Varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer je v petek, 24. 3. 2017, predavala na 26. posvetu Medicina, pravo in družba na Univerzi v Mariboru. Posvet je pod naslovom Varnost pacienta in zdravstvenih delavcev potekal tudi že v četrtek, 23. 3. 2017. Pripravili so ga Zdravniško in Pravniško društvo Maribor ter Medicinska in Pravna fakulteta Univerze v Mariboru.

V nadaljevanju lahko preberete celoten prispevek varuhinje.

Vlasta Nussdorfer

ZAŠČITA ČLOVEKOVIH PRAVIC V IZREDNIH RAZMERAH

Zdravje je naša vsakodnevna skrb. Skrbimo za otroke, ostarele, za sorodnike, sosede, za naše bližnje. Ne glede na našo starost, spol ter socialno-ekonomske razmere ali etnično pripadnosti skrbimo za naše zdravje po najboljših močeh in tako, kakor zmoremo in znamo. Slabo zdravje vsekakor preprečuje opravljati temeljne življenjske funkcije, družinske in delovne obveznosti. Ko govorimo o dobrem počutju, mislimo predvsem na zdravje in varnost, na odsotnost bolezni. Vendar nam življenje ne prizanaša in večkrat se znajdemo v vlogi pacienta in takrat pričakujemo, da bo za nas poskrbljeno kar najhitreje, strokovno, kakovostno in varno. Varnost je namreč ena temeljnih človekovih potreb in brez nje ni mogoče zadovoljevati mnogo drugih potreb ter pravic in svoboščin. 

Pravica do zdravstvenega varstva je ena od primarnih človekovih pravic in del našega razumevanja človeškega dostojanstva. Je pravica do uživanja najvišjega dosegljivega standarda telesnega in duševnega zdravja.  Na mednarodni ravni so že leta 1946 v temeljnem aktu Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) zapisali, da je zdravje stanje popolne telesne, duševne in socialne blaginje in ne le odsotnost bolezni ali neke motnje. V dokumentu so še zapisali, da je doseganje omenjenega stanja, tudi z ukrepi države, ena izmed temeljnih pravic vsakega človeka, ne glede na raso, vero, politično prepričanje, ekonomski ali socialni položaj. Znano je, da pravica do zdravstvenega varstva ni isto kot pravica biti zdrav. Nesprejemljivo je zato prepričanje, da nam mora država zagotoviti dobro zdravje. Države morajo storiti vse potrebno, v okviru razpoložljivih sredstev, za uresničitev pravice do zdravstvenega varstva in sprejeti ustrezne ukrepe v tej smeri, brez odlašanja. Ne glede na omejitve finančnih virov, imajo nekatere obveznosti takojšen učinek, kot je na primer pravica do zdravstvenega varstva na nediskriminatoren način.

Tudi v Splošni deklaraciji človekovih pravic iz leta 1948 je omenjeno zdravje kot del pravice do ustreznega življenjskega standarda. »Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.«

Pravica do zdravstvenega varstva je bila ponovno priznana kot človekova pravica v Mednarodnem paktu o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah iz leta 1966. Slovenija je ratificirala vse najpomembnejše mednarodne pogodbe s področja zdravstva in medicine ter se tako obvezala, da bo spoštovala mednarodne standarde z njihovo implementacijo v domačo zakonodajo. 

Mednarodne pogodbe imajo tudi sistem nadzora njihovega izvajanja. Prav ti organi (odbori in komisije) Organizacije združenih narodov, Sveta Evrope in Evropske unije že leta pozivajo vse države, da storijo več za uresničitev svojih obvez in zagotovijo prebivalcem tudi dostop do zdrave pitne vode in primernih sanitarij, varne hrane, ustrezne prehrane, do stanovanj, pa tudi zdrave delovne pogoje in ustrezne okoljske razmere ter z zdravjem povezano izobraževanje, obveščanje in osveščanje. 

Vse to je treba zagotoviti brez kakršne koli diskriminacije. Nediskriminacija je namreč eno najpomembnejših načel človekovih pravic in je ključnega pomena za uživanje pravice do najvišjega dosegljivega zdravstvenega standarda. Drugi dve načeli javnega zdravstvenega varstva sta načelo kakovosti in načelo dosegljivosti. 

