Namestnik varuhinje in vodja Državnega preventivnega mehanizma (DPM) Ivan Šelih in svetovalec Varuha mag. Jure Markič, sta se od 5. do 6. 7. 2017 v prestolnici Črne Gore, v Podgorici udeležila srečanja mreže Državnih preventivnih mehanizmov (DPM) jugovzhodne Evrope, kjer so obravnavali problematiko zagotavljanja zdravstvene oskrbe v zaporih in psihiatričnih ustanovah.
Namestnik Šelih je v uvodnem pozdravu kot predsedujoči pravne skupine mreže poudaril, da je pri ocenjevanju stanja zdravstvene oskrbe treba izhajati iz splošnega načela, da so zaprte osebe upravičene do enake stopnje zdravstvene oskrbe kot vsi ostali. Gre za temeljno in neodtujljivo pravico vsake zaprte osebe. Le ustrezna zdravstvena oskrba lahko zagotavlja kakovost življenja v zaprti ustanovi. Neustrezna zdravstvena oskrba pa lahko vodi nehumanemu in ponižujočemu ravnanju. Ne gre tudi prezreti, da zdravstvena služba pomembno prispeva k preprečevanju slabega ravnanja, s skrbnim beleženjem zdravstvenih stanj zaprtih oseb, zagotavljanju ustrezne zdravniške pomoči, opozarjanju (reagiranju) na morebitna skrb vzbujajoča zdravstvena stanja in preventivnimi dejavnostmi.
Udeleženci so v nadaljevanju srečanja izmenjali poglede glede dostopnosti do zdravnika, enakosti zdravstvene oskrbe, o pristanku na zdravniško obravnavo in zaupnosti, preventivni zdravstveni negi, pomoči osebam s posebnimi potrebami, poklicni neodvisnosti in strokovnosti. Vse to tudi vidiki, ki jih spremlja Evropski odbor za preprečevanje mučenja in nehumanega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja (CPT) ob obiskih pri zdravstveni službi v zaporih.
Srečanje se je zaključilo z ugotovitvijo, da mora biti zdravstvena služba v zaporih del javne zdravstvene mreže (tako kot je to na primer urejeno v naši državi), ob poudarjanju posebnih in dodatnih nalogah in položaju zdravstvene službe pri oskrbi zaprtih oseb.
Nedvomno je zdravstveno varstvo zelo pomembno tudi pri pacientih, ki so zadržani v psihiatrični bolnišnici. Pri tem je predstavnik Slovenije poudaril nujnost razmejitve med zadržanjem v oddelku pod posebnim nadzorom in samim zdravljenjem. Ker gre za pomembno vprašanje, je bilo to tudi predmet živahne razprave drugi dan posveta. Čeprav se je na prvi pogled zdelo, da so mnenja udeležencev različna, se je po razpravi pokazalo, da se glede bistva strinjajo, kar je omogočilo, da je bil na podlagi izraženih mnenj izoblikovan tudi ustrezen zaključek, ki bo nedvomno predstavljal smernico vsem DPM tega območja, pa tudi širše. Tako kot to poudarjajo tudi standardi CPT, mora biti namreč temeljno načelo pacientova pravica, da svobodno in ob poznavanju vseh dejstev pristane na ali zavrne zdravljenje. Dejstvo prisilne hospitalizacije samo po sebi še ne bi smelo vključevati tudi prisilnega zdravljenja brez privolitve pacienta. To pomeni, da bi moral imeti vsak priseben pacient - prostovoljno ali prisilno hospitaliziran - možnost, da zavrne zdravljenje ali kakršnokoli medicinsko intervencijo. Vsako odstopanje od tega osnovnega načela bi moralo temeljiti na zakonu in biti omejeno na jasne in strogo določene izjemne okoliščine.
