Na Varuha človekovih pravic Republike Slovenije (Varuh) se je obrnil pobudnik, ki je Centru za socialno delo Posavje, enota Brežice (CSD Brežice) očital kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin v več postopkih, ki jih je ta vodil v zvezi s pravicami pobudnika iz javnih sredstev. Varuh se je med drugim seznanil tudi z odločbo, s katero je CSD Brežice odločil o pobudnikovi pravici in višini do varstvenega dodatka. Pobudnik se z višino varstvenega dodatka, do katere naj bi bil upravičen, ni strinjal, zato je zoper prvostopenjsko odločbo vložil pritožbo.

Varuh se je glede na to, da je bil v konkretni zadevi v teku pritožbeni postopek, odločil za intervencijo na podlagi 25. člena Zakona o varuhu človekovih pravic (ZVarCP). Ta določa, da lahko vsakemu organu posreduje svoje mnenje z vidika varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin v zadevi, ki jo obravnava, ne glede na vrsto ali stopnjo postopka, ki je v teku pred temi organi.

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ) smo opozorili na že sprejeto stališče Varuha, da zadeve, v katerih je potrebno stranko zaslišati, oziroma v primerih, ko je potrebno izvesti posebni ugotovitveni postopek, ni mogoče šteti za enostavne v smislu četrtega odstavka 144. Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Konkretni primer, v katerem je bil izveden posebni ugotovitveni postopek, smo zato presojali upoštevajoč določbe prvega odstavka 214. člena ZUP. Ta določa, da mora obrazložitev upravne odločbe obsegati dejstva, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere se opira. Vsebovati mora tudi razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, predpise, na katere se odločba opira in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, kakor tudi razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku.

Bistveni del odločbe, ki je vplival na pobudnikovo odmero varstvenega dodatka, se je glasil, da »mesečno vlagatelj materi izplačuje 150,00 EUR. Glede na to, da na podlagi podatkov iz uradnih evidenc in predloženih dokazil vlagatelj nima zadostnih lastnih sredstev za lastno preživljanje, zaradi česar je vložil vlogo za varstveni dodatek, se mesečna nakazila materi štejejo kot posredno ugotovljeni dohodek.« Iz podatkov v prvostopenjski odločbi je sicer izhajalo, da pobudnik prejema mesečno pokojnino v višini približno 350,00 EUR, po plačilu preživnine mladoletnim otrokom pa mu ostane še 300,00 EUR.

Po mnenju Varuha navedena obrazložitev ni ustrezala pogojem iz prvega odstavka 214. člena ZUP, saj je bilo povzemanje ugotovljenih dejstev pod pravno normo neustrezno, napačno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo. V zvezi z navedenim je Varuh opozoril na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 33/2016 z dne 14. 4. 2016, v katerem je to presojalo, ali je tožena stranka (center za socialno delo) plačilo 138,75 EUR, ki jih je vlagatelj za denarno socialno pomoč plačeval za stanovanjski kredit pravilno štela za fiktivni dohodek po 13. členu Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre). Sodišče je ugotovilo, da je stališče centra za socialno delo zmotno. Ta je namreč zatrjeval, da je namen denarne socialne pomoči v zagotavljanju sredstev za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potrebščin, ne pa plačevanju kreditov. Sodišče je tudi navedlo, da CSD »sicer pravilno navaja, kaj je namen denarne socialne pomoči, vendar napačno izhaja iz tega, kaj pa je namen ugotavljanja fiktivnih dohodkov, kakor je to opredeljeno v 13. členu ZSVarPre«, ki je »namenjena osebam, ki izigravajo sistem in prikazujejo nižje dohodke in prejemke, kot jih imajo v resnici«. Nadalje je sodišče odločilo, da je omenjeni člen uporabljiv le v primerih, ko je konkretna življenjska raven »očitno različna od tiste, ki bi jo omogočal izkazani dohodek.«

Upoštevajoč navedeno je Varuh zavzel stališče, da določbe 13. člena ZSVarPre ni mogoče uporabiti, kadar oseba, ki nima zadostnih sredstev za lastno preživljanje del dohodkov nameni tretji osebi, če ne izigrava sistema socialnega varstva. Samo dejstvo, da nekdo, ki zaprosi za denarno socialno pomoč ali varstveni dodatek, plačuje kredit ali ima druge finančne obveznosti, ne pomeni, da ima nepojasnjeno premoženje, ki se sankcionira z uporabo 13. člena ZSVarPre. Glede na to, da pobudniku po plačilu preživnine ostane še približno 300 evrov pokojnine, Varuh tudi ni ugotavljal očitne nesorazmernosti med njegovim dohodkom in izplačilom mami v višini 150 evrov, saj je to plačilo še v okviru njegovih izkazanih mesečnih zmožnosti (očitno nesorazmerno bi bilo npr. izplačilo mami v višini 1500 evrov pri 300 evrov dohodka).

Varuh je na podlagi več pogovorov s pobudnikom ugotovil tudi, da je med pobudnikom in krajevno pristojnim centrom za socialno delo prišlo do razmeroma obsežnega porušenja medsebojnega zaupanja. Upoštevajoč 85. člen Zakona o socialnem varstvu (ZSV), ki določa, da »Ministrstvo pristojno za socialno varstvo, lahko določi za postopek v izvrševanju javnih pooblastil drug center za socialno delo, kot tisti, ki je krajevno pristojen, če je očitno, da se bo tako lažje izvedel postopek ali če so za to drugi tehtni razlogi. Sklep iz prejšnjega odstavka izda ministrstvo, pristojno za socialno varstvo, na predlog centra za socialno delo«, je Varuh na MDDSZ in CSD Brežice apeliral, da proučita možnost za prenos krajevne pristojnosti v pobudnikovih zadevah, ki se nanašajo na dodelitev denarne socialne pomoči, varstvenega dodatka in zdravstvenega zavarovanja.

Predlog Varuha o prenosu krajevnih pristojnosti je ministrstvo posredovalo CSD Brežice. Direktorica CSD Posavje je s sklepom kot nov pristojni organ določila Center za socialno delo v Sevnici.

Posebnih priporočil Varuh v konkretnem primeru ni sprejel. Svoje posredovanje v konkretnem primeru pa štejemo za uspešno. 9.5-22/2020