Avtor: Aleš Butala, namestnik varuha človekovih pravic

Portorož, januar 2002

Pravica do zdravstvenega varstva vključuje pravico do prostovoljnega zdravljenja, torej tudi do odklonitve zdravljenja. Nikogar ni mogoče prisiliti k zdravljenju, razen v primerih, ki jih določa zakon ([1]). Pravica do samoodločbe na področju človekove osebnosti in njegovih pravic vključuje pravico do svobodnega odločanja o samemu sebi. Odločanje o lastnem zdravju in življenju je temeljna osebnostna pravica posameznika.

Človekove pravice in temeljne svoboščine so omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ustava ([2]). Določanje načina omejevanja pravice do prostovoljnega zdravljenja ustava prepušča zakonodajalcu in ga pooblašča, da z zakonom določi izjeme, ki pa morajo biti kar se da določno urejene, ko je dopusten odstop od ustavno priznane pravice do prostovoljnega zdravljenja. Tako tretji odstavek 47. člena Zakona o zdravniški službi (ZZdrS[3]) določa, da so ukrepi zdravnika brez privolitve bolnika, staršev ali skrbnika dopustni le, če bi opustitev zdravljenja povzročila bolniku zdravstveno škodo in bolnik ni sposoben odločanja o sebi zaradi motenj zavesti ali hude oslabitve umskih sposobnosti ali umske manjrazvitosti ali duševne motnje, zaradi katere je hudo motena bolnikova presoja. Na dopustnost zdravljenja bolnika z duševnimi motnjami proti njegovi volji, moremo sklepati na podlagi 45. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej[4]), ki dovoljuje napotitev in sprejem na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico tudi brez bolnikove privolitve. Zakon o nepravdnem postopku (ZNP[5]) pa v 79. členu govori o "nadaljevanju zdravljenja" osebe pridržane na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice.

Omejevanje pravice do svobode z odvzetjem prostosti in pravice do prostovoljnega zdravljenja z zdravljenjem proti volji posameznika je po veljavni zakonski ureditvi določeno le na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice. Ker pa je zdravljenje v psihiatrični bolnišnici (in še toliko bolj na zaprtem oddelku) že po logiki povezano z zdravljenjem duševne bolezni, je mogoč sklep, da zdravljenja telesne bolezni proti volje osebe z duševnimi motnjami ob istočasni neprostovoljni hospitalizaciji (odvzemu prostosti) zakonodaja ne ureja in torej ne dopušča. Vsaka omejitev človekove pravice terja zožujočo (restriktivno) razlago. To pomeni, da je pri neprostovoljno hostpitaliziranih osebah v zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice dopustno le psihiatrično zdravljenje brez njihove privolitve.

Pri osebah z motnjami hranjenja prihaja do poudarjene medsebojne povezanosti duševnih in telesnih dogajanj. Motnje hranjenja so posledica osebne in duševne stiske, v skrajnejši obliki duševne motnje, ki poleg psihoterapevtskega zdravljenje pogosto zahtevajo tudi zdravljenje same podhranjenosti. V ekstremnih primerih, ko zaradi majhne teže grozi celo smrt, je potrebno zdravljenje v obliki prisilnega hranjenja (infuzija, sonda), kar edino bolniku v tistem trenutku lahko reši življenje. Motnje hranjenja imajo zaradi neustreznega vnosa hranilnih snovi slej ko prej odmev odmev tudi na telesu, na zunanjem videzu. Telesno stanje je lahko že samo po sebi ogrožajoče in zahteva zdravljenje, da se povrne ali vsaj vzpostavi varnost na področju telesnega zdravja.

Privolitev, sodelovanje bolnice ([6]) je praviloma odločilnega pomena za uspeh zdravljenja. Prostovoljna privolitev po pojasnilu pa je tista okoliščina, ki pri zdravstvenem posegu izključuje element protipravnosti ([7]). Namen zahteve za privolitev je varovanje dostojanstva in identitete prizadetega posameznika ter spoštovanje njegove duševne in telesne nedotakljivosti. Zahteva po privolitvi bolnice varuje pred nezakonitim poseganjem v človeško telo.

