Varuh človekovih pravic RS (v nadaljevanju: Varuh) je že leta 2008, v okviru izvajanja nalog in pooblastil državnega preventivnega mehanizma (DPM) na podlagi Zakona o ratifikaciji Opcijskega protokola h Konvenciji proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju, ob obisku Psihiatrične bolnišnice Begunje, ugotovil, da morajo bolniki na oddelkih pod posebnim nadzorom nositi pižame. Poleg tega je na tovrstnem ženskem oddelku kar nekaj bolnic izrazilo željo po svojih oblekah, predvsem nedrčkih. Menile so, da v bolnišničnih pižamah delujejo neurejeno, zaradi česar jim je bilo neprijetno, še posebej pred obiskovalci. Zaposleni so na to odgovorili, da pižama pacientkam pomaga sprejeti njihovo bolezensko stanje, se z boleznijo soočiti in jo sprejeti, hkrati pa naj bi predstavljala tudi varnostni element, saj naj bi bila verjetnost, da bi pacient v pižami pobegnil, manjša, nedrčki pa naj bi bili nevarni tudi z vidika možne samomorilnosti pacientke.

S temi pojasnili se nismo strinjali. Menili smo, da je treba v vseh fazah zdravljenja enakovredno posvečati skrb tudi krepitvi samospoštovanja bolnic oziroma bolnikov in njihovi kasnejši reintegraciji v domače okolje. To pa je v uniformiranih spalnih oblačilih težko zagotavljati. Opozorili smo, da je samomorilnost vedno možna, pri čemer smo izpostavili, da težko razumemo, zakaj bi bila spalna oblačila s tega vidika bolj varna kot dnevna. Če bi bolnica nameravala narediti samomor, bi namreč namesto npr. nedrčka lahko uporabila tudi rjuho, brisačo ali pas bolnišnične halje. Menili smo tudi, da razlog begosumnosti ne opravičuje uporabe spalnih oblačil namesto običajnih dnevnih. Verjetnost pobega iz oddelka pod posebnim nadzorom bi ob dobro izdelanih in striktno spoštovanih varnostnih standardih tudi sicer morala biti minimalna.

Ker je bolnišnica v svojem odzivu poudarila, da bi se o tem vprašanju morala izraziti stroka, smo se obrnili na Razširjeni strokovni kolegij za psihiatrijo pri Ministrstvu za zdravje (RSK) in prosili za njihovo mnenje o tem vprašanju. Izpostavili smo, da je Varuh ob obiskih psihiatričnih bolnišnic ugotovil različno prakso glede zahteve po nošenju bolnišničnih oblačil na oddelkih pod posebnim nadzorom. Ob tem smo opozorili, da je tudi Evropski odbor za preprečevanje mučenja in nehumanega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja (CPT) v svojem poročilu o obisku  Oddelka za psihiatrijo Splošne bolnišnice Maribor leta 2001 v zvezi z nošnjo pižam v dnevnem času opozoril, da celodnevno nošenje pižame ne prispeva h krepitvi osebne identitete in samospoštovanja. CPT je zato priporočil, da se bolnikom, ki niso tako hudo bolni oziroma vezani na posteljo, omogoči, po potrebi pa tudi spodbuja, k nošenju lastnih dnevnih oblačil oziroma se jim omogočijo neuniformirana bolnišnična oblačila.

Tudi RSK je v svojem odgovoru 5. 6. 2009 poudaril, da se strinja, da je oblačilo, ki ga nosijo osebe, ki so hospitalizirane na varovanih oddelkih psihiatričnih bolnišnic, izredno pomembno tudi za njihovo samopodobo in osebno dostojanstvo. Nošnjo osebnih oblačil je zato tudi na teh oddelkih spodbudil in jo argumentiral s strokovnimi in humanističnimi dejavniki, razen v zelo izjemnih primerih, ko to otežkočajo ali celo onemogočajo posebnosti telesnega zdravstvenega stanja bolnika oziroma potrebe po medicinskih intervencijah. Nošnjo osebnih oblačil je spodbujal tudi pri osebju na psihiatričnih oddelkih.

