Tone Rački, akademski slikar in filmski vzgojitelj in član KUD Cineast, ki pripravlja Festival neodvisnega filma in videa Slovenije
Deseti, jubilejni, bo 29. januarja 2006.

Zavedam se, da je govoriti o pravici do filmske vzgoje ob siceršnjih kršitvah otrokovih temeljnih pravic lahko videti dlakocepsko in pretiravanje. Želel bi pokazati, da temu ni čisto tako.

Naj takoj odpravim nesporazum, če bi kdo pričakoval, da bo pod zgornjim naslovom govor o medijski vzgoji, ki se pogosteje omenja. Po mojem se v zvezi z medijsko vzgojo preveč poudarja kvarni vpliv medijev in se jo razume kot ščit pred tem vplivom. Takšen pristop je neproduktiven in prej škodljiv kot koristen. Pri medijski vzgoji bi lahko otroke kvečjemu opozarjali na raznolikost medijev in jih navajali k zavestni izbiri medijskih vsebin. Vse drugo je lahko le indoktrinacija, čeprav z najboljšim namenom.

To, na kar želim opozoriti, je v pravzaprav umetnostna vzgoja. Otrok in mladostnik se ima v osnovnem kot tudi v srednjem izobraževanju možnost seznaniti bolj celovito le z literarno ustvarjalnostjo. Seznani se lahko z raznovrstnostjo literarnih oblik, z zgodovinskimi literarnimi slogi, z največjimi dosežki svetovne in nacionalne literarne ustvarjalnosti, kot tudi z najpomembnejšimi literarnimi ustvarjalci. Tako je že kot mladostnik, pa tudi pozneje, kot odrasel človek, dovolj dobro opremljen, da se lahko znajde v literarni ponudbi in zase izbere tisto, kar mu ustreza. Ni mu treba biti odvisen le od agresivne ponudbe.

Kaj pa film? Da bi si nazorno predočili dejanski položaj filma, si predstavljajmo, kako bi bilo videti literarno področje, če bi bilo v enakem položaju, kot je sedaj filmsko. V tem primeru bi v času šolanja o literarnem ustvarjanju ne izvedeli skoraj ničesar. Tu pa tam bi slišali, da ni dobro preveč brati. Otroci bi sicer strastno brali, a o tem, kar bi brali, od vzgojiteljev in učiteljev ne bi slišali skoraj nič spodbudnega. Navduševali bi se skoraj izključno nad knjigami, ki bi jim jih vsilili založniki in distributerji z zapeljivo reklamo. Pri tem bi jim prostovoljno pomagali novinarji z objavljanjem privlačnih zgodbic iz sveta založništva in pisateljevanja. Večina bralcev ne bi nikoli izvedela, da obstajajo literarna dela, kot so Prešernove pesmi, Cankarjeve črtice ali Kovačičevi romani. V javnih knjižnicah bi se našla literarna dela Daneta Zajca, Draga Jančarja ali Milana Kundere zgolj po naključju in le v največjih knjižnicah. Pomešana med kriminalke, pustolovske romane in stripe. Dela Kafke, Joycea ali Becketta bi lahko našli le v redkih specializiranih knjižnicah ali knjigarnah. Splošno dostopne bi bile le najnovejše knjige, starejše od deset let pa bi lahko prebirali le v muzejih, ki bi bili le v največjih in glavnih mestih držav.

Natanko takšen kot je v zgornji fikciji opisan položaj knjige, je družbeni položaj filma. Pri tem ni problematično prevladovanje manj zahtevnih filmov, saj je v literaturi razmerje med zahtevnimi, umetniško dovršenimi deli in zabavno literaturo podobno kot pri filmu. Problem je v tem, da področje filmske ustvarjalnosti v času šolanja učencem sploh ni predstavljeno. Pri tem je treba poudariti, da se »filmskega jezika« ni treba učiti. Če bi bilo to potrebno, film sploh ne bi mogel funkcionirati, saj se ga nihče ne uči. Pač pa bi odraščajoči človek moral imeti možnost, da se seznani z dosežki filmske umetnosti. Moral bi biti vpeljan v razumevanje tistih filmskih stvaritev, ki predstavljajo vrhunske dosežke sodobne civilizacije. V dvajsetem stoletju so namreč nastajali filmi, ki so povsem enakovredni največjim stvaritvam v literarni, likovni in glasbeni umetnosti. So torej temeljni dosežki epohe, v kateri živimo. Človek, ki teh dosežkov vsaj približno ne pozna, ne more veljati za izobraženega, kot ne more veljati za izobraženega, kdor ne pozne temeljnih literarnih, likovnih in glasbenih del. Niso pomembni tisti filmi, ki so nam trenutno všeč, ampak tisti, ki zaznamujejo svet. Za te filme pa je večina prikrajšana, niti ne ve, da obstajajo.

Če se politika ne zaveda, da bi bilo modro organizirati izobraževanje mladine tako, da bi imela možnost seznaniti se čim bolj celovito z dosežki človeštva in naroda, ki mu pripada, se je treba sklicevati vsaj na to, da ima posameznik pravico do temeljne izobrazbe. Lahko se sklicujemo na deklaracijo o otrokovih pravicah, ki v 7. členu pravi »da naj bo otrok deležen vzgoje, ki bo razvijala njegovo splošno kulturno raven in ga usposobila, da na osnovi enakih možnosti razvija svoje sposobnosti in zmožnosti«, ali na konvencijo o otrokovih pravicah, ki poziva podpisnice, naj bo izobraževanje otrok »usmerjeno k popolnemu razvoju otrokove osebnosti, nadarjenosti ter umskih in telesnih sposobnosti«.