Varuh človekovih pravic že vse od ustanovitve, že več kot dvajset let deluje tudi na področju zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja ter drugih področjih, ki so posredno povezana z vprašanji zagotavljanja zdravstvene, duševne in socialne blaginje ljudi.  Na osnovi prejetih pobud posameznikov, ki zatrjujejo, da so jim kršene človekove pravice na teh področjih in s sistematičnim spremljanjem aktualnih vprašanj zagotavljanja uresničevanja pravic iz zdravstvenega varstva, analiziramo in ugotavljamo razkorake med ustavno in zakonsko določenimi pravicami ter dejansko ravnjo zagotavljanja teh pravic posameznikom. Ob ugotovljenih kršitvah zahtevamo odpravo kršitev, priporočamo ustanovam, zavodom in institucijam ter ministrstvu in vladi sprejem ukrepov za odpravo kršitev, učinkovitejše delovanje, večkrat pa predlagamo tudi zakonodajne in druge sistemske spremembe, zahtevamo pa tudi učinkovitejše in hitrejše reševanje pritožb na vseh ravneh. Nenehno smo v stikih z zastopniki pacientovih pravic, ki Varuhu redno, vsako leto poročajo o svojih ugotovitvah in priporočilih. Veliko naših pobudnikov zatrjuje, da so nekatere zdravstvene storitve zanje tako rekoč nedostopne, da ni poskrbljeno za njihovo varnost pred bolnišničnimi okužbami, da  jim je zaradi predolgih čakalnih dob onemogočeno kakovostno, zlasti pravočasno zdravljenje.

Zdi se, kakor da smo v slovenski družbi nenehno v »izrednih razmerah« na področju zagotavljanja zdravstvene zaščite in zdravstvene oskrbe ljudi.  Vendar so prave izredne razmere povsem nekaj drugega, so zares velika preizkušnja za vse sisteme in podsisteme, ki morajo usklajeno delovati v neobičajnih razmerah, da bi zagotovili varnost, preživetje ljudi in ohranili njihovo zdravje. Včasih je težko definirati stanje izrednih razmer, kajti to niso le elementarne nesreče večjih razsežnosti (poplave, rušilni potres, neurje, epidemije nalezljivih bolezni), ko je prizadeta skupnost. Izredne razmere lahko nastanejo tudi, ko je v demokratični družbi zaradi javne varnosti nujno, da se zavarujejo zdravje ter pravice in svoboščine drugih ljudi. Izredne razmere nastopijo takrat, ko pride (običajno nenadoma) do nesorazmerja med potrebami ljudi in zmožnostjo, da se na prizadetem območju te potrebe zagotavljajo in razmere obvladujejo. Tudi v izrednih razmerah je nujno poskrbeti za temeljne človekove pravice in svoboščine.

Človekove pravice so medsebojno odvisne, nedeljive in povezane. Kršitev pravice do zdravstvene zaščite pogosto škoduje možnosti uživanja drugih človekovih pravic, kot je pravica do izobraževanja ali dela, do hrane, vode, primernega bivališča, do življenja brez diskriminacije, do zasebnosti, dostopa do informacij.

