Avtor: Ivan Šelih, strokovni sodelavec
      Publikacija: Pravna praksa
      Datum objave: 27.7.1995
      Številka: 330
      Stran: 21

KONVENCIJA O VARSTVU ČLOVEKOVIH PRAVIC

V deželah z demokratično tradicijo je svoboda tiska aksiomatičenpostulat, izhodiščna vrednota in konstitutivni element - samedemokracije.(*1) Svoboda tiska pa izhaja iz pravice do svobodnegaizražanja, ki je ena izmed najdragocenejših pravic človeka, eden izmedtemeljnih stebrov demokratične družbe.

Na mednarodnopravni ravni jo opredeljuje tudi konvencija o varstvučlovekovih pravic in temeljnih svoboščin (poznana kot Evropskakonvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin - EK),katere odlika je edinstven in učinkovit mednarodni sistem varstva, kiga ureja v primeru kršitev posameznih zagotovljenih pravic.

Glede na nedavno ratifikacijo te konvencije s strani naše države(*2) sebo nedvomno potrebno čimprej in čimbolj temeljito seznaniti z načinomimplementacije pravic iz EK, ki se kaže v zavezujočih odločitvah njenihorganov, ki so: Evropska komisija za človekove pravice (Komisija),Evropsko sodišče za človekove pravice (Sodišče) in Svet ministrov SvetaEvrope (Svet).

Prav to pa je namen tega prispevka, ki poskuša prikazati vso širino inproblematiko ter najpomembnejše odločitve (case-law) ene izmed praviciz EK, to je pravice do svobodnega izražanja (10. člen EK).

Splošno o pravici do svobodnega izražanja

Pravico do svobodnega izražanja opredeljuje 10. člen EK takole:

      1) Vsakdo ima pravico do svobodnegaizražanja. Ta pravica obsega svobodo mišljenja ter sprejemanja insporočanja obvestil in idej brez vmešavanja javne oblasti in ne gledena meje. Ta člen ne preprečuje državam, da zahtevajo dovoljenje za deloradijskih, televizijskih in kinematografskih podjetij.

      2) Izvrševanje teh svoboščin vključujetudi dolžnosti in odgovornosti in je zato lahko podvrženo obličnostnimpogojem, omejitvam in kaznim, ki jih določa zakon in ki so nujne vdemokratični družbi zaradi varnosti države, njene ozemeljskecelovitosti, zaradi javne varnosti, preprečevanja neredov ali zločinov,za zavarovanje zdravja ali morale, za zavarovanje ugleda ali pravicdrugih ljudi, za preprečitev razkritja zaupnih informacij ali zavarovanje avtoritete in nepristranskosti sodstva.

Prvi odstavek 10. člena torej določa pravice, ki morajo bitispoštovane, drugi odstavek 10. člena pa določa pogoje, pod katerimi solahko prej navedene pravice omejene.

Ta člen EK pa skriva v sebi nekaj posebnosti, ki ga ločujejo od ostalihpodobnih členov EK. Zdi se namreč, da drugi odstavek 10. členadovoljuje državam podpisnicam EK večjo stopnjo diskrecije, ki jo imajojavne oblasti pri odločanju, ali je poseg v zagotovljeno pravico nujenali ne.

Drugi odstavek 10. člena EK namreč določa, da "izvrševanje tehsvoboščin vključuje tudi dolžnosti in odgovornosti" in, da je zato"lahko podvrženo", državnemu nadzorstvu različnih vrst.

