Pobudnik je Varuha človekovih pravic (Varuh) seznanil, da je na Okrožnem sodišču v Ljubljani (sodišče) že 26. 6. 2012 vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (BPP), ki jo je potreboval za vložitev izrednega pravnega sredstva najkasneje do 15. 9. 2012. Sodišče o njegovi prošnji še do decembra 2012 ni odločilo.
Ker bi glede na prejete informacije pobudnika o vloženi prošnji za BPP že moralo biti odločeno, je Varuh pri sodišču opravil poizvedbo. Sodišče je sporočilo, da bila prošnja za BPP pobudnika popolna šele 10. 7. 2012. Tedaj je namreč pobudnik vlogo dopolnil tudi s pojasnilom, da potrebuje BPP za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo, izdano v kazenskem postopku, s katero mu je bila izrečena enotna kazen trideset let zapora. Sodišče je ob tem pojasnilo, da je pobudnik prav zato že na podlagi četrtega odstavka 70. člena upravičen do BPP tudi za postopek z izrednimi pravnimi sredstvi. Ker mu je bila BPP dodeljena že v samem kazenskem postopku, torej po posebnem zakonu, ne more hkrati uveljavljati te pravice v isti zadevi in za isto obliko pravne pomoči tudi po ZBPP. Ob tem je sodišče poudarilo, da je bil organ za BPP tudi seznanjen z namero zagovornika, ki je bil pobudniku postavljen v kazenskem postopku, da bo zahtevo za varstvo zakonitosti vložil in da jo tudi je (12. 9. 2012). Na tej podlagi je sodišče zaključilo, da pobudniku pravica do vložitev izrednega pravnega sredstva ni bila ogrožena. Pobudnikovo prošnjo, za katero je ob njeni dopolnitvi 10. 7. 2012 organ za BPP ugotovil, da za odločanje o njej ni pristojen, pa je organ za BPP zavrgel s sklepom opr. št. Bpp 1775/2012 (šele po našem posredovanju) 18. 12. 2012.
Na podlagi prejetih pojasnil sodišča je Varuh ugotovil, da je organ za BPP o vlogi pobudnika odločil pozno. Ker je tudi organ za BPP pravilno razumel, da pobudnik prosi za (nujno) BPP, ki jo potrebuje za vložitev izrednega pravnega sredstva, katerega rok za vložitev se bo iztekel, bi po našem mnenju v skladu s 36. členom ZBPP moral o prošnji odločiti nemudoma, četudi bi ocenil, da ji ne more ugoditi.
Tudi v primeru, če organ za BPP te zadeve ne bi bil zavezan obravnavati kot nujno, pa bi v skladu s prvim odstavkom 222. člena ZUP, ki se uporablja v postopku odločanja o BPP, moral izdati odločbo v enem mesecu od dneva, ko je prejel popolno vlogo za začetek postopka, oziroma najkasneje v dveh mesecih, če bi bil pred odločitvijo potreben poseben ugotovitveni postopek. V izpostavljenem primeru bi organ za BPP tako moral izdati odločbo (ne glede na njeno vsebino) najkasneje do 10. 9. 2012. Tega očitno ni storil, saj je sklep, s katerim je prošnjo zavrgel, organ za BPP izdal 18. 12. 2012, to pa je šele potem, ko je Varuh sodišču posredoval poizvedbo v predmetni zadevi. Sodišče pa sicer tudi ni sporočilo razlogov, zaradi katerih je organ za BPP za izdajo odločbe v tem primeru potreboval skoraj pol leta, čeprav je prošnjo za BPP nazadnje zavrgel (ob tem ne gre spregledati, da je bil organ za BPP že 10. 7. 2012 seznanjen, da je pobudniku pravna pomoč zagotovljena skladno z določili ZKP).
Pobudnik v izpostavljenem primeru sicer res ni bil prikrajšan za BPP ob vložitvi izrednega pravnega sredstva, vendar je Varuh njegovo pobudo ob upoštevanju zgoraj navedenih ugotovitev ocenil kot utemeljeno. S svojimi ugotovitvami pa je seznanil tudi sodišče z namenom, da se podobne napake pri odločanju o BPP ne bi ponovile. 6.3-47/2012
