Po razpadu življenjske skupnosti staršev je bil otrok zaupan v varstvo in vzgojo enemu od staršev, z drugim od staršev pa ima otrok določene stike v trajanju dva tedna mesečno. Otrok dejansko živi polovico časa pri vsakem od staršev, kar pomeni, da otrok obema staršema predstavlja primerljivo ekonomsko breme, pri čemer tisti od staršev, ki mu otrok ni zaupan v varstvo in vzgojo, drugemu od staršev plačuje za otroka preživnino, čeprav ima drugi od staršev dvakrat višje prihodke kot zavezanec za preživnino.

Po stališčih sodne prakse takšna rešitev ni problematična, saj naj bi se s preživnino, poleg stroškov dnevnega bivanja, krilo tudi različne večje stroške, katerih učinki trajajo dlje časa (oblačila in obutev, šolske potrebščine ...).

Vendar pa po našem mnenju konkretni primer kaže na težavo, ker se praviloma starša, ki "ima z otrokom stike" obravnava kot osebo, ki s skrbjo za otroka nima nobenih stroškov. Menimo, da je v sklopu reševanja vseh odprtih vprašanj s področja razmerij med starši in otroki po razpadu življenjske skupnosti staršev smiselno poiskati morebitne druge možnosti zakonske ureditve. Konkretni primer po našem mnenju opozarja tudi na problematiko poimenovanja enega od staršev, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo in drugega, ki ima z otrokom stike, saj menimo, da med položajema staršev v konkretnem primeru sploh ni razlike. Vse odločitve, ki so pomembne za otrokov razvoj, morata namreč starša sprejemati soglasno, vse ostale odločitve o vprašanjih otrokovega dnevnega bivanja pa v konkretnem primeru sprejema dva tedna tisti od staršev, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo, dva tedna pa tisti, ki ima z otrokom določene stike.

V konkretnem primeru je o višini preživnine odločilo sodišče in nismo presojali vsebine odločitve, menimo pa, da vsebina konkretnega primera niti ni pomembna glede izpostavljenega vprašanja, ki je splošne narave. Velika možnost je, da se pogosto postopki, ki naj bi se ukvarjali z mnogimi vprašanji zagotavljanja največje otrokove koristi, ukvarjajo predvsem z višino preživnine. Menimo, da vsaka določitev preživnine, ki je očitno v nasprotju z osnovno logiko dejanskega življenja, posledično povečuje trenja med starši, ki so v veliki večini primerov, ki jih zaznamo pri svojem delu, glavna nevarnost za otrokov zdrav razvoj (kakor sledi iz mnogih mnenj centrov za socialno delo, s katerimi smo se seznanili). Zato je smiselno, da se določanje preživnine uredi na način, ki bo zagotavljal ustrezno materialno osnovo za skrb za otroka, hkrati pa ne bo povzročal nepotrebnih napetosti v odnosu med starši.

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti RS je naše stališče sprejelo in bo upoštevano pri pripravi nove družinske zakonodaje. 11.2-18/2016