Lahko trdimo, da večina pripadnikov Romske skupnosti v Sloveniji nenehno živi v izrednih razmerah. Zdravje ljudi je usodno povezano s pomanjkanjem čiste vode (v povezavi s pomanjkljivo higieno), pomanjkanjem sanitarij, slabim upravljanjem z vodnimi viri in vodnimi sistemi. Varuh vsa leta vsestransko obravnava položaj Romov. Pripravili in državnemu zboru smo namreč poslali Posebno poročilo o bivanjskih razmerah Romov na območju jugovzhodne Slovenije (2012). V njem smo zapisali, da so prebivalci nelegalnih romskih naselij tipični predstavniki ogroženih in odrinjenih, obrobnih družbenih skupin. Njihova bivališča so skromna, prenatrpana, pogosto brez dostopa do vode, elektrike in kanalizacije. Zaradi odsotnosti osnovne komunalne oskrbe imajo težave pri zagotavljanju najosnovnejše osebne higiene. Neumiti romski otroci so tarča posmeha v osnovnih šolah in vrtcih, brez razsvetljave se ne morejo učiti in delati domačih nalog. V kar 21. od skupno 95. romskih naseljih v Sloveniji ni omogočen dostop do pitne vode in sanitarij. OZN je slovenske oblasti med drugim pozval, naj dostop do pitne vode in sanitarij nemudoma zagotovijo v vseh romskih naseljih, ne glede na pravni status zemljišč, na katerih stojijo romska naselja. Sama sem si s sodelavci večkrat ogledala razmere v romskih naseljih. Ugotovili smo, da  so bivalne razmere na izjemno nizki ravni, celo take, da resno ogrožajo življenje in zdravje ljudi, predvsem otrok. Skrb vzbujajoče bivalne razmere so predvsem posledica tega, da večina prebivalcev nima dostopa do pitne vode. Resno zdravstveno-sanitarno grožnjo predstavljajo tudi odplake iz naselij, ki so speljane v bližnje potoke, iz katerih nato prebivalci zajemajo vodo za pitje, kuhanje, osebno higieno in pranje. Prebivalci naselja so nam na svojih domovanjih in na bregovih potoka, iz katerega zajemajo vodo, pokazali sledove glodavcev in prenašalcev kužnih bolezni. Več otrok je z zdravniškimi potrdili izkazovalo resne bolezni črevesja. Vendar so vse obljube občin in državnih organov še daleč od uresničitve.

Varuh je Vladi RS predlagal, naj zaradi neustreznih bivalnih razmer in nedejavnosti občin pri njihovem reševanju v najkrajšem možnem času sprejme in izvede vse potrebne ukrepe za zagotovitev zdravstveno sprejemljivih bivalnih razmer npr. v romskem naselju Dobruška vas. Vladi smo predlagali, naj na prizadetem območju kot enega izmed poglavitnih začasnih ukrepov nemudoma zagotovi cisterno s pitno vodo, kar se je zgodilo. V odgovoru je vlada zapisala, da se je Ministrstvo za zdravje z ogledom v kraju samem seznanilo z bivalnimi razmerami Romov v naselju Dobruška vas in ugotovilo, da so »razmere dejansko tudi s stališča zdravja ljudi zaskrbljujoče«. Varuh ugotavlja in opozarja, organi, kakor je ministrstvo, pa morajo, poleg sprejemanja ugotovitev, tudi ustrezno ukrepati.

Nekaj let je Varuh intenzivno komuniciral z vlado. Ta je vztrajala, da je zagotovitev pitne vode v romskih naseljih izključno občinska pristojnost. Je pa večkrat zatrdila, kako se zaveda, da je dostop do pitne vode človekova pravica in da spoštovanje pravice do pitne vode pomeni zagotovitev dostopa do javnega priključka. Varuh je v tem posebnem poročilu priporočil, da morajo občine občanom brez razlikovanja in diskriminacije zagotoviti primeren dostop do pitne vode, zlasti v romskih naseljih ne glede na pravni status zemljišč, na katerih stojijo. Nadalje je predlagal, da vlada predlaga, državni zbor pa sprejme ustrezne zakonske rešitve, vključno s podlago za intervencijo Vlade v primerih, ko občine te pravice ne bi zagotavljale. Državni zbor je priporočila sprejel že leta 2012, vendar vidnega napredka pri urejanju tega problema še ni videti, kljub temu, da smo zaznali konec leta 2016 določene aktivnosti državnih organov v smeri urejanja tega vprašanja.

Dostop do zdravstvenega varstva, torej tudi do pitne vode, mora država zagotoviti z upoštevanjem načela nediskriminacije. Diskriminacija pomeni vsako razlikovanje, izključevanje ali omejevanje na podlagi osebnih okoliščin, ki ima za učinek ali namen oviranje ali ne-uresničevanje priznanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V primeru vode je to povezano z marginalizacijo posebne skupine prebivalstva, katere vzrok temelji v strukturni neenakosti v družbi. Ni presenetljivo, da tako diskriminirani in marginalizirani Romi nosijo nesorazmeren delež zdravstvenih težav, saj uživajo manj zdravstvenih storitev, nimajo ustreznih stanovanj in varne pitne vode. Njihovi otroci imajo višjo stopnjo umrljivosti in trpijo hujšo podhranjenost kot v splošni populaciji.

