V predlogu novega družinskega zakonika, ki je v javni razpravi, je v 215. členu predvidena tudi možnost, da bi dedki in babice lahko posvojili svoje vnuke, ki nimajo živih staršev. Vprašanje primernosti takšne ureditve je v javnosti sprožilo zelo različne razprave, zato želi Varuh s svojim stališčem opozoriti zlasti na vprašanje, ki je bilo do sedaj popolnoma spregledano.

Menimo, da je možnost posvojitve otroka s strani starih staršev v nasprotju z načelom največje otrokove koristi, saj takšna ureditev koristi starih staršev postavlja pred koristi otroka. S takšno posvojitvijo bi otroku lahko povzročili velike težave, zlasti zaradi zmede v sorodstvenih odnosih, saj bi s posvojitvijo otrokovi strici in tete pravno postali njihovi bratje in sestre, oče in mati pa bi izginila iz sorodstva, saj bi ju pravno nadomestila dedek in babica. Menimo, da ni najti nobenih strokovnih razlogov, da bi bila takšna zakonska sprememba otrokom v korist.

Predlagana možnost pa poleg otrokovih koristi zanemari tudi koristi in pravice drugega para dedka in babice, saj po posvojitvi otroka pravno z njim sploh ne bi bila več v kakršnikoli sorodstveni zvezi. Takšna ureditev bi torej enemu paru starih staršev priznala pravice staršev, drugemu paru pa izbrisala vse pravice, ki jih sicer imata do svojih vnukov.

Menimo, da je predlagana ureditev neprimerna in diskriminatorna. Cilje, ki jih zasleduje, bi lahko dosegli z zakonsko opredelitvijo, da imajo stari starši v primerih, ko vnuki ostanejo brez staršev, prednost pri izvajanju varstva in vzgoje ali pri dodelitvi rejništva. Takšna določba bi pomenila obveznost pristojnih državnih organov, da za otroke, ki izgubijo oba starša, najprej poskrbijo v okviru širše družine, pri čemer pa imajo vsi štirje stari starši enake pravice in enake možnosti.