Pobudnik je 11. avgusta 1998 Okrožnemu državnemu tožilstvu v Ljubljani prijavil "nedovoljen poseg v prostor". Državna tožilka, ki je zadevo obravnavala, je ocenila, da ni podlage za tožilsko ukrepanje. Odredila je odložitev spisa v arhiv, saj je pobudnikovo zadevo štela za dokončno rešeno. Ni pa o tej svoji odločitvi, sprejeti dne 28. decembra1998, obvestila prijavitelja kot vlagatelja prijave. Tako ne preseneča, da se je slednji maja 2000 pritožil varuhu človekovih pravic zaradi neukrepanja državnega tožilstva.

Na naše posredovanje je vodja Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani pojasnil, da je v primeru, kot je pobudnikov, odločitev o pisnem obveščanju prepuščena presoji državnega tožilca, ki zadevo obravnava. Sicer pa bi vlagatelj informacijo o zadevi lahko dobil na državnem tožilstvu "v okviru dežurne službe tožilstva za stranke".

Država je zaradi državljanov in ne narobe. Državni organi in državni uradniki, vključno s funkcionarji morajo v službi in pri svojem delu upoštevati pravice posameznika. Tako je državni organ zavezan vlagatelju pojasniti vsako svojo odločitev, vključno z razlogi zanjo. V primeru nepristojnosti državnih organov pa gre vlagatelju ustrezno tozadevno pojasnilo in napotitev na pristojen organ. To izhaja iz načela pravne in socialne države, saj se posameznik pogosto upravičeno ne znajde v labirintu predpisov in državnih organov.

Pobudnik, ki mu pristojnosti državnega tožilstva morda niti niso povsem znane, ne more vedeti za prakso, po kateri je (zgolj) od presoje državnega tožilca odvisno, če bo o svoji odločitvi obvestil prijavitelja. Ne nazadnje že razlogi vljudnosti terjajo, da vlagatelj v razumnem času prejme ustrezen odgovor državnega organa, na katerega je (četudi morda napačno) naslovil svojo vlogo.

V mnenju, naslovljenem generalni državni tožilki Republike Slovenije, smo tako izrazili prepričanje, da bi državni tožilec moral odgovoriti na vsako razumno vlogo, s katero vlagatelj uveljavlja svoje pravice ali pravno zavarovane interese, ne glede na morebitno njegovo zmotno presojo, da gre za zadevo v pristojnosti državnega tožilstva. Predlagali smo, da generalna državna tožilka oceni prakso, ki dopušča arhivirati končano zadevo, ne da bi bila o tem obveščena oseba, ki je s svojo vlogo postopek sploh začela. Hkrati smo prosili za stališče, če bi morda ne bilo primerno, da se z ustrezno določbo o odzivanju na prejete vloge dopolni predpis, ki ureja poslovanje državnih tožilstev.

Generalna državna tožilka je našemu predlogu sledila. Z njim je seznanila vse vodje državnih tožilstev ter priporočila, da zadevo obravnavajo in sprejmejo odločitve, ki bodo prispevale k izboljšanju stanja na tem področju.