Pomembno je tudi dejstvo, da posamezniki trpijo dvojno ali večkratno diskriminacijo, kot je diskriminacija na podlagi spola, etnične pripadnosti in starosti. Nediskriminacija in enakost so temeljna načela človekovih pravic in pomembna dimenzija pravice do zdravstvenega varstva.

Države imajo dolžnost, da prepovejo in odpravljajo vse oblike diskriminacije na podlagi osebnih okoliščin ter zagotovijo enakost za vse v zvezi z dostopom do zdravstvenega varstva in osnovnih pogojev za zdravje. Tako morajo zagotavljati ne le formalne temveč dejanske, učinkovite in dostopne možnosti za udejanjanje pravice do zdravstvenega varstva.

Razširjenost revščine med ženskami, slabše plačano delo žensk,  njihove izkušnje nasilja, morebitna invalidnost in diskriminacija zaradi etnične pripadnosti so socialne okoliščine, ki imajo negativen vpliv na njihovo zdravje. Mnoge ženske se tudi v Sloveniji nenehno soočajo s posebnimi zdravstvenimi vprašanji. Nasilje nad ženskami je pomemben vzrok za fizično in psihično trpljenje prenekaterih žensk in pomeni  kršitev njihove pravice do zagotavljanja pogojev za življenje brez nasilja. Zdravstveni delavci bi morali biti v večji meri usposobljeni tudi za odkrivanje in odpravljanje zdravstvenih posledic nasilja nad ženskami. Nismo še storili dovolj za  preprečevanje, preiskovanje in pregon nasilja nad ženskami ter uresničevanje njihove pravice do primerne odškodnine in rehabilitacije, čeprav so bile konec leta v letu 2016 sprejete pomembne spremembe in dopolnitve Zakona o preprečevanju nasilja v družini. (ZPND-A). Varuh se zelo intenzivno ukvarja tudi z vprašanji odprave škodljivih tradicionalnih praks, ki vplivajo večinoma na zdravje deklet, mednje sodijo tudi zgodnje poroke, zlasti romskih deklet..

Posebno zaščito s strani države bi morali biti deležni otroci, ki so doživeli zanemarjanja, izkoriščanja, zlorabe, mučenja ali katere koli druge oblike krutega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, še posebej otroci begunci ali prosilci za azil. Konvencija o otrokovih pravicah poudarja, da je odgovornost države, da zagotovi fizično in psihološko okrevanje in ponovno vključevanje v družbo za vse otroke, ki so doživeli nasilje. Med njimi so tudi begunski otroci in mnogi so pri nas brez spremstva odraslih. Ali smo primerno poskrbeli za njihovo posttravmatično zdravljenje? Država je končno v letu 2016, v Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (ZPND-A), posebej zapisala, da je telesno kaznovanje otrok  prepovedano. Opredelila je, da je telesno kaznovanje otrok vsako fizično, kruto ali ponižujoče kaznovanje oziroma vsako dejanje, namenjeno kaznovanju, ki ima elemente fizičnega, psihičnega ali spolnega nasilja ali zanemarjanja kot vzgojne metode.

Osebe z motnjami v telesnem razvoju imajo pogosto težave pri dostopu do zdravstvene oskrbe, zlasti na podeželju in manjših krajih. Ne smemo pozabiti, da so tudi invalidi pogosto žrtve fizičnega, spolnega, psihološkega in čustvenega zlorabljanja, zanemarjanja in finančnega izkoriščanja. Dostop do zgodnje obravnave otrok z motnjami v duševnem razvoju v naši družbi še vedno ni ustrezno urejen, kljub nenehnemu vztrajanju Varuha. Ena izmed novejših konvencij OZN je Konvencija o pravicah invalidov, ki zahteva, da države spodbujajo, varujejo in zagotavljajo polno in enakopravno uživanje vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jih imajo invalidi, ljudje z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi, intelektualnimi ali senzoričnimi okvarami.

