Revščina in posledično socialna izključenost pomenita hud poseg v človekovo dostojanstvo in s tem kršitev človekovih pravic. Ljudje v materialni stiski, ki poiščejo pomoč na centru za socialno delo, upravičeno pričakujejo, da bodo deležni razumevanja in podpore in če so nad obravnavo razočarani, se včasih obrnejo na Varuha.
Tako se je zgodilo tudi pobudnici, ki se je v materialni stiski obrnila na center za socialno delo. Odobrena ji je bila izredna denarna socialna pomoč v višini 180 evrov za nakup večje količine osnovnih trajnih živil. V odločbi je bilo navedeno, da lahko kupi testenine, riž, moko, sladkor, olje, trajno mleko, trajnejše mesnine in sir, mesne in zelenjavne konzerve, krompir in jabolka.
Kot je pobudnica povedala Varuhu, si je razlagala, da lahko kupi hrano in ni razumela, da ne sme kupiti ničesar drugega kot artikle, navedene na odločbi. Na Center je pravočasno osebno prinesla dokazila in ni bila opozorjena, da je z njimi kaj narobe. Ko je naslednjič zaprosila za izredno denarno socialno pomoč, je bila njena vloga zavrnjena z obrazložitvijo, da za predhodno odobreno tovrstno pomoč ni dokazala namenske porabe v celoti, temveč le za 122,23 evrov. Odšla je na Center, kjer so ji pojasnili, da ji niso priznali namenske porabe za vse artikle. Na poizvedbo Varuha pa je Center odgovoril, da ji ni priznal nakupa smetane, jogurtov, majoneze, namazov, pudinga, kruha, krofov, banan, limon, čebule, pomaranč in podobnih izdelkov. Center je še pojasnil, da se v zadnjem času poslužuje v izrekih bolj splošnih opredelitev namenov (npr. osnovna trajna živila), kar nekoliko širi prostor za upravičence.
Zoper zavrnilno odločbo se je pobudnica pritožila, njena pritožba je bila zavrnjena. Posledično štirinajst mesecev, ne glede na svojo materialno stisko, ne bo upravičena do izredne denarne socialne pomoči.
Varuh je pobudo ocenil za utemeljeno. Meni namreč, da predstavlja izrecna določitev artiklov prehrane, ki jih upravičenec z izredno denarno pomočjo lahko kupi, poseg v njegovo dostojanstvo. Znotraj okvira namena pomoči, bi moral imeti upravičenec pravico, da svobodno odloča o svoji prehrani. Poleg tega je v primeru pobudnice sankcija povsem v nesorazmerju s »kršitvijo«. 3.5-43/2016