Za osebe z motnjami hranjenja je značilno, da so pogosto nekritične do svojega bolezenskega stanja in zdravljenje sploh odklanjajo ali pa pri njem ne sodelujejo, kar lahko vpliva na učinkovitost in uspeh zdravljenja.

V tej zvezi velja opozoriti na določila Konvencije o človekovih pravicah v zvezi z biomedicino (MVCPB [8]), ki v 5. členu vsebuje že uveljavljeno pravilo, da se praviloma nikogar ne sme prisiliti v zdravstveni poseg brez njegove privolitve. Zdravstveni poseg se sme opraviti šele potem, ko je bila oseba, ki jo to zadeva, o njem poučena in je vanj prostovoljno privolila. Prizadetemu posamezniku mora biti torej omogočeno, da prostovoljno privoli v zdravstveni poseg ali ga odkloni. To pravilo poudarja bolničino avtonomijo v njenem razmerju z zdravnikom ter omejuje paternalistični pristop, ki bi lahko ignoriral želje bolnice. Pojem zdravstvenega posega je pri tem treba razumeti v najširšem pomenu, da vključuje področje preventivnega delovanja, diagnosticiranja, zdravljenja, rehabilitacije in znanstvenega raziskovanja.

Prostovoljna privolitev po pojasnilu predpostavlja, da je oseba, ki jo to zadeva, predhodno ustrezno poučena o namenu in naravi posega kot tudi o njegovih posledicah in tveganjih. Privolitev po pojasnilu vključuje pojasnilno dolžnost zdravnika. Ni zgolj pravica bolnice, pač pa tudi in predvsem zaveza zdravnika, da sme zdravstveni poseg opraviti šele, ko je bolnica o njem poučena in vanj prostovoljno privolila.

Bolnica je privolila prostovoljno, če je brez kakršnikoli pritiskov dala privolitev na podlagi objektivnega pojasnila o naravi in možnih posledicah predlaganega posega in (morebitnih) drugih možnostih zdravljenja. Zdravnik mora seznaniti bolnico s predpisanimi diagnostičnimi postopki in predlaganim zdravljenjem. Pojasnilo mora biti podano pred opravo zdravstvenega posega. Privolitev je veljavna le, če je bila bolnica predhodno poučena o vseh pomembnih dejstvih predlaganega posega. Pojasnilo mora vsebovati namen, naravo in posledice zdravstvenega posega ter z njim povezana tveganja in neugodne stranske učinke. Vsebovati mora dobre in slabe strani zdravstvenega posega, tudi rizike, povezane z individualnimi lastnostmi konkretne bolnice, kot so na primer starost ali obstoj drugih patologij. Odgovoriti je treba tudi na bolničine zahteve za dodatna pojasnila. Bolnica mora biti obveščena o stanju in možnostih zdravljenja tako, da razume svoje zdravstveno stanje in se svobodno odloči za zdravstveni poseg. Svobodna, upoštevana je le privolitev, če je bolnica predhodno ustrezno proučena o namenu in naravi posega kot tudi o njegovih posledicah in tveganjih.

Pojasnilo mora biti dovolj jasno, podano na razumen način in prilagojeno, da ga razume konkretna bolnica, upoštevaje njeno zdravstveno in z njim povezano psihično stanje. Mora ji biti omogočeno, da lahko na podlagi pojasnila, podanega z besedami in izrazi, ki jih razume, pretehta nujnost ali koristnost namena in metod zdravstvenega posega v razmerju do rizikov, neprijetnosti in bolečin, ki jih bo poseg povzročil. Manj je poseg nujen, bolj natančno in izčrpno mora biti pojasnilo. Vendar pa gre upoštevati tudi objektiven interes bolnice do zdravja. Neprilagojeno izvajanje pojasnilne dolžnosti lahko negativno vpliva na duševno, v posledici pa tudi na telesno zdravje bolnice, vključno z njeno zmožnostjo za učinkovito okrevanje in povrnitev zdravja.

Pojasnilo je bolničina pravica. Vendar pravica do predhodne obveščenosti vključuje tudi pravico do spoštovanja želje posameznika, da se mu podatki, pridobljeni o njegovem zdravju, ne povedo. Tudi v takem primeru pa je za zdravstveni poseg treba pridobiti bolničino privolitev.

