Pobudnikov oče, ki je bil italijanski državljan, je v letu 1992 podal predlog za ugotovitev ničnosti odločbe o nacionalizaciji ter podrejeno predlog za denacionalizacijo. Prvostopenjski organ je dne 5.7.1993 izdal odločbo, s katero je predlog stranke za izrek ničnosti odločbe o nacionalizaciji zavrnil in odločil, da se obravnava kot zahtevek za denacionalizacijo. Pobudnikov oče se je zoper predmetno odločbo pritožil.
Drugostopenjski organ je z odločbo z dne 16.8.1993 pritožbo zavrnil, odpravil pa je tisti del, ki govori, da se bo njegov predlog obravnaval kot zahtevek za denacionalizacijo. Pobudnikov oče je nato sprožil upravni spor zoper odločitev organa druge stopnje. Vrhovno sodišče je njegovo tožbo zavrnilo, vendar pa je v obrazložitvi sodbe navedlo, da bo o tem, ali je bil vložen zahtevek za denacionalizacijo, v skladu s pravili Zakona o upravnem postopku moral odločiti stvarno pristojni organ prve stopnje. Ker se to po petih letih še ni zgodilo, se je pobudnik obrnil na varuha človekovih pravic. Po intervenciji varuha, je Upravna enota sporočila, da šteje, da je bil denacionalizacijski zahtevek vložen v letu 1992 ter da bo o njem nemudoma izdana odločba.
Â