Migracije so postale pomemben politični, družbeni in gospodarski pojav, ki ima velike posledice na področju človekovih pravic. UNHCR ocenjuje, da je v svetu več kakor 60 milijonov prisilno razseljenih oseb. Begunci imajo, zato, ker so begunci, omejen  dostop do storitev javne mreže zdravstvenega varstva v državi, v kateri se trenutno nahajajo. Soočeni so z  diskriminacijo zaradi jezika, kulture, verske pripadnosti in neurejenega pravnega statusa. Države jim tako zagotavljajo le osnovno oskrbo in nujne zdravstvene storitve. Tudi zaradi izjemnih težav pri njihovem zaposlovanju, dolgo niso zdravstveno zavarovani in tako niso celo več let vključeni v sistem redne zdravstvene oskrbe. Zaradi jezikovnih ovir jim je otežen dostop do informacij o zdravstvenih storitvah. Begunci brez dokumentov si ne upajo zaprositi za zdravstveno zaščito, ker se bojijo, da bodo prepoznani kot ilegalci. Ne smemo pozabiti, da so lahko begunci tudi žrtve trgovine z ljudmi ter objekt fizičnega nasilja in zlorab.

Slovenija še vedno ni ratificirala Mednarodne konvencije o varstvu pravic vseh delavcev migrantov in članov njihovih družin (1990), ki določa, da imajo vsi delavci migranti in njihove družine pravico do nujne medicinske pomoči, ohranitve svojega življenja ali preprečevanja nepopravljive škode za njihovo zdravje. Konvencija ščiti migrante, delavce na delovnem mestu in določa, da bi jim morali biti na voljo zdravju neškodljivi delovni pogoji z varnostjo pri delu, oblike zdravljenja, ki ne smejo biti manj ugodna od tistih, ki so je deležni državljani države, v kateri delajo. Varuh je priporočil slovenski vladi in parlamentu, da konvencijo ratificira, vendar napredka ni. Žal pa se delovnopravna zakonodaja krši tudi brez izrednih razmer, vsakodnevno in za mnoge zaposlene.

Države imajo dolžnost ščititi in spodbujati uživanje zagotovljenih človekovih pravic. Res je, da država sme za zaščito nacionalne in javne varnosti, zlasti v primerih  izrednih razmer, sprejeti določene ukrepe in omejiti uresničevanje svojih obveznosti  glede človekovih pravic. Omejitve človekovih pravic in svoboščin ter odstopanja pa morajo biti urejena z zakonom in imeti morajo podlago v ustavi. To je bistveno jamstvo ohranjanja demokracije in vladavine prava. Zakon mora navesti, v katerih primerih so omejitve utemeljene in po možnosti mora opredeliti izredna stanja, ki bi lahko upravičila sprejetje ukrepov za odstopanja. To je nujno, da se zagotovijo jamstva proti zlorabi pooblastil sprejemanja ukrepov. Omejevanje ali odstopanje od temeljnih človekovih pravic bi se lahko zlorabila za dosego morebitnih drugih ciljev ali v večjem obsegu, kot je dovoljeno v skladu z notranjim pravom države in Evropsko konvencijo o človekovih pravicah.

Vedno je treba iskati ravnotežje med državno varnostjo in zagotavljanjem javnega reda na eni strani ter uživanjem temeljnih pravic in svoboščin, na drugi strani. Ne nazadnje so sodišča v državi tista, ki morajo preverjati, ali so ukrepi oblasti pri omejevanju človekovih pravic v izrednih razmerah utemeljeni in skladni z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. Začasna omejitev pravic v primeru izrednega stanja je opredeljena v 15. členu EKČP, ki opredeljuje »Med voj­no ali ob ka­ki dru­gi splo­šni ne­var­no­sti, ki ogro­ža živ­lje­nje na­ro­da, sme vsa­ka vi­so­ka po­god­be­na stran­ka spre­je­ti ukre­pe, s ka­te­ri­mi raz­ve­lja­vi svo­je ob­vez­no­sti iz te Kon­ven­ci­je v stro­go ome­je­nem ob­se­gu, ki ga ter­ja­jo kri­tič­ne raz­me­re, ob po­go­ju, da ti ukre­pi ni­so v nas­prot­ju z nje­ni­mi dru­gi­mi ob­vez­nost­mi po med­na­rod­nem pra­vu.«  Ni pa možno razveljaviti »absolutnih pravic« in sicer pravice do življenja, prepovedi mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja in suženjstva.