Druga takšna posebnost pa je prenos ene izmed dovoljenih omejitevzagotovljene pravice iz drugega odstavka, kjer so sicer našteti pogojiza upravičenost posega v zagotovljene pravice, v njegov prvi odstavek zdoločanjem, da "Ta člen ne preprečuje državam, da zahtevajo dovoljenjeza delo radijskih, televizijskih in kinematografskih podjetij."(*3)

V času 40-letnega delovanja sta organa EK (Evropska komisija začlovekove pravice - Komisija in Evropsko sodišče za človekove pravice -Sodišče) oblikovala merila za ugotavljanje, kdaj je podana kršitev tegačlena. Komisija in Sodišče namreč v primeru pritožbe najprej odločita otem, ali so dejstva, ki jih navaja pritožnik, predmet varstva po 10.členu EK, nato pa presodita ali ta dejstva kažejo na to, da gre zaposeg v izvrševanje zagotavljene pravice. Le če ugotovita, da gre zatakšen poseg, se njegova (ne)upravičenost presodi glede na drugiodstavek 10. člena. Za poseg v zagotovljeno pravico tako gre v primeru:

    * če omejitev ni bila določena z zakonom,
    * če ni bilo izkazano, da je bil poseg nujen v demokratični družbi in
    * če je šlo za poseg, katerega namen ni naveden v drugem odstavku 10. člena.(*4)

Pravice iz prvega odstavka 10. člena se torej lahko omejujejo le, kadarso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka, ki pa so izčrpno našteti.(*5)

Iz judikature organov Konvencije, ki odločajo o utemeljenosti pritožbe,pa je tudi razvidno, da pride včasih do prekrivanja več zagotovljenihpravic iz EK. V nekaterih primerih se namreč pritožbe posameznikovnanašajo na kršitve zagotovljenih pravic po dveh različnih členihKonvencije,(*6) ali pa pritožniki uveljavljajo celo kršitve večzagotovljenih pravic.(*7)

Svoboda tiska

Največ pritožb zaradi kršitve 10. člena EK pa se nanaša prav na vprašanje svobode tiska.

Komisija in Sodišče v svojih odločitvah vedno poudarjata pomembnostsvobodnega tiska v demokratični družbi(*8), ki je sporočanjeinformacij, obvestil in idej o javnih zadevah, kar zagotavlja možnostsodelovanja v razpravah o političnih in drugih javnih zadevah, nakaterih temelji dobra vlada.

V primeru pritožbe zaradi kršitve pravice do svobodnega izražanja zatoSodišče in Komisija težita k temu, da v spornih tiskovnih zadevahobstoji pravilno ravnotežje med interesi novinarja pri sporočanjuobvestil ter državnimi interesi, ko omejujejo javno sporočanje obvestil.

Vodilni primer, ki se ukvarja s svobodo tiska v smislu 10. člena EK je primer Sunday Times v. Velika Britanija.

Primer se nanaša na prepoved objave članka o raziskavi in preizkusnempostopku farmacevtske družbe o nekem pomirjevalnem sredstvu (ang. thesedative thalidomide). V konkretnem primeru je bilo namreč ugodenoprošnji farmacevtske družbe po prepovedi objave tega članka, kar jepotrdilo tudi najvišje domače sodišče rekoč, da bi objava člankavplivala na sodstvo z oviranjem ali prejudiciranjem tekočih sodnihpostopkov, saj je v času nameravane objave tega članka v javnem mnenjuprevladovalo mnenje, da je bilo mnogo otrok prizadetih, ker so njihovematere jemale ta zdravila med nosečnostjo. Nekaj prizadetih družin seje zaradi tega s farmacevtsko družbo že izvensodno poravnalo, nekajdružin je bilo v času nameravane objave tega članka še vedno v procesupogajanja in nekaj v začetku pravdnega postopka.

Evropsko sodišče za človekove pravice je v tem primeru potrdiloizvajanje pritožnika, da gre v tem primeru za poseg v pravico časopisado svobodnega izražanja v smislu prvega odst. 10. člena EK, toda natoje preučilo še vprašanje opravičljivosti prepovedi v smislu zahtevdrugega odstavka 10. člena. Sodišče je pri tem najprej zavzelostališče, da je bil poseg v skladu z zakonom, saj je bil pritožnikseznanjen z vsemi pravnimi pravili, ki so se nanašala na njegovoravnanje in je tudi bil seznanjen z možnimi posledicami, če jihprekrši. Prav tako je ena izmed osnovnih nalog zakona, ki preprečujeoviranje sodnih postopkov varovanje avtoritete in nepristranskostisodstva, ta namen pa je tudi izrecno določen kot ena izmed dovoljenihomejitev v drugem odst. 10. člena.

