Seznanjeni smo bili z ravnanjem vodstva banke, ki je zaposlene v dopisu, poslanem po elektronski pošti, seznanila z novim režimom oziroma delovnimi razmerami. Tako je čas za malico zaposlenih opredeljen kot strogo namenski, opredeljeno je mesto prihajanja in odhajanja z dela, odmerjen je tudi čas za kadilce. Kot še posebno sporno pa so pobudniki označili navodilo, po katerem naj bi se ženskam prepovedalo nošenje hlač v poslovnih prostorih družbe, tudi ob prihodu in odhodu z dela.

Ker Varuh nima pristojnosti za neposredno presojo ravnanja delodajalcev, smo posredovali le načelno pojasnilo. Čeprav se lahko delodajalec upravičeno in zakonito zavzema za urejanje delovnih razmer, vključno z določanjem načina oblačenja ali celo uniform, pravica do zasebnosti na delovnem mestu ni izključena. Toliko bolj to velja za posege v zasebnost zunaj delovnega časa oziroma delovnega mesta. Načeloma morajo biti taki posegi predvidljivi in stvarno upravičeni. Presodili smo, da bi se utegnilo zastaviti vprašanje prekomernosti posega v delu, ki se nanaša na način in vsebino izkoriščanja pravice do odmora v delovnem času. Prav tako bi se lahko zastavilo vprašanje omejevanja pravice do samopodobe, saj se omejitve nanašajo tudi na prihode in odhode z dela, s tem pa posredno tudi na čas, ko delavke niso v službi. Opozorili smo že na možne pravne poti ter na možnost presoje zagovornice enakih možnosti žensk in moških oziroma zagovornice načela enakosti. V medijih smo pozneje zasledili, da je zagovornica navedeno ravnanje štela za primer diskriminacije uslužbenk banke. 1.0-4/2005