Varuh človekovih pravic Republike Slovenije je prejel več pobud v zvezi z ureditvijo vračila izplačane socialne pomoči v zapuščinskih postopkih. Zaradi aktualnosti problematike naše načelno stališče objavljamo tudi na spletnih straneh.

Pravico države, da zahteva povrnitev izplačane socialne pomoči, je uveljavil Zakon o dedovanju že leta 1977. Določbi 128. in 129. člena, ki urejata obravnavano problematiko, sta bili sicer leta 2001 spremenjeni, vendar ne vsebinsko.

Opozorjeni smo bili, da je država šele v zadnjem času začela prijavljati tovrstne terjatve do zapuščine posameznikov, pridobili pa smo tudi informacijo, da pristojni državni organi prijavijo terjatev brez obresti, to je v višini prejete pomoči. Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ki v tovrstnih postopkih zastopa državo, bomo povprašali, koliko zahtevkov so vložili v zadnjih letih in koliko sredstev je bilo državi na ta način vrnjenih.

Menimo, da možnost poplačila izplačanih socialnih pomoči iz zapuščine ni v nasprotju s človekovimi pravicami in z načelom socialne države, saj izhaja tudi iz socialne pravičnosti. Nepravično do drugih socialnih upravičencev bi namreč bilo, če bi država denar vseh davkoplačevalcev v obliki socialnih pomoči dajala posameznikom, ki niso bili materialno ogroženi, saj se po njihovi smrti izkaže, da so imeli določeno premoženje. To premoženje je delno tudi rezultat prejemanja socialnih pomoči, saj so prejeta sredstva olajšala obveznost vzdrževanja premoženja (na primer stanovanja ali hiše). Nepravično bi bilo ohranjeno premoženje prepustiti dedičem, ki morda z zapustnikom niti niso imeli družinskega razmerja ali skupnega gospodinjstva.  

Načelu socialne države, pa tudi pravičnosti, sledi tudi določba 129. člena  Zakona o dedovanju, da se država lahko odpove svojemu zahtevku, če so tudi zapustnikovi dediči (žena in otroci) socialno ogroženi oziroma potrebni pomoči.  Socialna država namreč pomeni, da država poskrbi za posameznika, kadar zaradi različnih okoliščin sam ni sposoben s svojim delom zagotoviti svoje socialne varnosti. Pomoč države socialno ogroženemu posamezniku ni enostavno darilo, temveč je po svoji vsebini nekakšno posojilo, ki pa ga upravičenec ni dolžan vrniti za časa svojega življenja (razen v posebnih primerih). Ni pa razloga, da bi po smrti posameznika, katerega zapuščina je bila ustvarjena (ali ohranjena) tudi s pomočjo prejete pomoči, le-to podedovali dediči, ki takšne pomoči ne potrebujejo.

Nekatere pobude, ki smo jih prejeli, so očitale nepravilno ravnanje pristojnih državnih organov, ki  v zapuščinskih postopkih zahtevajo povrnitev izplačanih socialnih prejemkov.  Državno pravobranilstvo na podlagi podatkov centrov za socialno delo v zapuščinski obravnavi po pokojnem prejemniku socialnih prejemkov prijavi terjatev države do njegove zapuščine v višini denarne socialne pomoči, ki jo je prejel v letih pred smrtjo. Pobude so večinoma očitale nepravilno delo centrov za socialno delo, češ da bi morali upravičenca do denarne socialne pomoči v odločbi o njeni dodelitvi opozoriti, da bo treba po njegovi smrti državi vrniti izplačano socialno pomoč.

Varuh meni, da centri za socialno delo ne ravnajo nepravilno, ker v odločbah o socialni pomoči ne opozarjajo posebej na določbe zakona o dedovanju. Določba, po kateri država lahko prijavi svoje terjatve do zapuščine posameznika, ki je na podlagi predpisov dobil socialno pomoč, namreč ne posega v njegov položaj in mu ne določa dodatnih pogojev glede upravičenosti do socialne pomoči.

Odločitev o prijavi zahtevka države do zapuščine ni v pristojnosti centra za socialno delo, saj center tudi ne more odločiti, da bo sredstva socialnih pomoči zahteval nazaj. Odločba centra za socialno delo o dodelitvi pomoči v izreku nima nikakršne določbe o obveznosti vračila iz zapuščine, zato tudi ni mogoče zahtevati, da bi centri na to možnost posebej opozarjali v obrazložitvi odločbe. Obrazložitev namreč pojasnjuje in utemeljuje vsebino odločitve (tako imenovani izrek odločbe), ne more pa opozarjati na vse posledice na drugih področjih.  Namen obrazložitve odločbe je namreč v tem, da lahko vsakdo preveri, ali je organ pravilno odločil o zahtevku.

Varuh človekovih pravic je v zvezi s tem že predlagal, naj Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve navedene določbe zakona o dedovanju vključi v informativna gradiva o socialnih pomočeh kot dodatno informacijo, na podlagi katere se posameznik lahko tudi odloči, da za pomoč sploh ne bo zaprosil, če meni, da je možnost poplačila države nepoštena ali nepravična. Iz odgovora ministra za delo, družino in socialne zadeve na poslansko vprašanje na seji Državnega zbora Republike Slovenije dne 15. 11. 2010 je razvidno, da se je ministrstvo primerno odzvalo na izpostavljeno problematiko in centrom za socialno delo naročilo, naj prosilce za socialno pomoč ustrezno informirajo tudi o vsebini prej navedenih določb zakona o dedovanju.

V zvezi z obravnavano problematiko je treba opozoriti tudi na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije (št. U-I-330/97-28 z dne 30.11.2000, ki je obravnavalo ustavnost ureditve vračanja prejete socialne pomoči v postopkih dedovanja in med drugim ugotovilo (povzeto iz obrazložitve odločbe):
- "V tem primeru je zakonodajalec posegel v pravico do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen ustave) zaradi varstva pravice do socialne varnosti drugih državljanov (prvi odstavek 50. člena ustave). Za dosego tega cilja je bil poseg v pravico iz 33. člena ustave nujen. Po določbi prvega odstavka 50. člena ustave imajo državljani pod pogoji, določenimi z zakonom, pravico do socialne varnosti. Socialna država (2. člen ustave) je na temelju pravice do socialne varnosti ogroženemu posamezniku dolžna zagotoviti ustrezno pomoč in te pravice posameznika ne sme ogroziti z neupravičenim siromašenjem skladov za zagotavljanje te pomoči. Varstvo pravice do socialne varnosti posameznika v konkretnem primeru zahteva, da država dobi vrnjena sredstva pomoči, ki so jo dobile osebe, ki so v času prejemanja pomoči sicer imele premoženje, vendar so ga potrebovale zase in samo po sebi to premoženje ni prinašalo dohodka. V takšnem primeru je ustavno dopustno, da se država potem, ko oseba pomoči ne potrebuje več, poplača iz njenega premoženja, ki bi ga sicer dobili dediči. V nasprotnem primeru bi država neupravičeno zmanjševala sredstva za zagotavljanje pomoči drugim, ki to pomoč potrebujejo, ker nimajo drugih ustreznih sredstev za življenje."


Glede na zgoraj navedeno ne moremo ugotoviti kršitev človekovih pravic, ki bi izhajale iz določb 128. in 129. člena zakona o dedovanju. Oceno pravilnosti ravnanja državnih organov, ki izvajajo omenjene zakonske določbe, pa bomo oblikovali po prejemu vseh zahtevanih informacij.