Ustavno sodišče Republike Slovenije je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem 20.5.2015 na zahtevo Varuha človekovih pravic RS, na seji 7. 7 2016, odločilo naslednje:
1. Prvi odstavek 14. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Uradni list RS, št. 62/10, 40/11, 14/13, 99/13, 57/15 in 90/15) je v neskladju z Ustavo.
2. Državni zbor mora ugotovljeno neskladje odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
3. Do odprave ugotovljene protiustavnosti lahko vlagatelji v postopkih uveljavljanja pravic iz javnih sredstev dokazujejo, da ne dosegajo višine mesečnega dohodka, določene v prvem odstavku 14. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev.
4. Peti odstavek 10. člena in 4. točka prvega odstavka 12. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev nista v neskladju z Ustavo.
5. Drugi odstavek 7. člena Pravilnika o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči (Uradni list RS, št. 8/12 in 99/15) je v delu, ki določa, da se vrednost lastniških deležev gospodarskih družb ali zadrug lahko ugotavlja tudi le iz izpisa iz sodnega registra, v neskladju z Ustavo.
6. Minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti mora ugotovljeno neskladje odpraviti v roku šestih mesecev po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
7. Do odprave ugotovljene protiustavnosti center za socialno delo ne sme ugotavljati primerljive tržne vrednosti deležev gospodarskih družb ali zadrug zgolj na podlagi izpisa iz sodnega registra.
Varuh je na novinarski konferenci 20. 5. 2015 zahtevo podrobno predstavil.
Ustavno sodišče pa je sklenilo nasledenje (evidenčni stavek):
Določitev pravne domneve za potrebe odločanja o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, po kateri med dvema osebama, ki nista sklenili zakonske zveze, obstaja zunajzakonska skupnost, ne glede na čas njenega trajanja, če se jima je rodil skupni otrok ali sta posvojili otroka in ne gre za enostarševsko družino, ter ni razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska skupnost neveljavna, v petem odstavku 10. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev ni v neskladju z načelom enakosti. Osebe (sorodniki, osebe, poročene z drugo osebo, in osebe s težjo duševno motnjo ali osebe, ki jim je odvzeta poslovna sposobnost), ki lahko živijo v (dejanskih) skupnostih, tudi skupnih gospodinjstvih, niso v enakem položaju z vidika preživljanja kot osebe, ki živijo v zunajzakonski skupnosti, v razmerju do partnerja oziroma svojih otrok. Pri prvih osebah obstajajo okoliščine, ki preprečujejo veljavno sklenitev zakonske zveze in posledično pravno priznanje zunajzakonske skupnosti. Zato je njihov položaj v bistvenem različen kot položaj oseb, med katerimi lahko obstaja pravno priznana zunajzakonska skupnost. Iz načela enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave pa ne izhaja dolžnost enake obravnave različnih položajev.
Ureditev iz 4. točke prvega odstavka 12. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, po kateri se v dohodek družine všteva tudi del preživnine otroka do višine minimalnega dohodka, ne posega v pravico otroka do preživnine, ki mu pripada na podlagi prvega odstavka 54. člena Ustave. Gre namreč za tisti del preživnine, ki je namenjen pokrivanju stroškov, potreb družine, ki se lahko zagotavljajo le skupaj (stroški stanovanja, ogrevanje, prehrana). Dolžnost preživljanja otrok je v prvi vrsti dolžnost staršev, dolžnost države, da staršem pri tem pomaga iz javnih sredstev, pa nastopi šele, ko starši, kljub temu, da so storili vse, kar je v njihovi moči, svoje dolžnosti ne morejo izpolniti. Da bi država pri nudenju pomoči družini iz javnih sredstev zagotovila tudi enako obravnavo vseh staršev (in otrok) ne glede na to, ali ti svojo dolžnost izvršujejo v skupnih ali ločenih gospodinjstvih, je določila, da se pri ugotavljanju materialnega položaja družine upošteva tudi tisti del preživnine, ki je namenjen pokrivanju tistih potreb družine, ki se lahko zagotavljajo le skupno. Izpodbijana ureditev zato tudi ni v neskladju s posebnim varstvom otrok iz tretjega odstavka 53. člena in iz 56. člena Ustave.
Po prvem odstavku 14. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev se v primerih, ko je oseba dejavnost šele začela opravljati ali če je njen mesečni dohodek iz dejavnosti nižji od višine bruto minimalne plače, kot mesečni dohodek iz dejavnosti upošteva dohodek v višini 75 odstotkov bruto minimalne plače. Navedeno pomeni, da osebe, ki opravljajo dejavnost, kot samske osebe do pravic iz javnih sredstev niso upravičene že na podlagi te določbe. Če pravice iz javnih sredstev uveljavljajo skupaj z drugimi osebami (družino), pa so lahko do teh pravic upravičene le v nižji višini. Za ureditev, po kateri se le pri osebah, ki pridobivajo dohodek z opravljanjem dejavnosti, v dohodek, pomemben za ugotavljanje njihovega materialnega položaja, upošteva določen fiktivni dohodek in ne njihov dejanski dohodek iz opravljanja dejavnosti, ni razlogov, ki bi izhajali iz narave stvari, in je zato taka ureditev v neskladju z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Pridobivanje dohodka z opravljanjem dejavnosti je eden izmed dovoljenih načinov opravljanja dela oziroma pridobivanja dohodka, zato ne more biti izključevalni kriterij pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev. Drugačne obravnave tudi ne more utemeljiti okoliščina, da te osebe (same) obračunavajo dohodek, pridobljen z opravljanjem dejavnosti, zaradi česar bi pri tem lahko prihajalo do zlorab.
Pravilnik o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči je s tem, ko je določil, da se primerljiva vrednost deleža gospodarskih družb ali zadrug ugotavlja na podlagi izpisa iz sodnega registra, zožil vsebino tretjega odstavka 17. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev. Ta določa, da se vrednost teh deležev ugotavlja na podlagi primerljive tržne vrednosti takega premoženja. Zato je drugi odstavek 7. člena Pravilnika v tem delu v neskladju z načelom zakonitosti iz drugega odstavka 120. člena Ustave.
Opravilna št.: U-I-73/15