Privolitev za zdravstveni poseg je lahko izražena v različnih oblikah. Lahko je izrecna ali izražena s konkludentnimi ravnanji (z običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji). Izrecno soglasje je lahko ustno ali pisno. Ni predpisa, ki bi zahteval določeno obliko. Zdi pa se logično in prepričljivo, da je oblika, v kateri je izražena privolitev, odvisna od narave zdravstvenega posega. Izrecna privolitev tako ne bo potrebna za večino rutinskih (običajnih) zdravstvenih posegov. Privolitev je takrat praviloma podana s konkludentnim ravnanjem, če je le oseba, ki jo to zadeva, predhodno ustrezno poučena o posegu. V primerih, ko gre za zahtevnejši diagnostičen poseg ali zdravljenje, pa bo potrebna izrecna privolitev. MVCPB zahteva izrecno privolitev za znanstveno raziskovanje na področju biologije in medicine na ljudeh ([9]). Za odvzem organov in živih tkiv darovalcev zaradi presaditve je predpisana privolitev, ki mora biti dana izrecno in posebej v ta namen bodisi pisno ali pred uradnim organom ([10]). ZZDej v 57. členu zahteva soglasje ministrstva za zdravje in pisno soglasje bolnika za preiskušanje še nepreverjenih metod preprečevanja, odkrivanja, zdravljenja in rehabilitacije ter preizkušanja zdravil in opravljanja drugih biomedicinskih raziskav.

Prostovoljnost privolitve za zdravstveni poseg se kaže tudi v tem, da jo lahko bolnica kadarkoli svobodno prekliče. Preklic privolitve je treba spoštovati, vendar po predhodnem celovitem pojasnilu posledic takšne odločitve. Povedano pa ne pomeni, da je preklic vedno dopustno upoštevati, na primer med operativnim posegom. Poklicne norme in dolžnosti, strokovni in etični kodeksi lahko zdravnika zavezujejo, da nadaljuje z operativnim posegom in se tako izogne resnemu ogrožanju zdravja bolnice.

Seveda pa so lahko podane tudi okoliščine, ko je izvajanje pravice do prostovoljne privolitve po pojasnilu omejeno. To velja zlasti zaradi varstva oseb, ki niso sposobne privoliti in, kadar zaradi nujnega stanja ni mogoče dobiti ustrezne privolitve.

Nekateri posamezniki niso sposobni dati polne in veljavne privolitve za zdravstveni poseg. Razlog je lahko v njihovi mladosti ali v duševni nesposobnosti. Zato pravo določa pogoje, pod katerimi se lahko opravi zdravstveni poseg na teh osebah, da se zagotovi njihovo varstvo.

Nesposobnost privoliti je treba razumeti v povezavi prav z določenim zdravstvenim posegom. Ob tem sta dve možni pravni rešitvi: da se bolničino sposobnost za privolitev preizkusi v primeru vsakega posameznega zdravstvenega posega, ali pa je dovolj opreti se na preklic poslovne nesposobnosti in bolnico na tej podlagi šteti za nesposobno privoliti v enega ali več (vrst) zdravstvenih posegov.

Popolna splošna poslovna sposobnost se pridobi s polnoletnostjo, to je, ko otrok dopolni 18 let ([11]). Poslovno nesposobna je oseba, ki ni sposobna izraziti prave volje. Pri tem ni vedno odločilno, ali je prizadeti osebi v predpisanem postopku z odločbo sodišča delno ali popolno odvzeta poslovna sposobnost ([12]). Tako nepreklicana oseba ne more veljavno dati soglasja za medicinski poseg, če ni sposobna oblikovati in izraziti svoje volje. Tudi preklicana oseba pa lahko veljavno izrazi soglasje za medicinski poseg v času "svetlega trenutka" (lucidum intervallum). Odločilne so torej dejanske okoliščine v času, ko se bolnica opredeljuje za določen zdravstveni poseg. Takšno stališče je tudi posledica načela, da je treba posameznika, ki ga to zadeva, v največji možni meri pritegniti v postopek pridobitve dovoljenja za zdravstveni poseg. Hkrati pravo varuje osebe, ki niso sposobne pravno veljavno privoliti. Pravica do lastnega odločanja (avtonomije) se posamezniku lahko odvzame ali omeji samo, če je to v njegovem največjem interesu. Zdravstveni poseg na osebi, ki ni sposobna privoliti, se sme opraviti le v njeno neposredno korist ([13]).

