Ustavno sodišče je razveljavilo več členov zakona o javnih financah, kolikor se nanašajo na državni svet, ustavno sodišče, varuha človekovih pravic in računsko sodišče. Pri oblikovanju državnega proračuna obseg sredstev za delo teh organov ne sme biti odvisen od vlade, je med drugim razsodilo sodišče.
V postopku za oceno ustavnosti, ki ga je začelo na pobudo državnega sveta, je ustavno sodišče med drugim razveljavilo 20. člen, drugi odstavek 40. člena in prvi odstavek 103. člena zakona o javnih financah, kolikor se ti nanašajo na omenjene organe.
Ustavni sodniki so tudi določili, da mora ministrstvo za finance do drugačne zakonske ureditve vključiti predloge finančnih načrtov državnega sveta, ustavnega sodišča, varuha človekovih pravic in računskega sodišča v predlog državnega proračuna. Ministrstvo mora navedene organe pred tem opozoriti na morebitna bistvena odstopanja v predlogih njihovih finančnih načrtov od temeljnih ekonomskih izhodišč za pripravo predloga proračuna in jim omogočiti, da jih v razumnem roku odpravijo.
Da bi lahko uresničevali svojo ustavno vlogo, morajo namreč imeti omenjeni organi v postopku oblikovanja državnega proračuna vladi ustavnopravno enakovreden položaj. To pomeni, da vlada v postopku določanja predloga proračuna ne more imeti pooblastil, ki bi tem neodvisnim ustavnim organom jemala njihovo enakovrednost. Drugače povedano, obseg sredstev za delo teh organov ne sme biti odvisen od vlade.
V tem smislu 20. člen zakona o javnih financah po oceni ustavnega sodišča omogoča prevladujoč vpliv vlade oz. kar resornega ministrstva na oblikovanje predloga potrebnih sredstev za delo tako za ustavno sodišče kot za računsko sodišče. Enako velja tudi za državni svet in varuha človekovih pravic. Zakonodajalec navedene ustavne organe namreč v celoti obravnava na način, na kakršnega obravnava državne organe, ki delujejo pod okriljem vlade.
Pooblastila vlade oz. resornega ministrstva iz 20. člena zakona tako po mnenju ustavnega sodišča podrejajo državni svet in ustavno sodišče zahtevam vlade ter pomembno krnijo finančno neodvisnost teh organov. Vsebinsko enako pomenijo pomembno krnitev finančne neodvisnosti varuha človekovih pravic in računskega sodišča v razmerju do vlade.
Zato ta ureditev uveljavlja nedopustno kopičenje pooblastil vlade v postopku določanja predloga proračuna države v razmerju do neodvisnih ustavnih organov, ki morajo biti od nje v celoti neodvisni, tudi z vidika finančne samostojnosti, je odločilo ustavno sodišče.
Pri drugem odstavku 40. člena zakona sodišče ugotavlja, da ta dopušča vladi, da predpiše predhodno soglasje ministrstva za finance za sklenitev vsake pogodbe neposrednih uporabnikov, kar preprečuje obravnavanim organom, da sami odločajo o porabi sredstev za delo, zagotovljenih s proračunom države. Navedena določba dovoljuje ministru za finance intenzivno vmešavanje v porabo sredstev državnih organov, ki morajo biti od izvršilne oblasti neodvisni. Enak cilj bi bilo mogoče po mnenju ustavnega sodišča doseči tudi brez opisanega invazivnega posega v finančno neodvisnost teh organov.
Prvi odstavek 103. člena zakona določa stranke inšpekcijskega postopka nad izvajanjem samega zakona in drugih javnofinančnih predpisov, ki ga opravljajo proračunski inšpektorji ministrstva za finance. Po prepričanju ustavnih sodnikov lahko tudi računsko sodišče pri revidiranju pravilnosti poslovanja izreka mnenje o skladnosti poslovanja s predpisi in usmeritvami, ki jih mora upoštevati uporabnik javnih sredstev pri svojem poslovanju. Tudi računsko sodišče torej lahko nadzira zakonitost in v tem okviru tudi, ali je poslovanje uporabnikov javnih sredstev v skladu z zakonom in drugimi javnofinančnimi predpisi. V tem delu se pristojnost računskega sodišča in urada za nadzor proračuna prekrivata oz. imata enako pristojnost.
Poleg tega so ustavni sodniki ugotovili, da je prvi odstavek 95. člena zakona, kolikor se nanaša na naštete ustanove, v neskladju z ustavo, zato mora zakonodajalec ugotovljeno protiustavnost v roku enega leta odpraviti. Glede ostalih členov zakona o javnih financah, ki jih je problematiziral pobudnik za oceno ustavnosti, pa je sodišče ugotovilo, da niso v neskladju z ustavo.
Izpodbijani prvi odstavek 95. člena zakona določa, da minister za finance izda podrobnejša navodila o zaključku leta do 30. septembra tekočega leta za državne in občinske proračune. Na njegovi podlagi minister vsako leto sprejme pravilnik o zaključku izvrševanja državnega in občinskih proračunov za posamezno leto, ki obravnava tudi neodvisne ustavne organe.
Po mnenju ustavnega sodišča je treba upoštevati, da že zakonske določbe ne smejo spreminjati ustavno opredeljenih razmerij med njimi. Zakon v tem delu torej ne vsebuje nobenih tovrstnih okvirov oz. usmeritev za podrobnejše podzakonsko urejanje ministra za finance, je odločitev o njegovi neskladnosti z ustavo še utemeljilo sodišče. (STA)
