Namestnik varuhinje Ivan Šelih se je v sredo, 9. 9. 2015, udeležil 10. seje Odbora za pravosodje, na kateri so govorili o  ugotovitvah Evropskega sodišča za človekove pravice o kršitvah človekovih pravic v Sloveniji.

Povedal je, da Varuh človekovih pravic RS sicer spremlja delo Evropskega sodišča za človekove pravice ter se odziva na njegove ugotovitve predvsem preko svojih letnih poročil, ki se obravnavajo v Državnem zboru in v povezavi za obravnavanje konkretnih pobud. Pri varuhu že 20 let nenehno opozarjamo na vse ugotovljene kršitve in to na različnih področjih življenja ljudi.

»Tako Varuh v vseh letnih poročilih, se pravi vse od začetka delovanja pred 20 leti, med drugim opozarja na nujnost spoštovanja temeljne pravice vsakogar, da o njegovih civilnih pravicah in obveznosti ter v kakršnikoli kazenski obtožbi zoper njega sodišča odločajo v razumnem roku. Tudi v zadnjem letnem poročilu, poročilu za leto 2014, ki bo prav kmalu obravnavno tudi v tej ustanovi na primer znova predlagamo, da se nadaljuje s premišljenimi zakonodajnimi ukrepi za zagotavljanje varstva pravice do sojenje brez nepotrebnega odlašanja. Predlagamo tudi razmislek o okrepitvi pospešitvenih sredstev, ki jih že določa Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Varuh sicer tudi spodbuja sprejem dolgoročne strategije sodstva kot temeljnega orodja za njegovo delovanje. Nenazadnje tudi spodbujamo nadaljnjo krepitev učinkovitosti delovanja nadzornih organov, da se zagotovi boljša kakovost dela sodišč oziroma sojenja.

Trditev, da je spoštovanje človekovih pravic drago, nespoštovanje pa še dražje, se pravi v zvezi z obsodbami Evropskega sodišča za človekove pravice izkaže še za kako resnično in zelo utemeljeno še posebej pri ugotovljenih sistemskih in pa množičnih kršitvah. Pri tem sicer lahko razumemo, da spremembe zakonodaje ali drugih sodnih in drugih praks ni mogoče vpeljati v kratkem času in brez finančnih sredstev, vendar pa je to po mnenju varuha nujna naložba v procesu boljšega uveljavljanja človekovih pravic in pa tudi za ugled države doma in v svetu. Podatek o deležu obsodilnih sodb Evropskega sodišča za človekove pravice za nas ni posebno presenečenje, je pa skrb zbujajoč tako kot je skrb zbujajoča prav vsaka obsodba s strani tega sodišča, menimo pa, da terja poglobljeno analizo, o čemer je bilo danes že govora.

Pomembno se nam zdi tudi, kaj v zvezi s tem meni Državno pravobranilstvo, ki je v vlogi odvetnika države in ima na tem področju najboljši vpogled v vse tožbe proti naši državi in tudi vse poznejše sodbe oziroma obsodbe naše države.

Pri tem ne gre prezreti, da sistem varovanja človekovih pravic in svoboščin, ki ga uvaja Evropska konvencija varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zahteva včasih vztrajno in dolgotrajno uveljavljanje temeljnih standardov varovanja človekovih pravic v posamičnih državah na posamičnih področjih.

Menimo, da je v Sloveniji sicer potreben tudi razmislek o nacionalnem programu, ki bo določil ukrepe za odpravo sistemskih težav in ukrepe za zmanjšanje števila kršitev človekovih pravic ter prispeval k uveljavljanju učinkovitih in v praksi dostopnih pravnih sredstev. Menimo namreč, da učinkovita zaščita človekovih pravic se začne in konča doma.«

Povedal je še, da uveljavljanje človekovih pravic ni odgovornost Evropskega sodišča za človekove pravice, temveč predvsem države, ki je prepoznana kot kršiteljica in mora sprejeti ukrepe za njihovo odpravo.

»Med odzivi na podlagi objave statističnega podatka, da je Slovenija na vrhu po številu obsodilnih sodb, je bilo med drugim večkrat poudarjeno tudi s strani nevladnih organizacij, da smo v Sloveniji šibki glede sistematičnega spremljanja stanja in odzivanja na sistemske kršitve človekovih pravic ter da nimamo institucije na podlagi Pariških načel, ki bi delovala na tem področju. Eden izmed problemov na tem področju je vsekakor tudi prevajanje sodb oziroma obsodb tega sodišča. Sicer je deloma k temu tudi prispevek s strani Državnega pravobranilstva, vendar pa povsem prevajanje ostaja – tudi sodbe, ki so sicer izdane samo v francoskem jeziku.

Varuh soglaša s temi ugotovitvami, ki kažejo na te pomanjkljivosti, vendar ob tem poudarja, da na potrebo po oblikovanju državne institucije za človekove pravice opozarja praktično od samega začetka delovanja. Tudi o tem pišemo v letnih poročilih in predlagamo priporočila, ki jih državni organi sicer kasneje potrdijo in sprejmejo, konkretnih ukrepov v smeri njihove realizacije pa do sedaj, žal, še ni bilo. Tako tudi v zadnjem letnem poročilu ponovno priporočamo oblikovanje polnopravne državne institucije za človekove pravice, ki bi delovala na podlagi Pariških načel. Takšna institucija je lahko po našem mnenju samostojna in neodvisna od drugih državnih organov, lahko pa se v tej smeri preoblikuje tudi Varuh, seveda če bo takšen predlog ustrezno podprt.«

VIR: Magnetogram 10. seje Odbora za pravosodje