Spoštovanje človeka kot osebnosti ter njegove duševne in telesne nedotakljivosti zahteva jasno določitev primerov (lex certa), ki dovoljujejo zdravstveni poseg brez privolitve prizadete osebe. Takšna pravna ureditev preprečuje uporabo arbitrarnih in diskriminatorskih kriterijev za poseg brez privolitve. Na podlagi tretjega odstavka 6. člena MVCPB je odrasla oseba nesposobna za privolitev, če zaradi duševne nesposobnosti, bolezni ali podobnih razlogov ([14]) po zakonu ni sposobna privoliti v poseg. Kot že zgoraj navedeno, pa je tudi preklicana oseba, ki je v danem trenutku duševno sposobna, ker se je na primer njeno bolezensko stanje izboljšalo, sposobna sama privoliti v zdravstveni poseg.

Sodelovanje pri odločitvah tudi odrasli osebi, ki ni sposobna privoliti, ne sme biti popolnoma izključeno. To stališče se odraža v zavezi, da je treba tudi takšno osebo, kadarkoli je mogoče, pritegniti v postopek pridobitve dovoljenja. Treba ji je razložiti pomen in okoliščine zdravstvenega posega in pridobiti njeno mnenje.

Otroci uživajo človekove pravice in temeljne svoboščine v skladu s svojo starostjo in zrelostjo ([15]). Otrok, ki je sposoben izoblikovati lastna mnenja, ima pravico do prostega izražanja svojih mnenj v vseh zadevah v zvezi z njim, o tehtnosti izraženih mnenj pa se presoja v skladu z otrokov starostjo in zrelostjo ([16]). Načelo zagotavljanja in ohranjevanja avtonomije posameznika pri zdravstvenem posegu torej velja v kar največji meri tudi za otroka ([17]). Mnenje mladoletne osebe se sorazmerno z njeno starostjo in stopnjo zrelosti upošteva kot vedno bolj odločilni dejavnik. Upoštevaje naravo in resnost zdravstvenega posega ter mladoletnikovo sposobnost razumevanja okoliščin, je treba njegovemu mnenju nameniti kar največjo težo pri končni odločitvi. Tako je privolitev mladoletnika nujna in tudi zadostna pri nekaterih zdravstvenih posegih. Na podlagi drugega odstavka 47. člena ZZDej dajejo soglasje za medicinski poseg za otroke do 15. leta starosti njihovi starši oziroma skrbniki, drugi odstavek 47. člena ZZdrS pa določa, da zdravnik ne sme ukrepati brez privolitve staršev za osebe, mlajše od 15 let. To, po nasprotnem razlogovanju pomeni, da mladoletne osebe stare nad 15 let odločajo same in je treba pridobiti njihovo privolitev za zdravstveni poseg. Vendar starost 15 let ni nujno odločilni kriterij, saj se poleg starosti upošteva tudi stopnja zrelosti mladoletne osebe. Pri tem verjetno ni izključeno tolmačenje, da pomenita navedeni določbi le zakonsko domnevo, da otrok do 15 leta starosti ni sposoben privoliti tako, da je možno ugotavljati, da je celo mlajša oseba (upoštevaje tudi naravo in resnost zdravstvenega posega) sposobna privoliti, če to dovoljuje stopnja njene duševne zrelosti ([18]). Seveda pa takšno razmišljanje pomeni, da tudi oseba nad 15 let, ni nujno že zgolj zaradi starosti sposobna privoliti v zdravstveni poseg, če stopnja njene zrelosti ne dopušča upoštevati takšnega mnenja. Ob tem ne bo brez pomena okoliščina, da gre za zdravstveni poseg v njeno največjo korist. To utegne biti pomembno tudi za zdravstveni poseg pri osebi z motnjami hranjenja, ko gre za še mladoletno bolnico, katere stopnja zrelosti pa ne dopušča upoštevati njenega mnenja v polnem obsegu, ker bi to lahko ogrozilo njeno zdravje, morda celo življenje.