Sodišče je nato sporen poseg v izvrševanje pravice iz prvega odstavka10. člena preučilo še glede na standard "nujnosti v demokratičnidružbi". Pri tem je bilo mnenja, da ravnanje države ni bilo v skladu združbeno potrebo in ustrezno legitimnosti namena, ki naj bi bilvarovan. Sodišče je pri tem upoštevalo okoliščine primera kot so:širina in neomejenost prepovedi, strpnost članka, ki je bil prepovedan,njegovo dolžino in umirjenost sodnega postopka ter postopkaporavnavanja in obširno javno razpravo o vsebini članka.

Na ugovor države češ, da je pravilno uravnotežila dva javna interesa insicer svobodno izražanje in pošteno sojenje pa je sodišče reklo:

"Splošno je znano, da sodišča ne delujejo v zaprtem prostoru. Čepravobstajajo pristojna telesa za reševanje sporov to ne pomeni, da ne smebiti prej kje drugje nobene razprave o sporu, na primer v strokovnireviji, v drugih časnikih ali v javnosti na splošno. Poleg tega, čepravjavna občila res ne smejo prekoračiti meje ki varuje pošteno sojenje,je naloga časnikov, da sporočajo obvestila in ideje, ki se nanašajo nasodne zadeve ter tudi o vseh ostalih zadevah, ki so v javnem interesu.Nima namreč samo tisk nalogo sporočati takšna obvestila in ideje temvečima tudi javnost pravico, da jih sprejme."

Sodišče je tudi reklo, da so prizadete družine imele upravičen interes,da se tudi na takšen način seznanijo z vsemi dejstvi in rešitvaminjihovih problemov. S prepovedjo objave spornega članka pa so bile tedružine lahko prikrajšane za ta obvestila. Sodišče je v tem primerutudi zavzelo stališče, da ima javnost na splošno pravico do sprejemanjaobvestil o zadevah celo, če se dejstva in sporna vprašanja nanašajo naozadje sodnih postopkov, ki so še v teku, saj lahko razkritje določenihdejstev ščiti pred špekulativnimi in nestrokovnimi razpravami.(*9)

Eden izmed takšnih vodilnih primerov, ki obravnava svobodo tiska, pa jetudi primer Lingens v. Avstrija.(*10) Primer se nanaša na vprašanjekaznivega dejanja zoper čast in dobro ime, storjeno s tiskom.Pritožnik, novinar je namreč objavil dva članka ki so kritiziralaavstrijskega kanclerja in dvomila o njegovi primernosti za izvrševanjepolitične funkcije. Kancler je zato zoper pritožnika podal dve zasebnitožbi zaradi žalitve časti in v obeh pravdah tudi uspel. V svojipritožbi je zato pritožnik zatrjeval, da je bila na ta način kršenanjegova pravica do svobodnega izražanja iz 10. člena EK. Sodišče jeugodilo njegovi pritožbi rekoč, da svoboda tiska omogoča tudiodkrivanje in oblikovanje mnenja o idejah in stališčih posameznihpolitičnih voditeljev. Svoboda političnega razpravljanja je namreč pomnenju sodišča temeljni kamen pojma demokratične družbe. Meja dovoljenekritike o posamezniku, ki je še dopustna, je torej po mnenju sodiščaširša pri kritiziranju politikov kot pa pri ostalih posameznikih.Namreč, kljub temu, da drugi odstavek 10. člena EK omogoča varovanjeugleda in pravic drugih, kar se nanaša tudi na politike, so po mnenjuSodišča v konkretnem primeru prevladali interesi javne razprave opolitičnih vprašanjih. Kaznovanje novinarjev, ki kritizirajo določenopolitično osebnost, lahko po mnenju Sodišča, v političnih razpravahodvrne novinarje od sodelovanja v javnih razpravah o vprašanjih, ki senanašajo na življenje celotne družbe. Zato kaznovanje lahko vodi koviranju tiska pri izvrševanju njegove temeljne naloge, to jesporočanje obvestil in opravljanje naloge javnega psa čuvaja (publicwatchdog), kot se je sodišče slikovito izrazilo v obrazložitvi svojesodbe.

