Pobudnica nas je opozorila na svoj težak materialni položaj. V lasti ima nepremičnino, ki je ocenjena na 70.000 evrov. Nepremičnina je povsem neprimerna za bivanje, ali za kakršno koli komercialno izkoriščanje. V postopku osebnega stečaja je celo stečajni upravitelj nepremičnino skušal vnovčiti, a pri tem niti on, kot posebej usposobljen vrhunski strokovnjak, ni bil uspešen. Zaradi lastništva nepremičnine pobudnica ni upravičena do denarne socialne pomoči. Je povsem brez lastnih prihodkov.
Varuh že več let zaznava težave oseb, ki imajo v lasti nepremičnine, ki jim ne prinašajo nobenih premoženjskih koristi, vseeno pa jim onemogočajo dostop do denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka. Dobrodošel je bil sprejem Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre-E) konec leta 2016, ki je v 1. členu na novo opredelil vsebino 27. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre). Od takrat lahko center za socialno delo odloči, da se denarna socialna pomoč dodeli samski osebi ali družini, ki ima v lasti nepremičnino oziroma nepremičnine, katere vrednost oziroma katerih skupna vrednost ne presega višine 50.000 eurov, in za katero je mogoče sklepati, da si s to nepremičnino oziroma s temi nepremičninami preživetja začasno ne more zagotoviti zaradi okoliščin, na katere ne more vplivati (Kot okoliščine /.../, na katere oseba ne more vplivati, se štejejo zlasti:
- nasilje v družini, zaradi katerega so začeti ali tečejo postopki v skladno s predpisi, ki urejajo nasilje v družini,
- začet postopek odtujitve ali razdružitve nepremičnine z namenom pridobitve sredstev za preživetje, ki ne traja več kot 24 mesecev,
- če je oseba upravičena do oprostitve plačil socialnovarstvenih storitev ali do prispevka k plačilu sredstev, namenjenih za plačilo oziroma doplačilo pravic družinskega pomočnika po zakonu, ki ureja socialno varstvo, in je začet postopek zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine v zemljiški knjigi.).
Menimo, da je tudi v primeru pobudnice težko trditi, da bi s svojim premoženjem lahko poskrbela za svoje preživetje, saj nepremičnine ni mogel vnovčiti niti stečajni upravitelj kot strokovnjak. Predmetna nepremičnina je ruševina stanovanjske hiše, ki je povsem neprimerna za bivanje ali kakršno koli drugačno trženje, vsaka usposobitev za ekonomsko uporabo objekta pa bi terjala precejšnja denarna sredstva.
Poleg težav oseb, ki imajo v lasti nepremičnine v vrednosti več kot 50.000 evrov, v praksi zaznavamo, da prihaja tudi do situacij, ko posameznik svoje nepremičnine v vrednosti do 50.000 evrov zaradi razlogov, ki jih ni mogoče pripisati posamezniku, ne more prodati niti razdružiti. Lahko je razlog zgolj v dolgotrajnosti sodnega postopka, na katerega posameznik ne more vplivati, lahko so razlogi tudi v nezanimanju potencialnih kupcev za predmetno nepremičnino ali drugje.
Menimo, da bi posameznik, ki dejansko nima lastnih prihodkov in tudi, če ima premoženje, ki sicer ne dosega vrednosti 50.000 evrov, s katerim v dveh letih ni uspel zagotoviti sredstev za preživljanje, oziroma, ki ima premoženje, ki presega navedeno vrednost, a mu vseeno iz objektivnih razlogov to premoženje ne omogoča preživljanja, moral biti upravičen do socialne varnosti, ki jo zagotavljata denarna socialna pomoč in varstveni dodatek.
Svoje stališče smo posredovali Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti RS (MDDSZ), ki je pristojno za pripravo predpisov na področju socialne varnosti. V izogib morebitnemu stališču, da lahko posameznik svojo nepremičnino proda tudi za nesorazmerno nizko ceno, smo MDDSZ opozorili, da bi mu to lahko pri odločanju o pravicah po ZSVarPre šteli kot krivdni razlog, ki bi utemeljeval zavrnitev pravice, hkrati pa bi si s tem kupec takšne nepremičnine pridobil nesorazmerno premoženjsko korist, s tem da bi bili izrabljeni slabo premoženjsko stanje in socialna stiska prodajalca. Slednje se sicer opredeljuje kot kaznivo dejanje oderuštva po 214. členu Kazenskega zakonika in po našem mnenju je nesprejemljivo, da takšno stisko povzroči država s svojimi predpisi, saj bi to lahko pomenilo spodbujanje ali celo pomoč pri izvršitvi kaznivega dejanja.