Kadar mladoletna ali odrasla oseba ni sposobna privoliti, se sme zdravstveni poseg opraviti le z dovoljenjem zakonitega zastopnika (staršev, ki imajo roditeljsko pravico) ali skrbnika za osebe pod skrbništvom.

Zakonitega zastopnika ali skrbnika, ki dovoli zdravstveni poseg in s tem nadomesti privolitev nesposobne osebe, je prav tako treba poučiti o predlaganemu zdravstvenemu posegu, kot se to zahteva v razmerju do osebe, ki je sposobna sama veljavno privoliti.

Zakoniti zastopnik ali skrbnik lahko kadarkoli prekliče dovoljenje za opravo zdravstvenega posega na osebi, ki ni sposobna privoliti, vendar le ob pogoju, da je takšno ravnanje v korist osebe, ki ni sposobna privoliti. Ob tem velja poudariti, da je zdravnik predvsem in najprej zavezan ravnanju v korist bolnice. Tako je njegova pravica in dolžnost, da pri opravljanju zdravniške službe varuje bolnico pred odločitvami zakonitega zastopnika ali skrbnika, ki niso v njeno korist. Podreditev dovoljenja in zlasti njegovega preklica koristim bolnice je v skladu s cilji varstva prizadete osebe. Medtem ko ima bolnica, ki je sposobna privoliti, pravico, da privolitev svobodno prekliče, tudi če se to zdi v nasprotju z njeno koristjo, pa enaka pravica ne velja glede dovoljenja za zdravstveni poseg na drugi osebi. Dovoljenje je mogoče priklicati le, če je to v korist bolnice.

Dovoljenje zakonitega zastopnika ali skrbnika nadomesti privolitev same prizadete osebe. Odločitev o najbolj intimni sferi posameznika na področju njegovih osebnostnih pravic je torej pridržana tretji, lahko povsem neprizadeti osebi. Pa vendar ni videti, da bi slovenski pravni red zagotavljal učinkovito pravno sredstvo (pritožbo) zoper odločitev zakonitega zastopnika ali skrbnika glede dovoljenja ali preklica zdravstvenega posega. MVCPB določa v 6. členu, da se sme zdravstveni poseg na mladoletni ali odrasli osebi, ki ni sposobna privoliti, opraviti le z dovoljenjem njenega zastopnika ali zavoda ali osebe ali organa, kot je določeno z zakonom. Takšna konvencijska določba sama po sebi vključuje možnost pritožbe v skladu z notranjim pravom posamezne države podpisnice konvencije. Tudi slovenska ustava zagotavlja vsakomur pravico do pravnega sredstva, ko se odloča o njegovih pravicah ([19]). Vendar pa pravice do pritožbe zoper dovoljenje za zdravstveni poseg ali njegov preklic, slovenska zakonodaja izrecno ne zagotavlja. Na tej podlagi je mogoč celo sklep, da gre za pravno praznino, ki je protiustavna in v neskladju z MVCPB ([20]).

Po 7. členu MVCPB se sme osebi s hudo duševno motnjo brez njene privolitve opraviti poseg z namenom zdravljenja te motnje le, kadar bi opustitev takšnega zdravljenja verjetno znatno škodovala njenemu zdravju. Ta določba ureja posebno področje zdravljenja bolnice z duševnimi motnjami in pomeni izjemo od splošnega pravila o privolitvi osebe, ki je sposobna privoliti ([21]). Nanaša se na bolnico, katere sposobnost za odločitev o predlaganemu zdravljenju hude duševne motnje je resno oslabljena prav zaradi te duševne motnje. Gre za osebo, ki je teoretično sposobna privoliti v zdravstveni poseg na telesu, vendar pa ni sposobna razumeti potrebe za samo psihiatrično zdravljenje. S to določbo konvencija zagotavlja varstvo osebe z duševnimi motnjami tako, da dopušča zdravljenje same duševne motnje tudi brez privolitve, hkrati pa omeji število primerov, ko je to osebo dopustno podvreči takšnemu zdravljenju. Tozadevni zdravstveni poseg je podvržen posebnim (predpisanim) pogojem:

 -          da oseba trpi zaradi hude duševne motnje, pri čemer mora biti ugotovljena oslabljenost njene duševne sposobnosti.

