Prispevek varuha človekovih pravic

Število zadev s področja otrokovih pravic se pri varuhu človekovih pravic povečuje po najvišji letni stopnji med vsemi področji, ki jih statistično spremljamo.  Vzrok za povečanje (indeks 250) je verjetno predvsem v tem, da se vse bolj govori o otrokovih pravicah, ki niso več le papirnata določila konvencije o otrokovih pravicah, ampak vse bolj dejanska praksa.

Varuh človekovih pravic se s področjem otrokovih pravic ukvarja na enak način, kot s kršitvami na drugih področjih človekovih pravic, to je zlasti z opozarjanjem pristojnih organov na kršitve in napake, ne more pa v postopkih prevzemati vloge otrokovega zagovornika, niti sodelovati v postopkih kot zastopnik strank.

Glede na zakonsko omejene možnosti posredovanja varuha človekovih pravic, smo v preteklih dveh letih okrepili delo na področju otrokovih pravic zlasti s povečano promocijo njihove pomembnosti, da bi z otrokovimi pravicami seznanili otroke in njihove starše, pa tudi vse druge, ki na kakršenkoli način sodelujejo v postopkih odločanja o otrokovih pravicah.  V tem okviru smo se posebej posvetili problemu nasilja kot eni najhujših kršitev človekovih pravic. Ugotavljamo namreč, da se nasilje čedalje pogosteje uporablja za razreševanje medsebojnih sporov in nesporazumov, pri čemer je posebej problematično nasilje v družini, saj morajo državni organi pri njegovem preprečevanju še posebej skrbno paziti, da s tem ne posežejo v druge, z ustavo zagotovljene pravice in svoboščine. Ker otroci v naši ureditvi na podlagi 56. člena Ustave Republike Slovenije uživajo posebno varstvo in skrb, mora država s svojimi instrumenti, torej s predpisi in njihovim izvajanjem, zagotoviti, da bodo otrokove pravice ustrezno zavarovane.

V letu 2002 smo pričeli s sistematičnim delom, da bi zagotovili celovito obravnavo in reševanje problema nasilja v družini. Problem nasilja v družini smo skušali obravnavati predvsem iz zornega kota otrokovih pravic. Na ta način je otrok, ki smo ga postavili v središče, nosilec pravic in zagotoviti mu je treba uresničevanje vseh pravic, torej tudi varstvo pred nasiljem in zlorabami v družinskem krogu. Rezultat dosedanjih prizadevanj je tudi osnutek zakona o preprečevanju nasilja v družini, ki ga je pripravilo delovna skupina pri Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve. Pripravljeno gradivo smo pri varuhu človekovih pravic skrbno preučili in s pripombami seznanili tudi ministrstvo, ki nadaljuje medresorsko usklajevanje besedila v okviru posameznih ministrstev. Pri varuhu očitamo osnutku zakona predvsem, da se ukvarja le z nasiljem nad odraslim partnerjem v družini, medtem ko naj bi bilo preprečevanje in odpravljanje nasilja nad otroki prepuščeno drugim predpisom, konkretno zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Menimo, da takšna »resorna« delitev ni ustrezna in predlagamo, da novi zakon področje nasilja v družini uredi celovito.
Predlagamo tudi, da novi zakon natančno opredeli vlogo civilne družbe, predvsem nevladnih organizacij in jim za opravljene naloge ali programe zagotovi tudi trajne in stabilne vire financiranja. Za obravnavo žrtev in storilcev  po našem mnenju ni treba ustanavljati novih organizacijskih oblik, temveč ustrezno usposobiti in kadrovsko okrepiti centre za socialno delo, ki te naloge v določenem delu že opravljajo. Zakon pa mora zagotoviti tudi pravne podlage, da bodo na posameznih področjih, ki se ukvarjajo z nasiljem v družini, sprejeti ustrezni protokoli ravnanja, da bo vsak strokovni delavec v vsakem trenutku obravnave vedel, kako in s kom mora sodelovati ali ga obveščati. Glede na nekatere pomisleke o upravičenosti poseganja države v zasebnost posameznikov,  moramo posebej poudariti, da so takšni posegi tudi z vidika človekovih pravic dopustni, saj zagotavljajo uresničevanje drugih človekovih pravic, največkrat pa tudi pravic otrok, ki so v družini najšibkejši. Pri tem pa se zavedamo, da je psihično nasilje v družini lahko marsikdaj še hujša oblika kršitve otrokovih pravic, vendar pa v to obliko nasilja država dejansko ne more posegati.
Vsekakor pričakujemo, da bo zakon o preprečevanju nasilja v družini čimprej vložen v zakonodajni postopek in v prihodnjem letu tudi sprejet. Pooblastila, ki jih je policistom pri odstranitvi nasilneža dala novela zakona o policiji, so prav gotovo eden bistvenih premikov na področju boja proti nasilju v družini, nikakor pa niso zadostna in bodo lahko zagotovila ustrezne učinke šele, ko se bodo v obravnavo storilca in žrtve vključili tudi vsi drugi strokovni organi in organizacije.


Tone Dolčič
Namestnik varuha človekovih pravic