S priporočilom št. 15 (2016) je Varuh človekovih pravic RS (Varuh) že spodbujal čimprejšnjo sprejetje protokola med Ministrstvom za pravosodje oziroma Upravo RS za izvrševanje kazenskih sankcij (UIKS) in MDDSZ glede namestitve v domove starejših za tiste obsojence, ki potrebujejo intenzivnejšo in zahtevnejšo nego in oskrbo, saj smo menili, da bi dogovor olajšal delo vseh deležnikov v postopku morebitne namestitve osebe po prestani kazni zapora v socialnovarstveni zavod. Čeprav do sprejema protokola ni prišlo, je bil na sestanku s predstavniki UIKS in Skupnostjo socialnih zavodov Slovenije (SSZS) 22. 3. 2017 vendarle sprejet dogovor, ki naj bi pripomogel k nemotenemu nameščanju oseb v primerih prekinitve kazni zapora ali po prestani kazni zapora v socialnovarstvene zavode.

Tako je bilo dogovorjeno, da zavodi za prestajanje kazni zapora o vsakem primeru posebej obvestijo SSZS, le-ta nato imenuje posebno skupino, ki bo sodelovala v posameznem postopku primerne namestitve.

Žal se je tudi na sestanku 7. 3. 2019 pokazalo, da se ta dogovor v praksi ne uresničuje, sklicujoč se tudi na vse težave, s katerimi se zaradi prenatrpanosti soočajo socialno varstveni zavodi. To pomeni, da obsojenci, ki po mnenju zdravnikov niso več sposobni skrbeti zase in za katere je bilo z zdravniškega vidika ocenjeno, da njihovo bivanje v ZPKZ ni več primerno, še naprej ostajajo v ZPKZ ker se za njih (za enega izmed njih že od julija 2017) ne najde prostora v nobenem izmed socialnovarstvenih zavodov.

Poudarjamo, da je država, v njenem imenu pa zlasti MDDSZ je zavezano poskrbeti za zagotovitev socialno varstvenih storitev pri odpravljanju socialnih stisk in težav posameznika, vključno z institucionalnem varstvom, če je to potrebno. Obsojenci, ki zaradi starosti, bolezni ali invalidnosti potrebujejo dodatno pomoč pri zadovoljevanju osnovnih življenjskih potreb v obliki nege ali socialne oskrbe bi sicer morali bivati v za to prilagojenem prostoru ali oddelku ZPKZ.

Če obsojenec potrebuje ustrezno institucionalno varstvo izven ZPKZ, mora država oziroma njeni pristojni organi to tudi zagotoviti, sicer gre lahko za nečloveško ali ponižujoče ravnanje, saj kazen zapora v primeru osebe, ki potrebuje nego in oskrbo zaradi svojih zdravstvenih težav, ki jo zapor ne more nuditi, izgubi svoj namen oziroma smisel, njeno zadrževanje v zaporu pa nedopustno ravnanje in kršitev ustavnih pravic.

Na to problematiko opozarjamo tudi v poročilu za leto 2018 (stran 185-186) s posebnim priporočilom, ki smo ga poleg MDDSZ namenili tudi MP in sicer Varuh priporoča, da ministrstvi v sodelovanju sprejmeta vse potrebne ukrepe za zagotovitev institucionalne namestitve obsojenca izven ZPKZ, če jo ta potrebuje.