-          da je zdravstveni poseg nujen zaradi zdravljenja prav te same duševne motnje. Za katerikoli drug zdravstveni poseg mora zdravnik torej pridobiti bolničino privolitev, kolikor je to mogoče in njeno privolitev ali odklonitev spoštovati. Odklonitev privolitve za zdravstveni poseg je dovoljeno neupoštevati le pod okoliščinami, predpisanimi z zakonom, in kjer bi opustitev posega resno škodovala zdravju prizadete osebe (ali zdravju in varnosti drugih). Z drugimi besedami, če oseba, ki je sposobna privoliti, odkloni zdravstveni poseg, katerega namen ni zdravljenje duševne motnje, je treba njeno nasprotovanje spoštovati tako, kot to velja za druge bolnice, ki so sposobne privoliti.

-          da bi opustitev zdravljenja duševne motnje verjetno resno škodovala njenemu zdravju. Takšno tveganje na primer obstaja, če oseba izraža samomorilska nagnjenja in tako ogroža svoje življenje. Sem bi lahko uvrstili tudi primer osebe z motnjami hranjenja, ki zaradi svoje hude duševne motnje ogroža svoje zdravje ali celo življenje. S tem se varuje zdravje prizadete osebe, hkrati pa tudi avtonomija njene volje, saj je zdravljenje brez privolitve prepovedano, kadar ni verjetno da bi opustitev takšnega zdravljenja resno škodovala njenemu zdravju.

V mnogih državah je zdravljenje bolnice s hudo duševno boleznijo zakonsko urejeno. Tako je lahko določeno, da je takšno bolnico dovoljeno proti njeni volji zadržati (hospitalizirati) ali opraviti nujni medicinski poseg, če je ogroženo življenje. Dovoljen je poseg pri nekaterih resnih stanjih, kot na primer zdravljenje hude telesne bolezni pri psihotični bolnici ali zaradi stanja, ki narekuje nujni medicinski poseg (na primer akutno vnetje slepiča, zaužitje prevelike količine zdravil itd). V takšnih primerih zakonodaja dovoljuje zdravljenje zaradi reševanja življenja tako dolgo, kot je po mnenju zdravnika to potrebno. Pravna podlaga zdravstvenega posega je utemeljena z varstvom osebe, ki ni sposobna privoliti ali zaradi nujnih stanj.

Slovenska zakonodaja v 49. členu ZZDej in 70. členu ZNP določa neprostovoljno zdravljenje bolnice, ki zaradi narave duševne bolezni ali duševnega stanja ogroža svoje življenje ali življenje drugih ljudi ali povzroča veliko škodo sebi in drugim. Na tej podlagi je bolnico je mogoče napotiti in sprejeti na zdravljenje tudi brez njene privolitve, vendar le na zaprti oddelek psihiatrične bolnišnice. Sicer pa se brez predhodnega soglasja bolnice, staršev ali skrbnika lahko opravi le nujen medicinski poseg, če bolnica zaradi svojega zdravstvenega stanja (torej tudi zdravstvenega stanja na področju duševnega zdravja) o tem ne more odločati ([22]). Ta zakonska možnost velja le za nujne medicinske posege, pri tem pa je treba uporabiti zožujočo (restriktivno) razlago zakonskega besedila, saj gre pri zdravstvenem posegu proti volji prizadete osebe za omejitev ustavno zagotovljene pravice do prostovoljnega zdravljenja. To velja tudi za razlago tretjega odstavka 47. člena ZZdrS, da so ukrepi zdravnika brez privolitve bolnice, staršev ali skrbnika dopustni le, če bi opustitev zdravljenja povzročila bolnici zdravstveno škodo.

