da je za pridobitev te pravice rednega študenta pogoj le stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, ne pa tudi študij v Sloveniji. Varuh je 23. 4. 2020 opozoril MIZŠ na iz drugega odstavka 120. člena URS izhajajoče legalitetno načelo, ki je osrednja prvina pravne države oziroma vladavine prava in pomeni, da je uprava pri svojem delovanju vezana na zakon in pri tem npr. ne sme ožiti kroga upravičencev, ki jih določa zakon. Predlagali smo tudi, da se popravi vlogo na način, da jo bodo lahko izpolnili vsi potencialni naslovniki četrtega odstavka 58. člena ZIUZEOP, torej tudi redni študenti s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki študirajo v tujini.

MIZŠ je v odgovoru pojasnilo, da je 1. 5. 2020 začela veljati novela Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (ZIUZEOP-A), ki je spremenila četrti odstavek 58. člena ZIUZEOP, in sicer tako: »Enkratni solidarnostni dodatek v višini 150 eurov se do 1. junija 2020 izplača študentom s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki se v študijskem letu 2019/2020 izobražujejo po javnoveljavnih študijskih programih v Republiki Sloveniji in na dan 13. marca 2020 niso bili vključeni v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi 14., 15., 16., 17. in 25. člena ZPIZ-2«. Iz prejetega smo ugotovili, da je bilo pri pripravi vloge vsaj od 1. 5. 2020, ko je začel veljati ZIUZEOP-A, spoštovano legalitetno načelo – ne sicer zato, ker bi ministrstvo upoštevalo zgoraj omenjeni predlog Varuha za popravek vloge, pač pa zato, ker je državni zbor izglasoval s strani Vlade Republike Slovenije predlagano spremembo 58. člena ZIUZEOP. Glede omenjene spremembe 58. člena ZIUZEOP pa se je po mnenju Varuha odprlo novo pomembno vprašanje, in sicer spoštovanje splošnega načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena URS, iz katerega izhaja zahteva, da zakonodajalec bistveno enake položaje ureja enako, različne pa različno. Iz odgovora MIZŠ je med drugim izhajalo, da so bili študenti, v študijskem letu 2019/2020 vpisani (le) v javnoveljavne študijske programe v Republiki Sloveniji, v ZIUZEOP vključeni z obrazložitvijo, da v času epidemije v Republiki Sloveniji nimajo možnosti pridobivanja dohodka preko opravljanja študentskega dela.

Študentsko delo po veljavnih predpisih v Republiki Sloveniji lahko opravljajo tudi študenti, državljani Republike Slovenije, ki imajo status študenta v tujini (glej peti odstavek 18. člena Pravilnika o pogojih za opravljanje dejavnosti agencij za zaposlovanje). Iz navedenega izhaja, da sta glede opravljanja študentskega dela in možnosti pridobivanja sredstev iz tega naslova v času epidemije obe kategoriji študentov v bistveno podobnem položaju. Pobudniki, ki so se obrnili na Varuha, so posebej navedli, da so zaradi visokih stroškov bivanja, prevozov in šolnin v tujini še v večji finančni stiski kot tisti, ki študirajo v Sloveniji, in so zato toliko bolj upravičeni do solidarnostnega dodatka ter še, da s potrdilom o šolanju iz tujega visokošolskega zavoda pridobijo tudi pravico do zdravstvenega zavarovanja v Sloveniji in dela preko študentskega servisa, s katerim plačujejo davke slovenski državi. Varuh se je tako ponovno obrnil na MIZŠ, tokrat za pojasnilo o tem, v čem je po njihovem bistvena razlika oziroma utemeljen in razumen razlog za različno obravnavo zgoraj omenjenih kategorij študentov.

