Varuh človekovih pravic RS (v nadaljevanju: Varuh) obravnava in spremlja medijsko odmeven primer starejše občanke z bolezenskimi težavami, ki je bila pogrešana, operater mobilne telefonije pa sorodnikom in policiji ni želel posredovati podatka o lokaciji njenega mobilnega telefona, ki ga je imela pri sebi. Operater se sklicuje na določbe matičnega zakona, to je Zakona o elektronskih komunikacijah (ZEKom), ki takšnega primera ne predvideva in dovoljuje vpogled v osebni podatek o lokaciji mobilnega telefona le na podlagi odredbe pristojnega državnega organa  (kadar gre za zakonite razloge oz. sum storitve kaznivega dejanja).

Tudi Varuh meni, da bi bilo takšne primere najbolje urediti v ZEKom-u, tako, da bi operaterji mobilne telefonije imeli zakonito podlago za posredovanje podatkov o lokaciji telefona policiji, kadar bi šlo za utemeljen za sum, da je ogroženo življenje ali zdravje imetnika mobilnega telefona, ki telefona sam ne more uporabiti. Ker med operaterji ni bilo doseženo soglasje, da za posredovanje tega podatka zadostuje tovrstna načelna določba Zakona o varstvu osebnih podatkov (12. člen ZVOP-1), pa Varuh opozarja še na eno možnost, ki se lahko uporabi v tovrstnih primerih.

ZVOP-1 za obdelavo  osebnih podatkov (ki vključuje tudi njihovo pridobivanje) zahteva zakonito podlago ali osebno privolitev posameznika, katerega podatki se obdelujejo. Zato Varuh priporoča vsem, ki bi se lahko znašli v podobnem položaju, kot zgoraj omenjena pogrešana občanka ter tudi njihovim sorodnikom, da dajo vnaprejšnjo pisno privolitev za pridobitev podatka o lokaciji njihovega mobilnega telefona in jo posredujejo svojemu operaterju mobilne telefonije. Na ta način bi lahko, dokler ZEKom ne bo ustrezno dopolnjen, reševali podobne primere, kot je opisan zgoraj, in tako rešili kakšno življenje.