Kadar zaradi nujnega stanja ni mogoče pridobiti ustrezne privolitve, se sme takoj opraviti vsak medicinsko potreben poseg v korist zdravja posameznika, ki ga to zadeva ([23]). Pri nujnih medicinskih stanjih se zdravnik odloča med svojo obveznostjo nuditi medicinsko pomoč in zahtevo, da pridobi privolitev bolnice. Nujno stanje zdravniku dovoljuje in ga pooblašča za takojšnje ukrepanje ne da bi čakal na privolitev bolnice ali dovoljenje zakonitega zastopnika ali skrbnika. V primeru nujnih stanj pa gre za izjemo od splošnega pravila o privolitvi, zato je ukrepanje tudi v teh primerih podvrženo določenim pogojem. Tako se sme zdravstveni poseg brez privolitve ali dovoljenja opraviti le v primerih nujnih stanj, ki zdravniku onemogočajo (preprečujejo) pridobiti veljavno privolitev. Zdravstveni poseg zaradi nujnega stanja je dopusten tako na osebi, ki je sicer umsko sposobna privoliti ([24]), kot tudi na osebi, ki je nesposobna veljavno privoliti. Pri nujnih stanjih zdravnik ni zavezan pridobiti dovoljenja zakonitega zastopnika ali skrbnika za osebo, ki ni sposobna privoliti. Vendar pa je tudi takrat zavezan sprejeti vse razumne ukrepe, da bi ugotovil bolničino voljo ter se odločiti v njeno največjo korist za zdravstveni poseg, glede katerega utemeljeno pričakuje, da ga bo bolnica za nazaj odobrila.

Možnost ukrepanja brez privolitve je omejena le na nujne medicinske posege, ki jih ni mogoče odložiti, s katerimi se rešuje življenje. Poseg, ki ga je  moč odložiti je izključen. Hkrati pa mora biti poseg zaradi nujnega stanja opravljen v neposredno in takojšno korist posameznika, ki ga to zadeva. Kdaj je takšen pogoj podan za zdravstveni poseg na osebi z motnjami hranjenja, pa mora ugotoviti in presoditi zdravnik glede na okoliščine posameznega primera.

Kadar je zdravstveni poseg dopustno opraviti na osebi brez njene privolitve, je nujno zagotoviti učinkovit nadzor in pritožbene poti. Nadzorstvene in pritožbene možnosti morajo omogočati pošten (fair), hiter in zaupen postopek. Nepristransko obravnavanje in objektivno odločanje mora biti temeljno pravilo tako pri notranjih kot tudi pri zunanjih pritožbenih poteh in nadzoru. Na tem področju je v Sloveniji veliko rezerve tako v praksi kot tudi v zakonodaji. Sodno varstvo, ki je zagotovljeno v pridržalnih postopkih po določilih členov 70 do 81 ZNP, je predvsem namenjeno preverjanju zakonitosti neprostovoljnega zadržanja v psihiatričnih bolnišnicah in socialnovarstvenih zavodih, ne pa samemu neprostovoljnemu zdravljenju. Takšno stanje ni ne v interesu bolnice, ne v interesu zdravnika, ki mora pogosto sprejemati odločitve, opirajoč se predvsem na kodeks medicinske deontologije ter na druge strokovne in etične kodekse. Velja pa poudariti, da je v konkurenci avtonomije volje bolnice in njene pravice do zdravja in življenja, zdravnik predvsem zavezan zdravniški etiki. Ob tem mora v kar največji možni meri spoštovati pravico do samoodločbe, da bolnica na podlagi ustreznega in prilagojenega pojasnila o vseh relevantnih dejstvih svobodno privoli v predlagani zdravstveni poseg.