MIZŠ je tokrat pojasnilo, da je imela razglasitev epidemije za posledico začasno ustavitev skorajda celotnega javnega življenja na območju Republike Slovenije, kar je negativno vplivalo na vse segmente družbe (gospodarstvo, kmetijstvo ...), v tem smislu pa še posebej na položaj šibkejših družbenih skupin v celotni državi; da so negativne posledice razglasitve epidemije nastale na območju Republike Slovenije, zato se tudi interventni ukrepi za omilitev njenih posledic za gospodarstvo in prebivalstvo izvajajo primarno na območju Republike Slovenije; da je osnovna skrb vlade oziroma državnega zbora skrb za oživitev gospodarstva, turizma, kmetijstva ... na območju Republike Slovenije, zato je tudi skrb pri omilitvi posledic epidemije za prebivalstvo namenjena v prvi vrsti ljudem, ki živijo, delajo, študirajo na območju Republike Slovenije; da je bila razglasitev epidemije vezana na območje Republike Slovenije, zato je torej tudi odprava, omilitev njenih posledic primarno vezana na isto območje, to je na Republiko Slovenijo, kar v konkretnem pomeni, da so do enkratnega solidarnostnega dodatka upravičeni študenti, ki se v študijskem letu 2019/2020 izobražujejo po javnoveljavnih študijskih programih v Republiki Sloveniji. MIZŠ je sklepno izrazilo prepričanje, da je izpostavljena zakonska določba skladna z URS ter ob tem opozorilo, da lahko morebitno neskladnost zakona z URS (tudi na podlagi zahteve Varuha) ugotovi samo ustavno sodišče. Dokler pa takšna neskladnost ni ugotovljena, mora ministrstvo kot upravni organ spoštovati in izvajati veljavne zakone ter podzakonske predpise.

V konkretnem primeru se Varuh za vložitev zahteve za oceno ustavnosti ni odločil, saj se prizadeti po sprejemu novele ZIUZEOP-A niso več obračali na Varuha, smo jim pa še pred tem tudi pojasnili, da ne glede na stališča MIZŠ lahko podajo vlogo za izplačilo enkratnega solidarnostnega dodatka študentom in – če bi bila ta zavrnjena – nato v postopku s pravnimi sredstvi zatrjujejo kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin s strani upravnega organa ter tudi morebitno protiustavnost ureditve, na kateri bi temeljila odločitev v konkretnem primeru[15]. 1.0-51/2020.

 

3.12.6 Solidarnostni dodatek za prejemnike nadomestila za invalidnost in družinske pomočnike

Na Varuha se je obrnil tudi pobudnik, ki je navedel, da je družinski pomočnik hčeri, ki ji pripada nadomestilo za invalidnost po ZSVI. Zanimalo ga je, ali bodo kriznega dodatka, ki ga je Vlada napovedala za upokojence z najnižjimi pokojninami, deležni tudi invalidi, ki prejemajo omenjeno nadomestilo, in družinski pomočniki. Ugotovili smo lahko, da je Vlada upokojencem in najbolj ranljivim socialnim skupinam prebivalstva za čas trajanja epidemije v predlogu Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (ZIUZEOP) namenila enkratni solidarnostni dodatek. V besedilo 58. člena omenjenega zakona pa niso bili vključeni invalidi, ki prejemajo nadomestilo za invalidnost po ZSVI in družinski pomočniki.

Varuh se je obrnil na Vlado in pri tem pozdravil ukrepe, namenjene blaženju posledic epidemije, ob tem pa smo tudi opozorili, da sprejeti ukrepi ne smejo neupravičeno neenako obravnavati ali celo izključevati posameznikov ali skupin zaradi njihovih osebnih okoliščin, kot sta na primer tudi invalidnost ali družbeni položaj (glej prvi in drugi odstavek 4. člena ZVarD v povezavi s 1. členom istega zakona). Menili smo, da bi med najbolj ranljive skupine prebivalstva, ki se jim namenja enkratni solidarnostni dodatek, morali biti vključeni tudi prejemniki nadomestila za invalidnost po ZSVI ter družinski pomočniki.

Vlada je dopis Varuha odstopila v reševanje MDDSZ, to pa nas je obvestilo, da so že v ZIUZEOP zajeti številni ukrepi za omilitev posledic epidemije na različnih področjih, med drugim tudi na področju socialnega varstva ter da so v pripravi še novi vsebinski predlogi z dodatnimi ukrepi, v okvir katerih skuša MDDSZ zajeti še preostale ranljive skupine, ki v že sprejetem zakonu niso vključene, med drugim tudi družinske pomočnike po zakonu, ki ureja socialno varstvo, ter upravičence do nadomestila po 5. in 8. členu ZSVI. Na predlog Vlade je državni zbor nato tudi sprejel novelo ZIUZEOP-A, ki v novem, 58.a členu v skupino drugih ranljivih skupin oseb pod točko 1 šteje tudi družinske pomočnike po zakonu, ki ureja socialno varstvo, pod točko 6 pa tudi upravičence do nadomestila po 5. in 8. členu ZSVI. Pobuda je bila utemeljena, posredovanje Varuha v zadevi pa uspešno. 1.2-5/2020.