Čeprav državi organi uživajo diskrecijsko pravico pri odločanju o omejevanju človekovih pravic, ne smejo presegati tistega, kar je nujno potrebno ali sorazmerno glede na dano družbeno situacijo. Predvsem morajo storiti več za uživanje vseh človekovih pravic in svoboščin danes, v miru, vsem, ne glede na osebne okoliščine posameznika.

Prava podoba države se namreč kaže v odnosu do najranljivejših skupin (otrok, starejših, invalidov, oseb s posebnimi potrebami, tujcev), zato so lahko težje, celo izredne razmere, velik družbeni izziv. Ali ga znamo in zmoremo sprejeti?     

 

Uporabljena literatura:

1.     European Commission for Democracy through Law (Venice Commission). (April 2016). Opinion on the protection of human rights in emergency situations; Opinion no. 359 / 2005;  Council orf Europe, Strasbourg

2.     European Court of Human Rights. (Januar 2017). Derogation in time of emergency.  Prevzeto 10. februarja 2017 iz: www.echr.coe.int/Documents/FS_Derogation_ENG.pdf

3.     Office of the United Nations High Commissioner for Human Rights (OHCHR). The administration of justice during states of emergency; Human Rights in the Administration of Justice: A Manual on Human Rights for Judges, Prosecutors and Lawyers (Chapter 16).  Prevzeto 10. februarja 2017 iz: www.ohchr.org/Documents/Publications/training9chapter16en.pdf

4.     Office of the United Nations High Commissioner for Human Rights (OHCHR) in World Health Organization. The Right to Healt. Fact Sheet No. 31.  Prevzeto 10. februarja 2017 iz: www.ohchr.org/Documents/Publications/Factsheet31.pdf

5.     Resolucija o nacionalnem planu zdravstvenega varstva 2016–2025 »Skupaj za družbo zdravja« (ReNPZV16–25), (Uradni list RS, št. 25/16)

6.     Council of Europe Parliamentary Assembly Resolution 1659 (2009). Protection of human rights in emergency situations. Povzeto 10. februarja 2017 iz: assembly.coe.int/nw/xml/XRef/Xref-XML2HTML-en.asp

7.     Splošna deklaracija o človekovih pravicah. (10. december 1948). Generalna skupščina OZN, Resolucija št. 217 A (III).

8.     Varuh človekovih pravic RS. (2013). Dvajset let zakona o varuhu človekovih pravic 1993-2013. (J. Rovšek, & L. Kalčina, Ured.)

9.     Varuh človekovih pravic RS. (2014). Dvajset let delovanja Varuha človekovih pravic RS /1994-2014/. (L. Kalčina, Ured.)

10.   Varuh človekovih pravic RS. (maj 2012). Posebno poročilo o bivanjskih razmerah Romov na območju jugovzhodne Slovenije. Prevzeto 13. februarja  2017 iz spletnega mesta Varuh človekovih pravic: www.varuh-rs.si/fileadmin/user_upload/pdf/posebna_porocila/POSEBNO_POROCILO_ROMI_-_maj_2012_-_za_splet.pdf

11.   Wikipedija, Prosta enciklopedija. Zdravje. Prevzeto 10. februarja 2017 iz: sl.wikipedia.org/wiki/Zdravje

12.  Zakon o preprečevanju nasilja v družini (Uradni list RS, št. 16/08 in 68/16)

13.   Zakon o ratifikaciji Konvencije o pravicah invalidov in Izbirnega protokola h Konvenciji o pravicah invalidov (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 10/08)

14.   Zakon o ratifikaciji Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene s protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjene s protokolom št. 2, ter njenih protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11 (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 7/94)

15.   Zakon o varstvu pred diskriminacijo (Uradni list RS, št. 33/16)