Besede, ki jih še pred leti nismo poznali, hospic in paliativna oskrba, so našle pot v naše razumevanje sveta. Predvsem takrat, ko se srečujemo z lastnim trpljenjem ali s trpljenjem svojih bližnjih. Pomagajo nam sprejeti in prehoditi zadnji del življenjske poti s tistimi, ki se poslavljajo, umirajo. Pomagajo nam uporabljati prave izraze za življenje, smrt, umiranje, hrepenenje, pa tudi za ljubezen, spoštovanje, naklonjenost.

Vedno bolj se spet zavedamo, da je tudi umiranje del življenja, da imamo pravico izbirati in izbrati, na kakšen način in kje bomo sklenili svojo življenjsko pot. Vendar pri udejanjanju te pravice pogosto naletimo na ovire. Te so lahko materialne, mislim predvsem na bivanjske pogoje umirajočih, še pogosteje pa so prisotne v obliki prepričanj o tem, kaj se »spodobi« početi v bližini umirajočega, o čem se pogovarjati, kako ravnati glede njegovih ali njenih želja.

Ob današnjem svetovnem dnevu hospica in paliativne oskrbe, odpiramo še eno vprašanje, ki je povezano s človekovimi pravicami in dostojanstvom – namreč pravico do soodločanja o kraju, času in načinu lastne smrti. Zavedamo se, da ne poznamo enostavnih odgovorov, zato se že dogovarjamo z različnimi strokovnjaki in institucijami, tudi verskimi, da bomo priredili posvet na temo Človekove pravice umirajočih. Vsi, ki smo jih prosili za sodelovanje, so dali svoj pristanek. Prepričani smo, da bo takšen posvet še dodatno osvetlil tudi vprašanja paliativne oskrbe in tako prispeval k povečanju razumevanja procesa umiranja in žalovanja tako med laiki kot strokovnjaki.