Okrožnemu sodišču v Ljubljani v kazenski zadevi ni uspelo priči vročiti vabila za glavno obravnavo ne po pošti, ne po sodnem kurirju. Po odredbi sodnika je vročitev nato opravila gospodarska družba, registrirana za vročanje pošiljk. Za opravljeno storitev je izstavila račun v znesku 33.000 tolarjev. Sodišče je gospodarski družbi račun priznalo v celoti, ne da bi presojalo primernost višine zahtevanega zneska. Pritožba pobudnika, ki je bil po krivdnem načelu povzročitve stroškov zavezan za plačilo, da je cena storitve nesorazmerno visoka, je bila neuspešna. Pritožbene razloge, da je račun previsok, je sodišče zavrnilo z utemeljitvijo, da je izstavljeni račun gospodarske družbe, ki je opravila storitev, v skladu z njenim cenikom "za take storitve".

Po prvem odstavku 117. člena ZKP se sodna pisanja lahko vročajo tudi "po podjetju, ki je pooblaščeno za vročanje pošiljk". Katera podjetja je šteti kot pooblaščena za vročanje in kdo jih pooblasti, o tem ZKP nima nobenih določb. Zakon tudi ne odkazuje na podzakonski predpis, ki naj bi uredil to področje. Pojasnilo Okrožnega sodišča v Ljubljani se sklicuje na tolmačenje, "da pojem pooblaščenega podjetja za vročanje pomeni družbo, ki ima vročanje določeno kot dejavnost, vpisano v sodni register". Takšna interpretacija seveda ne vzdrži, saj registrirana dejavnost še ne pomeni pooblastila za vročanje v kazenskem postopku. Pri vročanju sodnih pisanj je poudarjen javni interes, kar terja ustrezen nadzor tako nad načinom opravljanja te storitve kot tudi glede njene cene, ki ne more biti prepuščena zgolj vročevalcu in njegovemu ceniku.

Za razliko od kazenskega postopka je v pravdnem postopku vročanje po pooblaščenem vročevalcu natančno urejeno. Tako drugi odstavek 132. člena ZPP določa, da se vročitev opravi po pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje kot registrirano dejavnost na podlagi posebnega dovoljenja ministra za pravosodje. Na tej zakonski podlagi je minister za pravosodje izdal Pravilnik o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati osebe za opravljanje vročanja in o pravilih za njihovo delovanje. Vročanje sodnih pisanj v pravdnem postopku lahko opravljajo le vročevalci, ki so vpisani v register pooblaščenih vročevalcev. Podzakonski predpis tudi določa ceno storitve vročanja. Ceno lahko spremeni (zviša) le minister za pravosodje.

Pravne ureditve vročanja v pravdnem postopku seveda ni moč neposredno uporabiti tudi za kazenski postopek. Vendar pa 126. člen ZKP določa, da se v primerih, ki jih ni v tem zakonu opravi vročitev po določbah, ki veljajo za pravdni postopek. Čeprav ob delno razširjajoči razlagi, bi bilo na tej podlagi moč tudi v kazenskem postopku uporabljati pojem pooblaščenega vročevalca, kot je določen v pravdnem postopku vključno s pravili za njegovo delovanje in nagrado, do katere je upravičen za opravljeno storitev vročitve. Če bi bile navedene določbe o vročitvi, ki veljajo v pravdnem postopku, uporabljene tudi v kazenskem postopku, kjer je bil pobudnik vabljen kot priča, bi vročevalec lahko zahteval največ 1/3 cene, ki jo je sicer zaračunal za vročitev in dobil plačano.

Verjetno najprimernejša rešitev pa bi bila ustrezna dopolnitev pravil za vročanje po pooblaščenih pravnih in fizičnih osebah v kazenskem postopku. Z odpravo pravne praznine bi zagotovili tudi nadzor nad delom vročevalcev in ceno njihove storitve. Ministrici za pravosodje smo zato predlagali, da vročanje po pooblaščenih vročevalcih podrobneje uredi z ustrezno spremembo ZKP ali sprejemom podzakonskega predpisa.

V odgovoru je ministrica soglašala, da je pojem vročevalca kot je določen v pravdnem postopku, mogoče uporabiti za kazenski postopek le z delno razširjajočo razlago 126. člena ZKP. Zato bo Ministrstvo za pravosodje preučilo in ustrezno upoštevalo naš predlog pri pripravi sprememb Zakona o kazenskem postopku, za kar je že bila oblikovana delovna skupina.