Pobudnica je kot oškodovanka zaradi suma storitve kaznivega dejanja na Policijski postaji (PP) Grosuplje na zapisnik podala kazensko ovadbo. Ob tem je z namenom, da se izsledi storilca in zavaruje sledove kaznivega dejanja, policistom izročila računalnik z digitalnim potrdilom na USB ključu. Ob zasegu teh predmetov je bil sestavljen zapisnik, ki ga je pobudnica podpisala in nanj ni imela pripomb. Kasneje je za pomoč prosila Varuha, saj naj bi ob vrnitvi zaseženega računalnika ugotovila, da ta ni isti, kot je bil zasežen, kot tudi ni isti USB ključ, na katerem je imela digitalno potrdilo za vstop v računovodski program. Poleg tega je zatrjevala, da naj bi nekdo nezakonito posegal v njen računalnik tudi v času, ko je bil le-ta zasežen.

S poizvedbo pri Ministrstvu za notranje zadeve (MNZ) je Varuh želel predvsem preveriti, ali so bili zaseženi predmeti v zapisniku opisani s podatki, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti istovrstnost zaseženih predmetov in, ali je PP zasežene predmete primerno zavarovala. MNZ je po preučitvi vseh okoliščin primera sporočilo, da je bilo ugotovljeno, da so bili zaseženi predmeti v potrdilu o zasegu predmetov pomanjkljivo opisani, to je brez serijskih številk računalnika in USB ključa. Poleg tega policist, ki je predmete zasegel, teh ni zavaroval na način, predpisan v prvem odstavku 223a. člena ZKP (ki pravi: "Če se zaseže elektronska naprava (prvi odstavek 219.a člena) zaradi oprave preiskave, se podatki v elektronski obliki zavarujejo tako, da se shranijo na drug ustrezen nosilec podatkov na način, da se ohrani istovetnost in integriteta podatkov ter možnost njihove uporabe v nadaljnjem postopku ali se izdela istovetna kopija celotnega nosilca podatkov, pri čemer se zagotovi integriteta kopije teh podatkov. Če to ni mogoče, se elektronska naprava zapečati, če je mogoče, pa samo tisti del elektronske naprave, ki naj bi vseboval iskane podatke."). Policist zaseženih predmetov ob predaji 24. 3. 2016 namreč ni zapečatil, temveč jih je 25. 3. 2016 ob 06.00 uri osebno predal pomočniku komandirja PP Grosuplje, ki je za nadaljnji postopek določil kriminalista z ustreznim znanjem s področja preiskovanja računalniške kriminalitete (ta je po razporedu dela prišel v službo 29. 3. 2016 ob 07.00 uri). Ves ta čas so bili po sporočilu MNZ zaseženi predmeti zaklenjeni v omari v pisarni pomočnika komandirja. Šele četrti dan po zasegu predmetov (29. 3. 2016) je pobudnica na PP Grosuplje pri dežurnem policistu podpisala pečate ter pečatni list na kartonasti škatli, v kateri je bil med drugimi zaseženimi predmeti računalnik, in soglasje za pregled računalnika brez njene navzočnosti. Policist kriminalist je Oddelek za računalniško preiskovanje (ORP) Sektorja kriminalistične policije še istega dne zaprosil za prednostno preiskavo računalnika, zaseženi predmeti pa so zapečateni ostali na PP Grosuplje, kajti omenjeni oddelek nima možnosti skladiščenja večje količine elektronskih naprav. ORP je zasežene predmete nato prevzel 18. 4. 2016 ob 13.55 uri. Zavarovanje podatkov je bilo zaključeno 19. 4. 2016, postopek preiskave pa 11. 5. 2016. Pri pregledu po sporočilu MNZ niso bili najdeni elektronski podatki, ki bi potrdili utemeljene razloge za sum storitve kaznivega dejanja zlorabe informacijskega sistema po 237. členu Kazenskega zakonika (KZ-1). PP Grosuplje je nato predmete od ORP prevzela 16. 5. 2016 ob 14.00 uri. Istega dne je bila pobudnica ob 16.30 uri obveščena, da lahko zasežene predmete prevzame, vendar je temu nasprotovala. Pri pregledu zapisnika o preiskavi je namreč ugotovila, da je bila med drugim zavarovana tudi neznana datoteka, ki je bila ustvarjena 24. 3. 2016 ob 21.22 uri, to je po zaključku sprejemanja zapisnika o sprejemu ustne ovadbe in zasegu računalnika, kar naj bi po njeni oceni dokazovalo, da je nekdo neupravičeno posegel v računalnik v času, ko je bil ta v hrambi policije. V zvezi s tem je bilo pobudnici pojasnjeno, da gre za samodejno ustvarjanje datoteke, ki nastane ob izklopu računalnika in da je ta dejansko nastala ob 20.22 uri, ko je ugasnila računalnik v prostorih PP Grosuplje. Pojasnjeno ji je bilo, da je bil računalnik izklopljen in predan v zimskem času, pregledan pa v poletnem, ura v računalniku pa se nastavi samodejno, vendar se pobudnica s takšno razlago ni zadovoljila.

Varuh je na podlagi prejetih pojasnil MNZ ugotovil, da sta bili ob zasegu predmetov v primeru pobudnice očitno storjeni dve nepravilnosti: v zapisniku o zasegu predmetov so bili predmeti pomanjkljivo opisani, odvzeti predmeti pa poleg tega niso bili zavarovani na predpisan način. Policist, ki je napaki storil, je bil, kot je sporočilo MNZ, na nepravilnost (le) opozorjen. Varuh sicer ni ugotavljal, ali je v času, ko zaseženi predmeti pobudnice na PP Grosuplje niso bili ustrezno zavarovani, kdo dejansko nepooblaščeno vstopal v računalnik, saj to presega njegova pooblastila. Zato je pobudnico lahko le napotil, da te svoje trditve dokaže v za to predvidenih postopkih. Res pa je, da je teh trditev pobudnice ne bi bilo težko ovreči, če bi bilo istovetnost zaseženih predmetov in predmetov, ki so se nato želeli vrniti pobudnici, mogoče ugotoviti že na podlagi zapisnika o zaseženih predmetih in če bi bili predmeti že ob samem prevzemu zavarovani na predpisan način, ki bi onemogočal dostop do predmetov nepooblaščenim osebam. Najbrž pa v primeru, če ob zasegu predmetov v izpostavljenem primeru ne bi prišlo do omenjenih nepravilnosti, do pomislekov in nezaupanja pobudnice sploh ne bi prišlo.

Pobudo smo šteli za utemeljeno. S predstavljenim primerom pa želimo opozoriti  na potrebno skrbnost ob zasegu predmetov, še posebej v primeru, ko gre za sodobne elektronske naprave, v katerih imajo lastniki spravljene tudi občutljive informacije, ki s konkretnim kaznivim dejanjem morda niti niso povezane. Zato so policisti in drugi državni organi, ki zasežejo in hranijo te predmete, dolžni ravnati s še večjo skrbnostjo, da ti predmeti ne pridejo v roke nepooblaščenim osebam. 6.1-38/2016