[1]  51. člen Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91-I, 42/97 in 66/00)
[2]  tretji odstavek 15. člena ustave
[3]  Ur. l. RS, št. 98/99
[4]  Ur. l. RS, št. 9/92 do 45/01
[5] Ur. l. SRS, št. 30/86
[6]  ker so motnje hranjenja predvsem problem oseb ženskega spola, uporabljem v nadaljevanju samostalnik bolnik v ženskem spolu.
[7] Pri zdravstvenem posegu ob privolitvi bolnice ni podlage za odškodninsko odgovornost zdravnika, četudi poseg ni bil uspešen (volenti non fit inuria).
[8] Konvencija o varstvu človekovih pravic in dostojanstva človeškega bitja v zvezi z uporabo biologije in medicine (Ur. list RS, št. 70/98 - Mednarodne pogodbe št. 17/98)
[9]  16. člen MVCPB
[10]  19. člen MVCPB
[11] 117. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 14/89 do 64/01)
[12] postopek za odvzem in vrnitev poslovne sposobnosti je urejen v 44. do  56. členih ZNP
[13]  prvi odstavek 6. člena MVCPB
[14] Pojem "podobni razlogi" zajema stanja, kot je koma (nezavest), ko bolnica ni sposobna oblikovati ali izraziti (sporočiti) svojih želja - na primer pri nujnih stanjih.
[15]  56. člen Ustave
[16] prvi odstavek 12. člena Konvencije združenih narodov o otrokovih pravicah (Ur.  l. SFRJ, št. 15/90 in Ur. l. RS št. 35/92 - Mednarodne pogodbe št. 9/92)
[17]  torej za vsako človeško bitje, mlajše od 18 let (1. člen Konvencije združenih narodov o otrokovih pravicah)
[18] Besedna razlaga takšnega  sklepanja sicer ne dopušča, a ne gre prezreti, da MVCPB v drugem odstavku 6. člena, Konvencija OZN o otrokovih pravicah v prvem odstavku 12. člena in Ustava v prvem odstavku 56. člena ne določajo starostne meje, temveč se zgolj sklicujejo na starost in zrelost otroka kot okoliščini, ki ju je treba (kumulativno) upoštevati.
[19] 25. člen Ustave
[20] morda bi bilo na podlagi določb Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (n. pr. 200. člena) moč uveljavljati pravico bolnice do pritožbe na center za socialno delo zoper odločitev zakonitega zastopnika ali skrbnika. Izrecne zakonske določbe pa o tem ni, tudi ne v 47. členu ZZDej. Še manj možnosti ima otrok do 15. leta starosti v razmerju do svojih staršev. V primeru njegove pritožbe, bi se morda moral odzvati center za socialno delo na podlagi 119. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.
[21]  Če oseba ni sposobna privoliti, se sme zdravstveni poseg opraviti le z dovoljenjem zakonitega zastopnika ali skrbnika.
[22]  48. člen ZZDej
[23]  8. člen MVCPB
[24]  na primer na osebi, ki je v komi (nazavesti) in je tako nesposobna privoliti

 

VIRI:
-          Zakon o zdravstveni dejavnosti (Ur. list RS, št. 9/92 do 45/01)
-          Zakon o zdravniški službi (Ur. list RS, št. 98/99)
-          Zakon o ratifikaciji Konvencije o varstvu človekovih pravic in dostojanstva človeškega bitja v zvezi z uporabo biologije in medicine (Konvencija o človekovih pravicah v zvezi z biomedicino) in dodatnega protokola o prepovedi kloniranja človeških bitij h konvenciji o varstvu človekovih pravic in dostojanstva človeškega bitja v zvezi z uporabo biologije in medicine (Ur. list RS, št. 70/98 - Mednarodne pogodbe št. 17/98)
-          Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. list RS, št. 14/89 do 64/01)
-          Kodeks etičnih načel delavcev v psihiatriji (Havaijska deklaracija)
-          Deklaracija o pravicah duševno prizadetih oseb (Resolucija št. 2856 (XXVI)) Generalne skupščine Združenih  narodov z dne 20.12.1971
-          World Medical Association Declaration of Lisbon on the Right of the Pacient (Lisbon 1981, Bali 1995)
-          Recommendation No. R (83) 2 of the Committee of Ministers to Member states concerning the legal protection of person suffering from mental disorder placed as involuntary pacients (Council of Europe)
-          Council of Europe, Parliamentary Assembly: Recommendation 818 (1977) 1 on the situation of the mentally ill
-          Explanatory report to the Convention for the protection of human rights and dignity of the human being with regard to the application of biology and medicine: Convention on human rights and biomedicine (Directorate of Legal Affair - Strasbourg, May 1997)
-          Preparitory work on the Convention for the protection of human rights and dignity of the human beeing with regard to the application of biology and medicine, CDBI/INF (2000), I Steering Committee on Bioetics (CDBI), Strasbourg 28 June 2000