 

3.12.7 Do dodatka za nevarnost in posebne obremenitve v času epidemije so bili upravičeni tudi udeleženci javnih del

Ena izmed pobudnic je navajala, da je zaposlena preko javnih del v domu upokojencev ter da je v času epidemije opravljala delo in ni prejela niti ene pomoči. Po ZIUZEOP se je razlikovalo med solidarnostnim dodatkom (57. in 58. člen), kriznim dodatkom (33. člen) ter dodatkom za nevarnost in posebne obremenitve v času epidemije (71. člen), na spletni strani Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju: ZRSZ) pa smo opazili, da je med drugim navedeno, da udeleženci javnih del, zaposleni v javnem sektorju, v skladu z 71. členom ZIUZEOP niso upravičeni do dodatka za nevarnost in posebne obremenitve v času epidemije, ker niso zaposleni na sistemizirana delovna mesta, ampak so zaposleni v programu javnih del. Ker se nam je ob tem zastavilo vprašanje pravilne razlage 71. člena ZIUZEOP, smo se v zvezi s tem vprašanjem obrnili na Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju: ZRSZ). Pri tem smo izpostavili, da iz besedila 71. člena ZIUZEOP nikjer ne izhaja, da so do tega dodatka upravičeni zgolj javni uslužbenci, saj je v prvem odstavku navedenega člena določeno, da: »Zaposleni, ki je pri svojem delu nadpovprečno izpostavljen tveganju za svoje zdravje oziroma prekomerno obremenjen zaradi obvladovanja epidemije, je upravičen do dodatka za nevarnost in posebne obremenitve v času epidemije, ki znaša največ 100% urne postavke osnovne plače zaposlenega.« Iz navedenega je izhajalo, da je namen izplačila tega dodatka nuditi pomoč vsem tistim zaposlenim v javnem sektorju, ki so bili v času epidemije izpostavljeni tveganju za zdravje ali prekomerno obremenjeni. Takšen namen je bilo mogoče razbrati tudi glede na besedilo ostalih členov 9. poglavja ZIUZEOP, ki ureja plače in nadomestila plač ter premestitve v javnem sektorju, in kamor 71. člen tudi sodi. ZIUZEOP v tem poglavju v zvezi z ostalimi ukrepi na področju javnega sektorja uporablja izraz »javni uslužbenec« in »funkcionar« in ne zaposleni. Iz besedila tretjega odstavka 71. člena ZIUZEOP je tudi izhajalo, da gre pri navedenem dodatku za nov dodatek in ne za dodatek, ki je določen v Kolektivni pogodbi za javni sektor, ki v 39. členu določa dodatke za nevarnost in posebne obremenitve za javne uslužbence.

ZRSZ se je odzval s pojasnilom, da niso pristojni za razlago določb zakona, zato nam je posredoval pojasnilo MDDSZ, ki je oblikovalo objavljeno stališče glede neupravičenosti do dodatka za nevarnost in posebne obremenitve v času epidemije za udeležence javnih del, dodal pa je tudi še, da so delodajalci izjemoma z namenom pomoči ob epidemiji manjšemu številu udeležencev javnih del odredili opravljanje delovnih nalog redne dejavnosti izvajalcev programov javnih del, in je zato na spletni strani dodatno objavil tudi stališče MJU v zvezi z izplačilom tega dodatka (MJU je v tem stališču navedlo, da v primeru, da v javnem zavodu tako javni uslužbenci kot tudi udeleženci javnih del opravljajo ista dela in naloge oziroma ista dela, ki predstavljajo redno dejavnost delodajalca (kljub temu, da je to lahko v nasprotju s programom javnih del) in so enako izpostavljeni tveganju za okužbo oz. nadpovprečno obremenjeni zaradi obvladovanja epidemije, ob upoštevanju načela enakosti tudi udeleženci javnih del, pod enakimi pogoji kot javni uslužbenci, lahko prejmejo dodatek na podlagi 71. člena ZIUZEOP).

