Na Varuha se je obrnil pobudnik, ki je storil prekršek po petem odstavku 19. člena ZPrCP. Slednji določa, da se lastnik zapuščenega vozila, ki vozila ne odstrani, kljub temu, da je bila odstranitev odrejena v skladu z drugim odstavkom tega člena, kaznuje z globo. Ta mu je bila s plačilnim nalogom Mestnega redarstva Mestne uprave Mestne občine Ljubljana (prekrškovni organ) tudi izrečena. Pri tem je pobudnika vznemirilo predvsem dejstvo, da ga je prekrškovni organ o tem, kje se hrani njegovo vozilo in da ga lahko prevzame, obvestil šele dober mesec zatem, ko je bilo zapuščeno vozilo odstranjeno in dano v hrambo, saj je za vsak dan hrambe vozila moral plačati 5 evrov.
Varuh je s poizvedbo pri prekrškovnem organu želel ugotoviti, zakaj sta bila obvestilo in pouk kršitelju, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška ter poziv za prevzem vozila pobudniku vročena po več kot mesecu dni od začetka hrambe vozila. V zvezi s tem je prekrškovni organ sporočil, da je bila skladno z drugim odstavkom 19. člena ZPrCP na vozilu najprej puščena odredba za odstranitev zapuščenega vozila, v kateri je bilo navedeno, da mora biti vozilo z javne površine odstranjeno v roku treh dni, sicer bo odstranjeno na stroške lastnika zapuščenega vozila in odpeljano na varovan prostor. Tedaj še neznani lastnik vozla je bil poučen tudi, da mu bo v primeru, če vozila v postavljenem roku ne bo odstranil, izdan plačilni nalog zaradi storitve prekrška po drugem odstavku 19. ZPrCP. Pet dni kasneje je prekrškovni organ ugotovil, da vozilo ni bilo odstranjeno, zato je bila v skladu s tretjim odstavkom 19. člena ZPrCP izdana odredba za njegovo odstranitev. Dober mesec zatem je bilo pobudniku vročeno obvestilo s pozivom za prevzem vozla. Po prejemu pisne izjave kršitelja je bil pobudniku izdan plačilni nalog zaradi že omenjenega prekrška. Ob tem je prekrškovni organ poudaril, da je imel pobudnik pet dni časa (od dneva, ko je bila na vozilu puščena odredba za njegovo odstranitev do odvoza v hrambo), da zapuščeno vozilo sam odstrani z javne površine. Pojasnil je tudi, da zato, ker na vozilu ni bilo nameščenih registrskih tablic, lastnika vozila ni bilo mogoče ugotoviti takoj, temveč šele potem, ko je bilo vozilo oddano v hrambo. V takšnih primerih je namreč mogoče ugotoviti lastnika vozila šele na podlagi VIN številke, ki jo pridobi in prekrškovnemu organu sporoči javno podjetje, ki sprejme vozilo v hrambo, po opravljenem tehničnem pregledu vozila. Prekrškovni organ je tudi sporočil, da si, kljub temu, da zakonodajalec ni predpisal roka za izvedbo opisanega postopka, sam prizadeva, da bi se lastniki zapuščenih vozil ugotovili v najkrajšem možnem času, saj se zaveda finančnih posledic, ki bremenijo lastnika. Ob tem pa je tudi izpostavil, da stroški hrambe niso odvisni od seznanitve lastnika vozila, da je njegovo vozilo v hrambi, saj je lastnik tisti, ki je dolžan skrbeti za svoje vozilo ter biti seznanjen s tem, kaj se z njim dogaja.
Varuh se sicer strinja, da je lastnik vozila odgovoren za svoje vozilo, tudi, če je to zapuščeno. To dolžnost predpostavlja tudi drugi odstavek 19. člena ZPrCP, ki določa, da se odredba, s katero se naloži odstranitev vozila, namesti na zapuščeno vozilo. Zato bi pobudnik lahko (oziroma moral) odredbo prekrškovnega organa na zapuščenem vozilu pravočasno opaziti in nanjo tudi reagirati, s tem pa bi preprečil vse nadaljnje stroške, vključno z izdajo plačilnega naloga. Kljub temu pa težko sledi pojasnilu prekrškovnega organa, da si je v primeru pobudnika prizadeval za čim hitrejšo izvedbo postopka, saj je po oceni Varuha tehnični pregled zapuščenega vozila mogoče opraviti hitro po tem, ko se sprejme v hrambo (še posebej, če za tehnični pregled poskrbi ista pravna oseba, kot ga sprejme v hrambo). Po opravljenem tehničnem pregledu, ob katerem se ugotovi VIN številka vozila, pa je za ugotovitev lastnika vozila potreben le še vpogled v evidenco.
Ker zakonodajalec ni predpisal roka, v katerem bi moral biti ugotovljen (in nato obveščen o hrambi ter prevzemu vozila) lastnik zapuščenega vozila, prekrškovnemu organu sicer ni mogoče očitati, da je v opisanem primeru ravnal v nasprotju z zakonom. Dejstvo, da z zakonom ali drugim predpisom ni določen rok, v katerem bi moral biti lastnik vozila ugotovljen in posledično obveščen o tem, kje se nahaja vozilo, ki ga je sam zapustil, in kako ga lahko prevzame, pa Varuh ocenjuje kot pomanjkljivost, zato na ta primer posebej opozarja. 6.6-14/2017
****************************************
ZPrCP v 56. točki prvega odstavka tretjega člena določa: "zapuščeno vozilo" je motorno ali priklopno vozilo, parkirano na javni cesti ali na nekategorizirani cesti, ki se uporablja za javni cestni promet ali na drugi javni površini, ki ni namenjena prometu vozil in nima registrskih tablic ali ni registrirano več kot 30 dni in ni nerabno ali zavrženo motorno vozilo, ki mu je življenjska doba iztekla zaradi poškodb, starosti ali drugih razlogov in je zaradi tega postalo odpadek po merilih iz predpisa, ki ureja ravnanje z odpadki.