MDDSZ smo pojasnili, da sicer razumemo omejitve finančnih zmožnosti države in skrb za racionalno porabo državnih sredstev, smo pa mnenja, da interesi države ne bi bili ogroženi niti v primerih, ko bi se pravice po ZSVarPre priznale tudi osebam s premoženjem do 50.000 evrov, ki svojega preživetja niso zmogle zagotoviti v dveh letih, oziroma s premoženjem v višji vrednosti, če bi se v takšnih primerih določila ureditev smiselno primerljivo z ureditvijo v primerih, ko ima oseba ali družina v lasti nepremičnino, v kateri sicer biva, a presega vrednost 120.000 evrov, torej skladno z ureditvijo druge točke drugega odstavka 27. člena ZSVarPre (/.../ lahko center za socialno delo odloči, da se denarna socialna pomoč dodeli samski osebi ali družini, ki ima v lasti stanovanje ali stanovanjsko hišo (v nadaljnjem besedilu: stanovanje), v katerem samska oseba ali družina dejansko prebiva ter ima prijavljeno stalno prebivališče, katerega vrednost presega 120.000 eurov, in za katero je mogoče sklepati, da si s tem stanovanjem preživetja začasno ne more zagotoviti zaradi okoliščin, na katere ne more vplivati:
1. in v zadnjih 24 mesecih denarne socialne pomoči ni prejela ali jo je prejela največ osemnajstkrat ali
2. je v zadnjih 24 mesecih denarno socialno pomoč prejela več kot osemnajstkrat in soglaša z vpisom prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin, katerih lastnik ali lastnica (v nadaljnjem besedilu: lastnik) je, v zemljiško knjigo v korist Republike Slovenije ter izpolnjuje ostale pogoje za upravičenost do denarne socialne pomoči po tem zakonu.).
Z vpisom prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin, katerih lastnik je oseba, bi bili tako povsem zavarovani interesi države, ki bi tako slej kot prej dobila povrnjena vsa izplačana sredstva do višine vrednosti nepremičnine, s čimer tudi ne bi prišlo do nikakršne obogatitve prejemnika pravic po ZSVarPre.
Vloga Varuha sicer ni v iskanju rešitev konkretnih zakonskih rešitev za zaznane težave. Omenjena rešitev je zgolj ena od možnosti. Gotovo so možne tudi drugačne in celo boljše rešitve. Vseeno pa menimo, da gre dejansko za težavo, če socialna država povsem zanemari pravice in potrebe posameznika zgolj zaradi hipotetične in ne tudi dejanske možnosti, da si tak posameznik preživetje lahko zagotovi sam.
MDDSZ je v svojem obširnem odgovoru pretežno ponavljalo naše navedbe in predstavljalo določbe veljavne zakonodaje. Glede izpostavljenega vprašanja pa so navedli, da se nepremičnine, ki so del stečajne mase pri upravičenosti do denarne socialne pomoči ne štejejo. Opozorilo je, da je težava razrešena v primerih, ko je nepremičnina del stečajne mase v stečajnem postopku, ali pa obstojijo drugi pravni razlogi, da s premičnino ni mogoče razpolagati (npr. v zemljiško knjigo vpisana prepoved odtujitve ali obremenitve, prepoved prodaje zapisana v izročilni pogodbi ipd). Glede našega predloga, da bi se v takšnih primerih na nepremičninah z institutom zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve lahko reševalo vprašanje dodeljevanja denarne socialne pomoči tudi v osebam, ki si pri preživljanju ne morejo pomagati s svojim nepremičnin premoženjem iz razloga, ki ni zajet v veljavni zakonodaji, MDDSZ meni, da to ne bi bila ustrezna rešitev za konkretni primer. Ni pa sicer pojasnilo, kakšna pa bi ustrezna rešitev bila. Glede našega, po njihovem mnenju neustreznega predloga, je navedlo, da v zakonodaji niso opredeljeni postopki glede razpolaganja z nepremičninami, na katerih so vpisane zaznambe prepovedi obremenitve in odtujitve na podlagi izplačil denarne pomoči ali varstvenega dodatka. Pojasnilo je še, da osebe, ki si želijo izboljšati svoj materialni položaj s prodajo ali zamenjavo nepremičnine, na MDDSZ vlagajo prošnje za izdajo soglasja za prodajo ali razdružitev nepremičnine, za ustanovitev služnosti ipd., vendar postopki za podajo soglasja niso opredeljeni. Ne glede na vse navedeno pa MDDSZ meni, da je veljavna zakonodaja ustrezna.
MDDSZ ni pojasnilo, kakšne naj bi bile možnosti preživljanja oseb, v položaju primerljivem s pobudnico, torej oseb, ki nimajo lastnih prihodkov in razpolagajo s premoženjem v vrednosti več kot 50.000 evrov, ki pa ga ni mogoče vnovčiti in si s tem zagotoviti preživetje. MDDSZ ni sprejelo našega stališča o možni rešitvi na način, da bi se take osebe obravnavalo primerljivo z osebami, ki imajo nepremičnino v vrednosti več kot 120.000 evrov, v kateri živijo, z navedbo, da imajo že s primeri iz te skupine upravičencev preveč težav, kar ni vsa relevantna vprašanja niso ustrezna regulirana s predpisi. Pri tem po mnenju Varuha ni nepomembno, da ravno MDDSZ predpise na tem področju pripravlja, oziroma na podzakonski ravni tudi sprejema. Zato Varuh meni, da zakonodaja, ki ne upošteva vseh možnih okoliščin in dejanskih razlogov, ki posamezniku onemogočajo preživljanje, pri dostopu do javnih sredstev, namenjenih osebam, ki si preživetja ne zmorejo zagotoviti same, ni skladna s pravico do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave RS ter s pravico do socialne varnosti iz 50.člena Ustave RS, s čimer smo seznanili pobudnico in MDDSZ. Po dodatnem vztrajanju naj je MDDSZ decembra 2020 sporočilo, da bodo naš predlog upoštevali in bo ustrezna rešitev pripravljena pri noveli Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ki je že v postopku priprave). 9.0-1/2020
