Varuh človekovih pravic RS je ob dnevu človekovih pravic 10. decembra 2009 v Zlati predavalnici Pravne fakultete Univerze v Ljubljani (Poljanski nasip 2, Ljubljana) pripravil okroglo mizo z naslovom Pravica do zdravstvenega varstva - kako naprej?
K aktivni predstavitvi svojih stališč je povabil nekatere posameznice in posameznike ter predstavnice in predstavnike različnih institucij in nevladnih organizacij, med njimi so:

• Doc. dr. Grega Strban - docent na Katedri za delovno in socialno pravo na Pravni fakulteti v Ljubljani
• Prim. Janez Remškar, dr. med., generalni direktor Direktorata za zdravstveno varstvo, Ministrstvo za zdravje RS ;
• Samo Fakin, dr. med., generalni direktor Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije;
• Prim. Mojca Senčar, dr. med., -  predsednica Slovenskega združenja za boj proti raku dojk Europa Donna;
• Breda Kutin – predsednica Zveze potrošnikov Slovenije;
• Dr. Majda Zorec Karlovšek - zastopnica pacientovih pravic iz Ljubljane;
• Magda Žezlina - varuhinja bolnikovih pravic iz Maribora.

Pogovor in razpravo je povezoval Tone Dolčič, namestnik varuhinje človekovih pravic.

V razpravi smo želeli osvetliti oziroma opozoriti na nekatera vprašanja, ki po oceni Varuha človekovih pravic RS pomembno vplivajo na uresničevanje pravice do zdravstvenega varstva, ki jo zagotavlja 51. člen Ustave Republike Slovenije, njihova normativna ureditev pa zahteva še posebno občutljivost. Na ta način se je Varuh želel vključiti tudi v javno razpravo o spremembah zdravstvene zakonodaje.

Spregovorili smo zlasti o naslednjem:

1. V letu 2008 je bil uveljavljen nov zakon o pacientovih pravicah, ki je normativno precej podrobno uredil posamezne »univerzalne» pravice in postopke njihovega uresničevanja. Kje so meje normativnega urejanja pravic na področju zdravstva: ali niso te pravice in postopki preveč podrobno urejene in ali bi lahko posamezne vsebine uredili le s standardi oziroma protokoli ravnanja? V čigavo korist so podrobno določena razmerja med pacienti inzdravstvenim osebjem in kje so pomanjkljivosti takšne ureditve?
2. Kdo naj nadzoruje uresničevanje pravice do zdravstvenega varstva? Ali dejansko potrebujemo vse upravne in strokovne organe, vse interne organe in državne institucije, ki nimajo dovolj natančno določenih pristojnosti? Kdo naj pomaga posamezniku pri uveljavljanju njegovih pravic? Kaj lahko pri tem storijo nevladne organizacije? Kaj bi lahko storil morebitni posebni varuh bolnikovih pravic?
3. Kdo in kako naj zagotovi celovito informiranost uporabnikov zdravstvenih storitev o vseh pravicah na področju zdravstva?
4. Ali nam pritožbeni postopki zagotavljajo pravice, ki so deklarirane? Kaj je treba spremeniti v pritožbenih postopkih: organe odločanja, način obravnave nezadovoljstva, skrajšati roke ali vse prepustiti sodiščem?
5. Kje so meje za nadzorovanje izvajalcev zdravstvenih storitev?
6. Kje so meje za nadzorovanje pacientov?
7. Kako zagotoviti hitrejše reagiranje oziroma prilagajanje vseh institucij zdravstvenega sistema na spremembe v družbi, da bodo zdravstvene storitve pomenile »servis« državljankam in državljanom, ne pa usluge? Kako zagotoviti deklarirani partnerski odnos bolnikov in zdravstvenega osebja v praksi?

Na okroglo mizo smo povabili vse, ki jih zgoraj navedena vprašanja zanimajo (kot uporabnike ali izvajalce) v sistemu zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja.