Po določilih Kazenskega zakonika (KZ-1) je najdaljše možno trajanje ukrepa obveznega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu pet let. Vendar se v posameznih primerih lahko pokaže, da bi oseba tudi po poteku tega roka potrebovala nadaljnjo oskrbo ali zdravljenje v zavodu.

Menimo, da ne bi smelo biti nikakršnih ovir, da se zdravljenje osebe, pri kateri je najdaljši možni rok (kazenskega) ukrepa potekel, po potrebi nadaljuje. To zdravljenje lahko poteka na prostosti (ambulantno), v okviru nadzorovane obravnave, lahko na odprtem oddelku psihiatrične bolnišnice ali pa, če za to obstajajo pogoji iz 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr), na oddelku pod posebnim nadzorom. Gre za uresničevanje pravice do zdravstvenega varstva posameznika iz 51. člena Ustave RS.

Ob tem pa se postavlja vprašanje, kdo naj v primeru potrebe po nadaljnji obravnavi osebe na oddelku pod posebnim nadzorom, poda predlog sodišču za začetek postopka na podlagi določil ZDZdr? Največkrat bo to kar izvajalec psihiatričnega zdravljenja. Toda tudi drugi možni predlagatelji, ki jih zakon določa, lahko podajo takšen predlog, če menijo, da bi bilo nadaljnje zdravljenje potrebno ali celo nujno. Po našem mnenju namreč veljavna ureditev v 40. členu ZDZdr nobenemu izmed predlagateljev ne daje prednosti pri podaji predloga (ali ga od tega celo odvrača), saj predlagatelje zgolj našteva. Tako tudi iz določil 495. in 496. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ni mogoče izvesti primarne ali celo izključne obveznosti zdravstvenega zavoda, da začne postopek glede (nadaljnjega) pridržanja posameznika v zdravstveni ustanovi. Predlog mora torej podati tisti, ki za tak primer izve in meni, da so podani pogoji iz 39. člena ZDZdr. Čeprav je državno tožilstvo predvsem organ kazenskega pregona in se lahko utemeljeno zastavlja vprašanje ustreznosti njegovih nalog po ZDZdr, pa teh nalog ne gre povsem spregledati. Tudi državno tožilstvo (čeprav res navedeno na zadnjem mestu), je namreč vendarle en izmed predlagateljev postopka za sprejem osebe v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve na podlagi sklepa sodišča. Tak morebiten predlog tožilstva je mogoče celo obravnavati kot korektiv »bolj poklicanih« predlagateljev pri njihovih odločitvah, da tega postopka ne bodo predlagali, saj lahko pri tem morda prezrejo okoliščine, ki ta postopek narekujejo. 2.3-5/2014