Ugotovitve državnega tožilstva glede aktivnosti policije v zvezi z družino Strojan so me presenetile. Tožilstvo namreč ni ugotovilo nobenih razlogov za sum, da bi policija nezakonito izvajala preiskovalne ukrepe, ali kako drugače kršila človekove pravice.
Nič ni narobe, če se v pravni kvalifikaciji posameznih ukrepov naše ocene razlikujejo, saj tudi posamezni strokovnjaki niso enotni glede tega vprašanja, nerazumljivo pa je, da pri vseh dokazih, ki so bili poslani tožilstvu, večina njih pa znana tudi javnosti, tožilstvo spreneveda, da policija ni v ničemer kršila človekovih pravic. Preprečevanje svobode gibanja, vodenje evidenc obiskov in osebnih podatkov obiskovalcev, »konspirativno sledenje« in prisilno zadrževanje v centru, vse brez ustrezne odredbe pristojnega organa, za državno tožilstvo ne pomenijo posega v človekove pravice.
Tožilstvo je mnenja, da je v tem primeru šlo za »splošno opazovanje območja, ki ne posega v zasebnost.« Kako potem ocenjuje nočna bujenja in preštevanja prebivalcev, poročanje o njihovi vsakodnevni dejavnosti, ustavljanje in preprečevanje odhodov, nadzorovanje novinarjev, zapisovanje osebnih podatkov obiskovalcev, zapisovanje in sporočanje osebnih podatkov potnikov v avtomobilih ljudi, ki so po ministrovih besedah svobodni? Ali so to zares običajne naloge policije, ki v ničemer ne posegajo v človekove pravice?
Vrhovno državno tožilstvo meni, da so bili navedeni ukrepi primerni, prepričano pa je tudi, da odredba sodišča ali tožilstva ni bila potrebna. Pri tem se sklicuje na Pravilnik o policijskih pooblastilih in Pravilih policije in pozabi na Ustavo, ki določa, da se človekove pravice lahko omejijo le z zakonom.
Policisti smejo uporabiti le tista pooblastila, ki so določena v Zakonu o policiji in drugih zakonih, ne pa v Pravilih policije, ki so njihov interni akt. Pravila policije niso predpis, saj ne vsebujejo določb, ki bi urejala pravice in obveznosti in ne norm, ki bi povzročale pravne učinke. Pooblastila so namreč le z zakonom določeni ukrepi, po katerih policisti sploh lahko delajo. So navodila za delo. Pod kakšnimi pogoji se neko delo policista opravlja in na kakšen način, pa določa zakon, Pravilnik o policijskih pooblastilih ali drug predpis, ki določa policijska pooblastila.
Še vedno sem prepričan, da bi za tak obseg in osredotočeno nadzorovanje, policija potrebovala odredbo sodišča ali tožilstva. Če bi ta odredba obstajala, načelno ne bi dvomil o zakonitosti ukrepov, verjetno pa bi me še zmerom begalo, ali jih je bilo potrebno izvajati v takšnem obsegu.
Ali je takšno poseganje v pravice posameznika, da ga zavarujemo, res normalna praksa, ki jo problematizira le varuh človekovih pravic? Prepričan sem, da ne bi smela biti, saj ob tem ne bomo nič bolj varni, pač pa nas je lahko samo bolj strah.
Matjaž Hanžek
Varuh človekovih pravic
Zvočni posnetek izjave, ki se od tiskanega razlikuje v drugem odstavku najdete tukaj.
Posnetek pogovora z varuhom na Valu 202 za Ime tedna, 29. 1. ob 12. uri najdete tukaj
