Varuh človekovih pravic RS (Varuh) je prejel pobudo socialno varstvenega oskrbnega doma v zasebni lasti z okoli 20 stanovalci, ki opravlja dejavnost na podlagi dovoljenja za delo in vpisa v register (torej izven mreže javne službe). Dom se je na Varuha obrnil s predlogom za vložitev zahteve za presojo ustavnosti, saj mu po mnenju Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) ne pripadajo javna sredstva za izvajanje zdravstvene dejavnosti zgolj zato, ker svojo dejavnost opravlja izven mreže javne službe (brez koncesije).

Varuh je že v Letnem poročilu za leto 2015 zavzel stališče, da nikjer v zakonodaji ni zahtevana koncesija na področju institucionalnega varstva kot pogoj za uveljavljanje pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Podrobnejši opis problematike je v Letnem poročilu Varuha za leto 2015 na strani 303 in 304 pod naslovom Neenakost stanovalcev domov za starejše pri pravicah iz obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Za razrešitev odprtega vprašanja je ključen 23. člen (konkretno 13. alinea 1. točke) Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ), ki ga pri Varuhu razumemo povsem drugače kot ZZZS. Na podlagi 23. člena je zavarovanim osebam zagotovljeno plačilo (v celoti) tudi naslednjih zdravstvenih storitev:
"-   patronažni obiski, zdravljenje in nega na domu ter v socialnovarstvenih zavodih,".

Nedvomno domovi za starejše opravljajo tudi dejavnost zdravstvenega varstva, saj prvi odstavek 16. člena Zakona o socialnem varstvu določa: "Institucionalno varstvo po tem zakonu obsega vse oblike pomoči v zavodu, v drugi družini ali drugi organizirani obliki, s katerimi se upravičencem nadomeščajo ali dopolnjujejo funkcije doma in lastne družine, zlasti pa bivanje, organizirana prehrana in varstvo ter zdravstveno varstvo." Omenjena določba velja za vse izvajalce institucionalnega varstva, ne glede na status izvajalca in morebitno koncesijo.

Zadnja novela Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej-K) je sicer prinesla spremembo 8. člena, ki po novem določa: "Zdravstveno nego in zdravstveno rehabilitacijo kot del osnovne zdravstvene dejavnosti lahko za svoje oskrbovance opravljajo naslednji javni socialno varstveni zavodi in javni vzgojno-izobraževalni zavodi ter koncesionarji, ki so v mreži javne službe na področju socialnega varstva oziroma vzgoje in izobraževanja:
-        domovi za starejše iz 50. člena Zakona o socialnem varstvu"

Po mnenju Varuha tudi sprememba 8. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej) ne spreminja pravice iz 13. alineje 1. točke 23. člena ZZVZZ. Ni mogoče pritrditi tezi, da je zavarovanec na enaki zakonski podlagi v nekaterih primerih upravičen do storitev, za katere je obvezno zavarovan, v drugih primerih pa ni upravičen do storitev zgolj zaradi dejstva, da ni nastanjen v "pravem" izvajalcu, vse storitve pa še naprej plačuje. Po stališču Varuha je pravica iz 13. alinee 1. točke 23. člena ZZVZZ individualna pravica posameznika, za katero se je moral zavarovati, zato je ni mogoče še dodatno omejevati.

Iz navedenega določila ne izhaja, da so zdravljenje in nega v socialnovarstvenih zavodih zagotovljeni le v primeru takšne ali drugačne koncesije. Določba je nedvoumna: obvezno zdravstveno zavarovanje zagotavlja vsem zavarovancem pravico do zdravljenja in nege v celoti in brezpogojno. Razlaga ZZZS glede zahteve po koncesiji zato po oceni Varuha nima pravne podlage v ZZVZZ. Diskriminacije, na katero upravičeno opozarja pobudnik, po našem mnenju ne ustvarja zakon, temveč njegova napačna razlaga. Zakon daje po naši oceni zadostno pravno podlago za plačilo opravljenih zdravstvenih storitev zavarovancem iz obveznega zdravstvenega zavarovanja.    

Glede na navedeno je Varuh sprejel odločitev, da ne vloži predlagane zahteve za presojo ustavnosti. Bomo pa s svojim stališčem seznanili ministra za zdravje in generalnega direktorja ZZZS na prvem srečanju. Prav tako stališče predstavljamo širši javnosti. 9.3-10/2019