Varuh se je ponovno obrnil na ZRSZ in še dodatno na MDDSZ. Prvi je tokrat še sporočil, da če se predstojnik odloči, da dodatek udeležencem javnih del izplača, je to strošek izvajalca javnega dela in ga ZRSZ ne more sofinancirati, saj lahko sofinancira oziroma povrne le stroške, ki so navedeni v ZUTD (53. člen). MDDSZ pa je v svojem odzivu pojasnilo, zakaj zaposleni na javnih delih nimajo statusa javnega uslužbenca. V zvezi s pomislekom Varuha glede pravilne razlage 71. člena ZIUZEOP, je MDDSZT navedlo, da lahko zaposleni, ki so zaradi opravljanja svojega dela v času epidemije nadpovprečno izpostavljeni tveganju za svoje zdravje oziroma so prekomerno obremenjeni zaradi obvladovanja epidemije, prejmejo tudi navedeni dodatek, ki znaša največ 100 % urne postavke osnovne plače. MDDSZ je v svojem odgovoru tako povzelo zgoraj navedeno stališče MJU ter tako posredno pritrdilo pomisleku Varuha glede razlage 71. člena ZIUZEOP. MDDSZ je v zvezi s financiranjem tega dodatka pojasnilo, da ZRSZ sofinancira del plače, ki je določen v ZUTD in s Pogodbo o izvajanju programa javnih del. Izplačilo dodatkov pa ni predmet pogodbe.

Varuh je bil po prejetih odgovorih ZRZS in MDDSZ mnenja, da je bilo prvotno pojasnilo, objavljeno na spletni strani ZRZS, v nasprotju z jezikovno in teleološko razlago 71. člena ZIUZEOP, ter ni sledilo načelu enakosti pred zakonom. Do dodatka, predvidenega v 71. členu ZIUZEOP, so namreč upravičeni vsi zaposleni v javnem sektorju, ki so bili nadpovprečno izpostavljeni tveganju za svoje zdravje oziroma prekomerno obremenjeni zaradi obvladovanja epidemije. To velja tudi za udeležence javnih del, četudi bi bilo njihovo delo v času epidemije v nasprotju s sprejetim programom javnih del. Ob upoštevanju navedenega ter dejstva, da je bilo na spletni strani objavljeno stališče po prejemu Varuhovega dopisa dopolnjeno z objavo stališča MJU, ki je vsebinsko sledilo stališču Varuha, je Varuh v tem delu štel pobudo za utemeljeno. 1.0-71/2020.

 