V tem primeru pa je Sodišče obravnavalo tudi vprašanje dokaznegabremena, ki ga avstrijsko pravo v primeru žalitve nalaga obdolžencu,saj mora ta dokazati resničnost svojih trditev, da bi bil oproščendejanja, ki se mu očita.

V teh primerih mora po mnenju Sodišča obstajati pazljivo razlikovanjemed sporočanjem informacij (dejstev) ter med sporočanjem idej in mnenj(vrednostnimi sodbami). Dejstva se namreč lahko dokazujejo, medtem kopa resničnost mnenja oz. vrednostnih sodb (po avstrijskem pravu) nipodvrženo dokazni oceni. Tako so novinarji v primeru dokazovanjasporočenih informacij (dejstev) vedno obsojeni razen, če ne dokažejoresničnosti svojih trditev. Po mnenju Sodišča je zato v primerih, kodokazovanje resničnosti sporočenih idej in mnenj - torej vrednostnihsodb (sploh) ni mogoče, to že samo po sebi kršitev svobode mišljenja,ki je osnovni del zagotovljene pravice iz 10. člena Konvencije.(*11)

Podobno stališče je Sodišče zavzelo tudi v primeru Oberschlick v.Avstrija rekoč, da je bila pritožniku res na voljo možnost, da dokažeresničnost svojih navedb toda, ker to ni mogoče v primerih vrednostnihsodb, gre za kršitev pravice do svobodnega izražanja.(*12)

Po mnenju Sodišča je torej zahteva, da bi obdolženec dokazovalresničnost svojega domnevno žaljivega mnenja kršitev njegove pravicesporočati informacije v skladu z 10. členom EK, prav tako pa tudikršitev pravice javnosti, da te informacije sprejme.(*13)

Zanimiva pa je tudi odločitev Sodišča v primeru Barfod v Danski.(*14)

Primer se nanaša na pritožnika, ki je objavil kritični časopisni članeko sodbi, ki je potrdila zakonitost odločitve lokalnega vladnega telesa.V članku je pritožnik namreč opozoril na dejstvo, da sta bila dva izmedtreh sodnikov (lay judges) zaposlena pri lokalni oblasti, ki je bila vtem primeru tožena stranka. Po njegovem mnenju je bilo torejpričakovati, da bosta ta dva sodnika glasovala v dobro interesa svojegadelodajalca. Zaradi vsebine takšnega članka je bil pritožnik kaznovanza žalitev, četudi je bilo nacionalno sodišče ob tem mnenja, da sodnikane bi smela sodelovati pri odločanju v konkretnem primeru.

Evropsko sodišče je bilo v primeru te pritožbe mnenja, da v konkretnemprimeru ne gre za kršitev 10. člena Konvencije. To je utemeljilo s tem,da je v tem primeru prevladal interes varovanja ugleda dveh sodnikovnad interesom pritožnika, da sodeluje v svobodni javni razpravi ovprašanju nepristranskosti sodišč.

(*1) Zupančič M. Boštjan, O svobodi tiska, Delo, sobotna priloga z dne 24. 6. 1994.

(*2) Uradni list RS, št. 33/94, Mednarodne pogodbe, št. 7/94.

