Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov prinaša veliko spremembo v razmišljanje in vedenje, povezano s kajenjem.
Varuhinja človekovih pravic pozdravlja tiste spremembe, ki bodo nekadilcem omogočale, da delajo v nezakajenem okolju. Razume pa tudi neprijetne občutke kadilcev, ki se z zakonskim omejevanjem kajenja počutijo prikrajšani za svoj način življenja. Posebno razumevanje pa ima do tistih kadilcev, ki jim je država doslej »dovoljevala« kajenje in jih (preko oglaševanja) celo spodbujala h kajenju in tako pridobivala proračunska sredstva. Varuhinja meni, da bi država sočasno ob omejevanju kajenja morala poskrbeti tudi za bolj aktivne spodbude pri opuščanju kajenja (npr. zdravila za pomoč pri opuščanju kajenja v breme zdravstvene zavarovalnice).

Čeprav pravice do kajenja kot take ni, pa je stališče kadilcev, ki menijo, da jim zakon krati pravico do svobodne izbire glede kajenja, nedvomno legitimno. Državni zbor je pri svoji odločitvi o zakonu moral sprejeti vrednostno odločitev. Pri razmejitvi med pravicami je moral tehtati med vsemi ustavno zavarovanimi dobrinami in s tem sprejel tudi odločitev o hierarhiji vrednot – namreč, da je skrb za zdravje pomembnejša vrednota.

Varuhinja človekovih pravic se je seznanila tudi s pobudo za presojo ustavnosti, ki sta jo podala poslanca v Državnem zboru RS gospoda Zmago Jelinčič Plemeniti in Bogdan Barovič in z zanimanjem pričakuje odločitev Ustavnega sodišča o tej pobudi.