Varuhinja človekovih pravic Vlasts Nussdorfer je na svečanosti ob svetovnem dnevu človekovih pravic 10. decembru sprejela najvišje predstavnice in predstavnike državnih organov, nevladnih organizacij in civilne družbe, strokovne javnosti ter posameznice in posameznike, ki aktivno delujejo na področju varovanja človekovih pravic.
Sprejem se je odvijal na Gradu Brdo pri Kranju. Ob tej priložnosti je varuhinja nagovorila goste. Njeno poslanico lahko preberete v nadaljevanju.
Spoštovane in spoštovani,
danes, 10. decembra 2015, praznujemo poseben dan - dan človekovih pravic. V časih, ki jih živimo, se sprašujemo: ali so pravice enake za vse; zakaj so mnoge vsak dan kršene; kako, da svet ta hip trepeta pred nevarnostmi terorizma; zakaj mnogi, pregnani s svojih domov, odhajajo v begunstvo tisoče kilometrov stran; kje so pravice otrok, ki morajo pogosto deliti trpko usodo staršev; zakaj ne upoštevamo pravic starejših in invalidov? In ne nazadnje ali poznamo in spoštujemo Splošno deklaracijo človekovih pravic, sprejeto leta 1948, ki je skupen ideal vseh ljudstev in narodov sveta . Že v njenem prvem členu je zapisano, da se vsi ljudje rodijo svobodni, imajo enako dostojanstvo in enake pravice. Obdarjeni so z razumom ter vestjo in bi morali ravnati drug z drugim kakor bratje. Večkrat se zdi, da je človeštvu odpovedal prav zdrav razum, sicer ne bi bilo stotero vojn in preštevilnih smrti, tudi otrok, ki niso niti dobili priložnosti zaživeti v tem svetu.
Izteka se tretje leto mojega šestletnega mandata. S preštevilnimi pobudnicami in pobudniki, ki pišejo ali nas kličejo, se srečujem v njihovem kraju ali na sedežu Varuha v Ljubljani, ob tem pa se sprašujem, ali so temeljna načela omenjene deklaracije, naše ustave in vseh mednarodno dogovorjenih človekovih pravic in svoboščin, tista zaveza, ki je osnova vsem našim sodbam in dejanjem. Smo storili dovolj, da je Slovenija socialna in pravna država, kakor je zapisano v ustavi? Se za to res vsakodnevno trudimo? Bi lahko bili boljši? Zagotovo!
Nas številni zakoni, od katerih nekatere sprejemamo po hitrih postopkih, varujejo pred krivicami, pohlepom, nepoštenostjo, zlorabami, zavistjo, krajami, revščino,...? Zakaj dopuščamo, da denar kroji naše vrednote in ravnanja; bogatim daje več, če ne kar vse, revnim pa le jemlje? Kako dolgo bomo le ugotavljali, da revščina ni spodobno stanje človeka in pomeni kršitev temeljne pravice do človeškega dostojanstva?
Med nami so tudi invalidi, osebe s posebnimi potrebami, starejši, otroci, brezdomci, žrtve kaznivih dejanj in še mnogi, ki so pahnjeni na rob, ne zaupajo več nikomur in ničemur. Država zna biti s svojimi institucijami pogosto prepočasna, neprijazna in hladna, njen odziv pa mlačen, ker mnogih revežev ne vidi in ne sliši. Očitno je, da jo je načela erozija, ki uničuje temeljne gradnike slovenske družbe, ob tem pa ne nastaja, vsaj ne dovolj hitro, humusna prst, ki bi omogočila novo rastje, nove socialne in humanejše družbene odnose.
Dobro upravljanje države in učinkovito ter pošteno, zlasti ne-koruptivno ravnanje njenih funkcionarjev in uslužbencev, je lahko edini odgovor ljudem na socialnem robu, ljudem, ki so izključeni, brezposelni, obubožani in osiromašeni, oropani dostojanstva, časti in ponosa. Večkrat zgolj prazne in že oguljene besede nekaterih politikov, ob hkratnem nesmotrnem in razsipnem odločanju, ne morejo v ljudeh vzbuditi občutka poštenosti in pravičnosti odločevalcev. S takšnim delovanjem ne prinašajo upanja, ne izražajo razumevanja položaja šibkejših in ne odločnosti reševanja njihovih problemov.
Pravičnost je sicer pojem, ki ga marsikdo razume po svoje. Če in ko se tehtnica nagne v njegovo smer, ne vidi drugih, ki imajo prav tako svoj prav in razumevanje problema. Ko se in kjer se moje pravice končajo, so tu tvoje, vaše, naše. Smo usposobljeni in imamo dovolj državljanskih kompetenc za strpno in pravično reševanje konfliktov, za sobivanje in iskanje skupnih odgovorov med ljudmi različnih intelektualnih in emocionalnih sposobnosti, vrednostnih pogledov ter socialnih spretnosti? Sama ocenjujem, da ne, pa čeprav so to dolžnosti vsakega od nas; da zmoremo brez sovraštva in sovražnega govora, brez nestrpnosti ter vsakršnih delitev na naše in vaše, na leve in desne, na poklicane in zavržene, sodelovati pri odločanju o naši prihodnosti.