Kljub temu je DPM na oddelkih pod posebnim nadzorom psihiatričnih bolnišnic še naprej opažal različno prakso omogočanja nošnje dnevnih oblačil. Med tem, ko so nekatere bolnišnice ne le spodbujale dnevna oblačila, temveč jih pacientom tudi zagotavljale (npr. Univerzitetna psihiatrična klinika v Ljubljani tudi na tovrstnih oddelkih – z izjemo gerontopsihiatičnih – pacientom nudi trenirke, v katere so oblečeni v dnevnem času), so druge ne glede na ponavljajoča se priporočila DPM in že omenjeno mnenje RSK vztrajale na zahtevi po nošnji pižam. Tako smo na primeru v letu 2016 ob obisku Psihiatrične bolnišnice Idrija v oddelkih pod posebnim nadzorom opazili različno prakso nošenja dnevnih oblačil pri pacientih. Večina pacientov v gerontopsihiatričnem oddelku je bila v spalnih oblačilih oziroma bolniškem perilu (pižamah), dva pacienta pa sta bila v spalnih oblačilih tudi v oddelku S3, večina pacientk tudi na oddelku S2. Sogovorniki so izpostavili kot enega izmed pomembnih razlogov za uporabo spalnih oblačil tudi dejstvo, da v primeru odhoda pacienta v mesto, hitro dobijo obvestilo, da se tam sprehaja eden »od njihovih«. Na oddelku S2 in S3 so glede oblačil povedali, da imajo interni dogovor, da prve tri dni pacientu ne dovolijo uporabe »civilnih«oblačil, saj bi ti lahko to zlorabili in pobegnili.

DPM je ob tem znova ponovil, da izkušnje kažejo, da obvezna praksa nošenja bolniškega perila ne prispeva h krepitvi osebne identitete pacienta in njegove samozavesti. Ker individualizacija oblačenja v oddelkih pod posebnim nadzorom lahko predstavlja pomemben del terapevtskega procesa, je DPM tako znova predlagal, da Psihiatrična bolnišnica Idrija v čim večji meri paciente seznanja z možnostjo nošenja lastnih, dnevnih oblačil in jih pri tem spodbuja, razen tedaj, ko to otežujejo ali celo onemogočajo posebnosti zdravstvenega stanja posameznega pacienta. Ob tem smo znova opozorili na stališče RSK, podano že leta 2009.
 
DPM je ob tem obisku opozoril na nedopustno prakso internega dogovora o nošenju bolnišničnih oblačil v prvih dneh bivanja v bolnišnici z namenom preprečevanja izhodov, še posebej pri pacientih, ki so na oddelkih pod posebnim nadzorom z njihovim lastnim soglasjem in tudi predlagal, da Psihiatrična bolnišnica Idrija v čim večji meri paciente seznanja z možnostjo nošenja lastnih, dnevnih oblačil in jih pri tem spodbuja, razen tedaj, ko to otežujejo ali celo onemogočajo posebnosti zdravstvenega stanja posameznega pacienta.
Bolnišnica je v zvezi s tem priporočilom med drugim sporočila, da bo še naprej vztrajala pri rednih dogovorih v zdravstvenem timu glede nošenja dnevnih oblačil pacientov ob upoštevanju krepitve osebne integritete, samozavesti in dostojanstva pacienta ter upoštevanjem opisanih specifičnih kriterijev s ciljem, zmanjšati delež pacientov v bolniški obleki.

Na podlagi tega in podobnih priporočil ob obiskih nekaterih drugih psihiatričnih bolnišnic pa se je Ministrstvo za zdravje znova obrnilo na RSK in opozorilo, da se še vedno ni v celoti uveljavila strokovna usmeritev RSK glede (neprimernosti) nošnje pižam tudi v dnevnem času iz leta 2009. Na tej podlagi je RSK 13. 2. 2017 (znova) sprejel sklep glede nošnje pižam, ki ga je ministrstvo posredovalo vsem psihiatričnim bolnišnicam v Sloveniji. Sklep navaja, da RSK ponovno spodbuja nošnjo osebnih oblačil za paciente vseh oddelkov pod posebnim nadzorom psihiatričnih bolnišnic, vključno z enoto za forenzično psihiatrijo, razen v izjemnih primerih, ko gre za nalezljive somatske težave in bolezni, medicinske intervencije in posebna stanja in za geriatrične bolnike na tovrstnih oddelkih, ki potrebujejo dodatno zdravstveno nego in so prizadeti zaradi bolezni (demenca, inkontinenca, infekcije, bolnišnične okužbe in podobno). Hkrati RSK meni, da naj bi zdravstveno osebje, v zaščito lastne integritete in telesnega zdravja, v takšnih primerih ravno tako nosilo zaščitna oblačila. Vsi pacienti, ki se gibajo po dvoriščih in na izhodih naj bi po priporočilu nosili svoja oblačila. To glede na mnenje RSK velja za zdravstveno osebje in bolnike odprtih oddelkov, razen v izjemnih primerih (somatske zdravstvene indikacije).

RSK je kot najvišji strokovni organ v Republiki Sloveniji na tem področju tako potrdil mnenje, ki ga že več let ponavlja ob obiskih nekaterih psihiatričnih bolnišnic tudi DPM. Ob tem ne gre spregledati, da je mnenje DPM skladno s standardi CPT, ki opozarjajo, da praksa obveznega oblačenja pacientov v pižame ali spalne halje ne doprinese h krepitvi osebne identitete in samozavesti pacienta; individualizacija oblačenja bi morala tudi sicer tvoriti del terapevtskega procesa. 12.2-27/2016