3.12.8 O nezmožnosti koriščenja turističnih bonov

Eden izmed pobudnikov nas je opozoril na posameznike, ki iz različnih razlogov ne bodo mogli izkoristiti turističnih bonov, ki so jih osebe pridobile na podlagi 35. člena Zakona o interventnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic epidemije COVID-19 (ZIUOOPE). Pred očmi je imel starejšo osebo, ki živi v domu starejših, nima sorodnikov, na katere bi bon prenesla, in potrebuje vsakodnevno nego in skrb, ki sta ji zagotovljena v domu. Menil je, da je takih primerov med starejšimi ogromno, ureditev pa diskriminatorna in krivična, zato je predlagal, da bi država takim ljudem protivrednost bonov nakazala na njihov tekoči račun. Iz pobudnikovega dopisa ni bilo razvidno, da bi 35. člen ZIUOOPE posegal v njegove pravice ali položaj, oziroma v položaj prizadete osebe, ki mu je dala soglasje, da v njenem imenu vloži pobudo za začetek postopka pri Varuhu, zato pogoji za obravnavo zadeve niso bili izpolnjeni. Še vseeno pa smo mu glede zatrjevane diskriminacije pojasnili, da prvi odstavek 14. člena URS prepoveduje diskriminacijo pri zagotavljanju, uresničevanju oziroma varovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin glede na posameznikove osebne okoliščine, in sicer narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Ob tem je iz besedila 35. člena ZIUOOPE izhajalo, da je bon namenjen odpravi posledic epidemije v turizmu za izboljšanje gospodarskega položaja na področju domače potrošnje turizma. Iz obrazložitve tega člena izhaja, da se ukrep uvaja za preživetje turistične dejavnosti, ohranjanje delovnih mest v turizmu in tudi povečanje priliva v davčno blagajno; da je turizem v Sloveniji izjemno pomemben, saj predstavlja kar 10 % BDP in zaposluje preko 50.000 ljudi; da se ukrep uvaja zaradi pospešitve povpraševanja, ki je ključno za ohranitev in razvoj dejavnosti ter za ohranitev delovnih mest zaposlenih v turizmu in da ima tudi zelo pomemben mulitiplikativni učinek. Varuh je zato menil, da je izboljšanje gospodarskega položaja turistične panoge, ki je zaradi epidemije še posebej prizadeta, legitimen cilj, ki ga zasleduje zakonodajalec, ter tudi, da pošiljateljev predlog, da bi »država protivrednost turističnih vavčerjev nakazala na tekoči račun« osebam, ki jih ne morejo koristiti, zgoraj navedenih ciljev, ki jih je zasledoval zakonodajalec, ne bi mogel doseči. Opozorili pa smo še, da so številne turistične kapacitete v Republiki Sloveniji posebej prilagojene tudi invalidom ter tistim, ki jim je turizem težje dostopen iz drugih zdravstvenih razlogov (diabetes, alergije itd.). Več o tem je na voljo na spletni strani o dostopnem turizmu Slovenske turistične organizacije[16]. Nekateri turistični ponudniki imajo tudi certifikat »invalidom prijazno«[17], o dostopnem turizmu pa informacije nudijo tudi nevladne organizacije[18]. 1.0-77/2020.

 

3.12.9 Diskriminacija pri zagotavljanju ukrepov za preprečevanje okužb pri nastanitvah v zdravilišču

Ena izmed pobudnic je s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje (v nadaljevanju: ZZZS) prejela odločbo o napotitvi na zdraviliško zdravljenje, in sicer z namestitvijo v dvoposteljni sobi, ki si jo bo morala deliti, kot je navedla, »s popolnim neznancem, s katerim do takrat ni bila v stiku«. Zaskrbljena je ugotavljala, da so za »turiste, ki hotel obiščejo po lastni volji, določeni strožji preventivni ukrepi kot za ogroženo skupino bolnikov, napotenih na zdraviliško zdravljenje«. Zaradi epidemioloških razmer v državi (širjenje koronavirusa) je pobudnica menila, da napotitev iz odločbe ZZZS ni skladna s higienskimi razmerami in ogroža njeno zdravje in zdravje zavarovancev iz rizične skupine ter da napotitev tudi ni skladna s točko 3.3 Higienskih priporočil pri izvajanju turistično-gostinske dejavnosti za preprečevanje širjenja okužbe s SARS-CoV-2 (v nadaljevanju: Higienska priporočila)^[19]. Menila je, da je točka 3.8 omenjenih Higienskih priporočil^[20], ki za zdraviliško zdravstveno dejavnost oziroma zdraviliško zdravljenje ali izvajanje zdravilske dejavnosti izključuje njihovo veljavnost, diskriminatorna, saj enako situacijo obravnava očitno različno. Pobudnica je še navedla, da se je s pritožbami glede tega že obrnila na Nacionalni inštitut za javno zdravje (v nadaljevanju: NIJZ) in ZZZS, vendar sta se v odgovorih sklicevala drug na drugega in dajala nasprotujoče si odgovore.