Varuh analizira pobude in sprejema preštevilna priporočila. Mnoga, celo iz prejšnjih let, žal še niso udejanjena. Zgolj njihov sprejem v državnem zboru še ni zagotovilo, da bo ljudem bolje in bodo državni organi in lokalne oblasti storile vse za odpravo kršitev človekovih pravic in svoboščin. Prav Državni zbor RS, kar nas posebej veseli, vsako leto sprejme priporočilo vsem institucijam in funkcionarjem na vseh ravneh, da upoštevajo priporočila Varuha, zapisana v rednih letnih poročilih. Morda pa bo njihovo uresničevanje vendarle hitrejše, a kdaj? Obljubljam, da ne bom odnehala s preverjanjem ravni njihovega uresničevanja ter tudi z nenehnim spodbujanjem in izražanjem nezadovoljstva, če se razmere ne bodo spremenile.
Tako zahtevnega dela pa ne bomo zmogli sami. Zmoremo ga le skupaj z vami, ki vam je mar za blaginjo vsake Slovenke in Slovenca, vsakega prebivalca naše dežele, vseh v Evropi in na našem planetu Zemlja. Tudi tistih, ki preko naše dežele bežijo pred vojnimi vihrami in vsakršnimi opustošenji, potrebujejo pa našo pomoč ter humano in človeka vredno obravnavo.
Smo del evropske družine. Evropa je naš razširjen dom. Veseli smo vstopali v Evropsko unijo, se veselili odprtosti meja, enotne valute, skupnih standardov in upali na boljše možnosti preživetja za vse. Sedaj pa med nami rastejo ograje kakor gobe po dežju. Bojimo se jutrišnjega dne zaradi resnih varnostnih razmer in tudi upravičenega, večkrat pretiranega poglabljanja strahu, vnašanja tesnobnih in nelagodnih občutkov do vseh, ki so od drugod, ki se drugače oblačijo, ki niso »naši«.
Tudi zato je dan človekovih pravic dan, ko se moramo vprašati, katera pot v prihodnost je prava in kako stopati naprej, da bodo spoštovane pravice vseh. Vse dokler ne bo država našla ustreznejših programskih in sistemskih ureditev za humanejšo slovensko družbo, sta solidarnost in prostovoljna pomoč ljudem v stiski nepogrešljivi obliki človeškega obraza . Ta pa vse prepogosto kaže predvsem obraz stroge, birokratske in tudi neizprosne državne ureditve, ki včasih pušča ob strani ljudi, ki so zunaj predvidenih sistemskih okvirjev. Okvirje pa je treba nenehno prilagajati ljudem.
Spoštovane in spoštovani, želim, da bo tokratni december drugačen. V skrbi za sočloveka in v želji, da ne pozabimo na nikogar . Da ne bo pomembno kdo si in imaš zato več pravic in privilegijev. Vsakemu človeku pripadajo pravice, ker smo ljudje bitja z razumom in srcem. Ne pozabimo, da lahko že jutri prav mi ostanemo brez doma, celo brez možnosti preživetja, če se ne bomo danes potrudili in zaščiti najranljivejših. Lahko se namreč zgodi, da jutri ne bo nikogar, ki bi zaščitil nas in naših pravic.
Je delo še častno in ali ga je sploh moč dobiti ter obdržati za pravično in pošteno ter pravočasno plačilo? Prav tem vprašanjem, povezanim z uveljavljanjem pravic iz dela, smo namenili posebno številko Biltena, glasila Varuha, ki vam je danes namenjen.
Današnji dan smo torej posvetili uveljavljanju človekovih pravic iz dela, predvsem mladih in vprašanjem njihove prihodnosti. Skupaj z Etnografskim muzejem Slovenije smo dopoldne pripravili okroglo mizo, ki je bila pospremljena z razstavo "Prostorski in simbolni prehodi življenja"; s to lepo in hkrati zgovorno razstavo. Ljudje nenehno iščemo prava vrata, pogosto čakamo pred zaprtimi, večkrat vrat celo ne najdemo ali pa jih žal prepozno. Katera so prava in kaj vse morajo ljudje znati in vedeti, da bodo oni na njihovi notranji strani prepoznali te na zunanji strani ter jim prisluhnili; nezaposlenemu, prekarcu, odpuščenemu, človeku brez doma, brez sredstev za hrano, za oskrbo otrok, onemu brez zdravstvenega zavarovanja, brez varnosti in dostojanstva?
Dovolite, da se zahvalim kolektivu; svojim sodelavkam in sodelavcem, ki dan za dnem poslušajo in prebirajo težke življenjske zgodbe naših pobudnic in pobudnikov, rešujejo zahtevna pravna in povsem človeška vprašanja ter se nenehno sprašujejo, kaj lahko naredi Varuh in kaj država, da bo tem ljudem bolje in bodo njihove pravice spoštovane.
Zahvaljujem se tudi vsem nastopajočim, s katerimi sem stkala posebne, prijateljske vezi. Prišli so, da vam pripravijo izjemen večer. Mnogi tudi s svojo drugačnostjo, ki jih dela sijajne, kar vam bodo pokazali in dokazali. Ponosna sem, da jih poznam in vesela, da jih boste spoznali tudi vi.
Hvala tudi vsem vam, ker ste prišli, da skupaj počastimo ta-poseben dan.
Ob izteku še enega leta, izrekam vam in vašim najdražjim lepe predpraznične želje.
Končujem z mislijo, ki prinaša pozitivno sporočilo.
Za vse, ki verjamete, da je svet lahko tudi lep in bo še lepši, če bo v njem več dobrih ljudi, pravim:
na stežaj odprimo vrata človeškemu dostojanstvu .
Pa srečno v letu 2016!
Vlasta Nussdorfer
Varuhinja človekovih pravic RS