(*3) Gomien Donna: Short guide to the European Convention on Human Rights, Strasbourg,1991, str. 72.

(*4) Glej npr. primer Handyside v. Velika Britanija, Publications of the European Court, Series B, vol. 22. str. 43.

(*5) Odločitev Komisije o dopustnosti pritožbe št. 8803/79, neobjavljena.

(*6) Glej npr. primer Silver in drugi v. Velika Britanija. Tu je bilaKomisija mnenja, da pritožnikovo pritožbo ni potrebno preučiti še vluči 10. člena, ker je preučila pravico do svobodnega izražanja žeskozi pravico do dopisovanja v smislu 8. člena EK. Mnenje Komisije vprimeru Silver in drugi v. Velika Britanija, Publications of theEuropean Court Series A, vol. 61, str. 93; podobno tudi v primeruSchonenberger in Durmaz v. Švica, Publications of the European Court,Series A, vol. 137. V primeru pritožbe št. 8317/78 pa le Komisijazavzela stališče, da je v primeru, ko se pritožba nanaša na pravico dodopisovanja in se pritožnik sklicuje na kršitev 8. in 10. člena EK,potrebno 8. člen EK obravnavati kot lex specialis in zato torej nipotrebno nadaljno preučevanje pritožbe v smislu 10. člena. OdločitevKomisije o dopustnosti pritožbe št. 8317/78, Decisions and Reports, št.20, str. 96-97.

(*7) Npr. primer Sunday Times v. Velika Britanija, Publications of the European Court, Series A, vol. 30.

(*8) Glej npr. primer Sunday Times v. Velika Britanija, Publications ofthe European Court, Series A vol. 30; primer Linges v. Avstrija,Publications of the European Court, Series A, vol. 103.

(*9) Primer Sunday Times v. Velika Bitanija, Publications of the European Court, Series A, vol. 30, str. 28-42.

(*10) Primer Lingens v. Avstrija, Publications of the European Court, Series A, vol. 103.

(*11) "A cereful distinction need to be made between facts andvalue-judgments. The existence of facts can be demonstrated, where asthe truth of value-judgments is not susceptible of proof... (underAustrian law) journalists in a case such as this cannot escapeconviction... unless they can prove the truth of their statements... Asregards value-judgments, this requirement is impossible of fulfilmentand it infringes freedom of opinion itself, which is a fundamental partof the right secured by Article 10 of the Convention." Primer Lingensv. Avstrija, Publications of the European Court, Series A, vol. 103,str. 24-28.

(*12) Primer Oberschlick v. Avstrija, Publications of the European Court, Series A, vol. 204, str. 28.

(*13) Šelih Alenka: Tisk in (kazenskopravno) varstvo časti, Podjetje in delo, št. 5-6/94.

(*14) Primer Barford v. Danska, Publications of the European Court, Series A, vol. 149.

NAVEDENI PRIMERI

I. Primeri, o katerih je odločalo Evropsko sodišče za človekove pravice:

1. primer Barford v. Danska, Publications of the European Court; Series A, vol.149
2. primer Handyside v. Velika Britanija; Publications of the European Court, Series A, vol. 24; Series B, vol. 22
3. primer Lingens v. Avstrija, Publications of the European Court; Series A, vol.103
4. primer Oberschlick v. Avstrija, Publications of the European Court; Series A, vol. 204
5. primer Schonenberger in Dumaz v. Švica, Publications of the European Court; Series A, vol.137
6. primer Silver in drugi v. Velika Britanija, Publications of the European Court; Series A, vol. 61
7. primer Sunday Times v. Velika Britanija, Publications of the European Court; Series A, vol. 30; Series B, vol. 28

II. Primeri, ki jih je obravnavala Evropska Komisija za človekove pravice:

1. pritožba št. 8803/79, Decisions and Reports, št. 26
2. pritožba št. 8317/78, Decisions and Reports, št. 20