Potem ko smo se na MZ obrnili za opredelitev do zatrjevane diskriminacije na podlagi osebne okoliščine zdravstvenega stanja pri zagotavljanju ukrepov za preprečevanje okužbe s SARS-CoV-2 v večposteljnih nastanitvenih enotah zdravilišč ter za opredelitev do suma kršitve pravice do varne zdravstvene obravnave iz četrtega odstavka 11. člena Zakona o pacientovih pravicah (ZPacP)^[21], smo od tam prejeli pojasnilo, da naj različna obravnava gostov/pacientov glede ukrepov za preprečevanje okužbe s SARS-CoV-2 ne bi bila diskriminatorna, ker da »ne gre za različno obravnavo zaradi osebne okoliščine«, ter še, da naj bi bila različna obravnava gostov/pacientov utemeljena v tem, da primerjana uporabnika storitev (gost/pacient) koristita različne vrste storitev (zdraviliško turistično dejavnost oziroma zdraviliško zdravstveno dejavnost), pri čemer naj bi bilo zagotavljanje varnosti bivanja in zdravstvene obravnave »pri zdraviliškem zdravljenju bolj kompleksno, se izvaja z različnimi ukrepi in je vezano na bolnika, zato ni del Higienskih priporočil pri turistično-gostinski dejavnosti, ki so namenjena splošni javnosti in izvajalcem turistično-gostinske dejavnosti.« Vezano na Varuhov poziv k opredelitvi do suma kršitve pravice do varne zdravstvene obravnave pa je MZ med drugim pojasnilo, da je zavarovanec v zdravilišču obravnavan v skladu z normativi, ki veljajo za zdraviliško dejavnost in jih sprejme ZZZS ter še, da je ob doslednem upoštevanju navodil v zdravilišču mogoče zagotoviti ustrezno obravnavo in varnost vseh gostov, tudi pacientov, ki so v zdravilišče napoteni na zdraviliško zdravljenje.

Kar zadeva pomislek ministrstva, da naj zdravstveno stanje ne bi predstavljalo osebne okoliščine v smislu ZVarD, je Varuh spomnil, da krog osebnih okoliščin iz prvega odstavka 1. člena ZVarD ni zaprt, saj zakon (podobno kot pred njim že sama URS v prvem odstavku 14. člena) nekatere osebne okoliščine izrecno našteje, poleg tega pa prepoveduje diskriminacijo tudi na podlagi (katerekoli) »druge osebne okoliščine«. Varuh meni, da tudi zdravstveno stanje osebe lahko predstavlja osebno okoliščino v smislu ZVarD, saj gre pri zdravstvenem stanju nedvomno za stanje, ki je povezano z določeno osebo in je ta ne more spremeniti zlahka. V dodatno podkrepitev tega stališča se lahko primeroma izpostavi, da je tudi v prvem odstavku 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) zdravstveno stanje izrecno navedeno kot osebna okoliščina, na podlagi katere je diskriminacija prepovedana. V obravnavanem primeru se je po mnenju Varuha tudi kazalo, da je (bilo) prav zdravstveno stanje odločilen razlog za slabšo obravnavo glede zagotavljanja ukrepov za preprečevanje okužbe s SARS-CoV-2 pri nastanitvah v zdraviliščih: gosti, ki so bili v zdravilišče napoteni zaradi zdravljenja, so bili (lahko) nameščeni v večposteljne sobe z osebami, s katerimi dotlej niso bili v stiku, drugače pa je veljalo za goste, ki so bili v zdravilišču kot turisti; te je bilo zaradi preprečevanja tveganja prenosa okužbe s SARS-CoV-2 dopustno namestiti v nastanitvene enote z več posteljami le v primeru, da je šlo za goste iz istega gospodinjstva ali goste, ki so potovali skupaj in so bili že sicer v tesnem stiku.

Vezano na argument MZ, da naj bi različno obravnavo gostov oziroma pacientov v zdraviliščih utemeljevala različna vrsta storitev, ki jih koristijo pacienti oziroma (turistični) gostje zdravilišča, je Varuh menil, da v obravnavanem primeru ne more biti odločilno, v kakšni pravno-formalni obliki se izvaja dejavnost oziroma storitev, pač pa sama vsebina izvajane dejavnosti/storitve, to je nastanitev v večposteljnih sobah v zdravilišču. V tem delu pa gre tako pri gostu zdraviliško turistične dejavnosti kot tudi pri pacientu v okviru zdraviliško zdravstvene dejavnosti za identičen položaj – to je nastanitev – spanje in/ali bivanje v večposteljni sobi (istega) objekta/zdravilišča. Glede na to bi bilo torej pričakovati, da so vsi uporabniki storitev pri zagotavljanju ukrepov za preprečevanje okužbe s SARS-CoV-2 pri nastanitvah v zdraviliščih vsaj v enakem položaju, oziroma, bi šlo glede na ranljivost pacientov/oseb, upravičenih do zdraviliškega zdravljenja^[22], strožje ukrepe za zaščito pred okužbami s SARS-CoV-2 pričakovati kvečjemu pri njih. Na to nakazuje tudi odgovor NIJZ, v katerem je med drugim navedeno, da »je zagotavljanje varnosti bivanja in zdravstvene obravnave pri zdraviliškem zdravljenju bolj kompleksno, se izvaja z različnimi ukrepi in je vezano na bolnika, zato ni del Higienskih priporočil pri turistično-gostinski dejavnosti, ki so namenjena splošni javnosti in izvajalcem turistično-gostinske dejavnosti.«

