V prilogi časnika Dnevnik je bilo v soboto, 25. 8., objavljeno mnenje kolumnista, ki kot problem izpostavlja, da želi oseba, ki je invalid, kandidirati za funkcijo predsednika republike. Po njegovem problem ni v tem, da ima pravico kandidirati, temveč, da jo hoče uveljaviti, saj naj bi ji za to manjkala opravilna sposobnost. Varuh človekovih pravic se glede na svoje pristojnosti ne more spuščati v ocenjevanje učinka navedenega mnenja za čast in dobro ime izpostavljene osebe in druge njene pravice. Ocenjuje pa, da je pojav takšnih mnenj zaskrbljujoč s širšega vidika, kar je neposreden povod za naš načelni odziv.

Vprašanje vključenosti invalidov v vse pore socialnega življenja, tudi političnega, ni vprašanje ideologije, niti ne bi smelo biti predmet javne polemike o politični (ne)primernosti. Gre za vprašanje spoštovanja minimalnih pravnih standardov varovanja človekovih pravic. Prepoved diskriminacije pri uživanju človekovih pravic zavezuje vsakogar. Medčloveške razlike oziroma osebne okoliščine, med katere sodi tudi fizična oviranost, hendikepiranost oziroma invalidnost, v nobenem primeru ne smejo biti razlog za kratenje posameznih človekovih pravic, ali za to, da bi se osebam s takšnimi lastnostmi priznavale oziroma varovale le v manjši meri.
Prepoved diskriminacije je izraz priznanja enake vrednosti vsakega človeškega bitja. V tem smislu je v temelju povezana z zahtevo po spoštovanju človeka, kot bitja z osebnim dostojanstvom. Kršitev prepovedi diskriminacije oziroma diskriminiranje pri uživanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin je zato nepravično dejanje, ki hkrati pomeni tudi kršitev ustavne pravice do spoštovanja človekovega osebnega dostojanstva (34. člen) ter zanikanje njegove enake vrednosti. Zato je nezdružljiva z vrednotami demokratične družbe, ki temelji na vladavini prava in spoštovanju človekovih pravic.

Nikakor ni dovolj, da so z ustavo zajamčene človekove pravice le formalno ali načelno priznane z zakonom. Če niso zagotovljene možnosti uresničitve pravic, so pravice dejansko kršene. Država je osebam z invalidnostmi dolžna z razumnimi prilagoditvami zagotoviti, da lahko enakopravno in učinkovito izvršujejo katerokoli javno funkcijo na kateremkoli nivoju.

Varuh človekovih pravic obžaluje, da se v medijih pojavijo tudi prispevki, ki zgoraj navedena izhodišča negirajo, čeprav v bistvu izražajo le avtorjevo (ne)razumevanje področja človekovih pravic. Pričakovali pa bi tudi večjo občutljivost medija za objavljeno vsebino.