Toda niti NIJZ niti MZ nikjer nista pojasnila, s kakšnimi konkretnimi ukrepi se je zagotavljalo kompleksno varovanje bivanja in zdravstvene obravnave pacientov. Edini (znani) konkreten varnostni ukrep pred širjenjem okužb s SARS-CoV-2, ki se nanaša na združevanje pacientov, ki dotlej niso bili v stiku, v večposteljnih sobah zdravilišč, je bila izjava pacienta, da je zdrav^[23]. Ker se je za goste zdraviliško turistične dejavnosti pri nastanitvah v večposteljne sobe zagotavljal višji standard zaščitnih ukrepov pred širjenjem okužb s SARS-CoV-2 kot pri pacientih v okviru zdraviliško zdravstvene dejavnosti, je Varuh menil, da so Higienska priporočila diskriminatorna za paciente, napotene na zdraviliško zdravljenje, poleg tega pa tudi, da takšna namestitev ne more biti skladna s pravico do varne zdravstvene obravnave pacientov (4. odstavek 11. člena ZPacP), napotenih na zdraviliško zdravljenje. Varuh je zato ministrstvu priporočil, da od pristojnih (NIJZ, ZZZS) zahteva določitev takšnih zaščitnih ukrepov pred širjenjem okužb s SARS-CoV-2, ki bodo enaki ali vsaj primerljivi (npr. obvezna predložitev negativnega testa na covid-19 ali podobno) z ukrepi, določenimi v Higienskih priporočilih.   

Z zadovoljstvom smo nato sprejeli odziv ministrstva, da je po ponovni proučitvi ugotovitev Varuha o kršitvi pravice do varne zdravstvene obravnave pacientov, napotenih na zdraviliško zdravljenje, in preverjanju stanja pri izvajalcih zdraviliškega zdravljenja tudi samo zaključilo, »da so obstoječa navodila in priporočila v določenih delih pomanjkljiva«. Še pomembnejša pa je bila napoved ministrstva, da bo predlagalo pripravo strokovnih navodil za namestitev pacientov ob sprejemu na zdraviliško zdravljenje in ponovno proučitev že sprejetih priporočil pri izvajanju storitev zdraviliškega zdravljenja. Nekoliko pa je vendarle presenetilo, da kljub navedenemu ministrstvo v obravnavani zadevi ni pripoznalo tudi ugotovljene diskriminacije, saj je tudi Varuhova ugotovitev kršitve prepovedi diskriminacije temeljila prav na pomanjkljivih in nezadostnih ukrepih za zaščito pacientov, napotenih na zdraviliško zdravljenje, pred okužbo s SARS-CoV-2 v primerjavi z istimi ukrepi pri nastanitvah (turističnih) gostov zdravilišča^[24]. Varuha ni prepričal argument ministrstva, da so ukrepi za zaščito pacientov, ki temeljijo na znanju zdravstvenega osebja zdravilišča, da oceni oziroma preveri, če osebo lahko sprejmejo na zdravljenje in bivanje, zadostni oziroma primerljivi s tistimi, namenjenimi turističnim gostom zdravilišč. Nenazadnje – če bi to držalo, potem tudi zgoraj omenjeni napovedani predlog ministrstva za pripravo strokovnih navodil za namestitev pacientov ob sprejemu na zdraviliško zdravljenje ne bi imel smisla. Ne glede na to pa smo izrazili pričakovanje, da bodo omenjena strokovna navodila, ki jih načrtuje ministrstvo, odpravila tudi ugotovljeno diskriminacijo. 1.1-7/2020.

---

[1] www.varuh-rs.si/sporocila-za-javnost/novica/neodgovorni-obiskovalec-in-s-tem-povezane-tezave-pri-implementaciji-ukrepov-za-preprecevanje-okuzbe/.

[2] www.varuh-rs.si/sporocila-za-javnost/novica/stalisce-varuha-do-predpisanega-obveznega-nosenja-mask-v-zaprtih-javnih-prostorih/.

[3] www.varuh-rs.si/sporocila-za-javnost/novica/pojasnilo-varuha-ukrep-obveznega-nosenja-mask-v-zaprtih-javnih-prostorih-in-njegovo-morebitno-sa/.

[4] Uradni list RS, št. 90/20.

[5] Uradni list RS, št. 117/20.

[6] Gl. odločbo US RS številka U-I-313/98 z dne 16. 3. 2000, tč. 42.

[7] Zakon o ratifikaciji Konvencije o pravicah invalidov in Izbirnega protokola h Konvenciji o pravicah invalidov (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 10/08).

[8] Uradni list RS, št. 94/10, 50/14 in 32/17.

[9] Uradni list RS, št. 90/20.

[10] Uradni list RS, št. 117/20.

[11] Uradni list RS, št. 124/20.

[12] »Pri neposredni komunikaciji z gluhimi, gluhonemimi in naglušnimi osebami se, ob upoštevanju zaščite vseh udeleženih, uporaba zaščitnih mask ali druge oblike zaščite ustnega in nosnega predela obraza lahko začasno opusti, če je mogoče zagotoviti medosebno razdaljo najmanj 2 metra, uporabo vizirja ali če komunikacija s temi osebami poteka za stekleno pregrado«.

[13] »Uporaba zaščitne maske ali druge oblike zaščite ustnega in nosnega predela obraza v komunikaciji z osebami iz prejšnjega odstavka ni obvezna za tolmače za slovenski znakovni jezik«.

[14] Odlok o spremembah Odloka o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji, Uradni list RS, št. 59/20 z dne 28. 4. 2020.

[15] Vezano na to glej npr. sklep Ustavnega sodišča Republike Slovenije številka U-I-70/19-5 Up-825/17-10 z dne 27. 9. 2019.

[16] https://www.slovenia.info/sl/potovalni-nacrt/dostopni-turizem.

[17] https://premiki.si/certifikat.

[18] https://www.brezovir.si/slovenija.html.

[19] Za nastanitvene enote (sobe) Nacionalni inštitut za javno zdravje v tem dokumentu, objavljenem 8. 7. 2020, določa: »Izvajalec storitve s prilagoditvami in ponudbo zagotavlja eno ali dvoposteljne sobe, v nastanitvenih enotah z več posteljami so lahko le gosti iz istega gospodinjstva ali gosti, ki potujejo skupaj in so že sicer v tesnem stiku«.

[20] Točka 3. 8. Higienskih priporočil določa: »Higienska in zaščitna priporočila za zdraviliško zdravstveno dejavnost oziroma zdraviliško zdravljenje ali izvajanje zdravilske dejavnosti niso predmet teh priporočil«.

[21] Tam je določeno: »Varna zdravstvena obravnava je tista, ki preprečuje škodo za pacienta v zvezi s samim zdravljenjem in v zvezi z okoliščinami fizične varnosti bivanja ali zadrževanja pri izvajalcu zdravstvene dejavnosti.«

[22] Po podatkih iz članka »Kako varni pred covidom so ljudje na rehabilitacijah v zdravilišču«, objavljenem v dnevniku Delo z dne 11. 7. 2020, je polovica tistih, ki uveljavljajo zdraviliško zdravljenje v breme ZZZS »starejših od 64 let. Veliko jih ima pridružene bolezni, kar pomeni, da gre pri morebitni okužbi s covidom-19 za visoko rizične skupine«.

[23] Tako npr. v članku »Kako varni pred covidom so ljudje na rehabilitacijah v zdravilišču«, objavljenem v dnevniku Delo z dne 11. 7. 2020.

[24] Med obravnavo zadeve so se ukrepi za zaščito (turističnih) gostov zdravilišč še dodatno zaostrili – opravljanje te dejavnosti je bilo prepovedano na podlagi Odloka o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 163/20).