Varuhu človekovih pravic RS (Varuh) je naslovil pobudo javni uslužbenec, ki se mu je na podlagi 168. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF) in 5. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 40/2012) zmanjšalo povračilo stroškov prevoza na delo in z dela. Navajal je, da se dnevno vozi na delo iz Tržiča na Jesenice in nazaj. Ker dela v dveh izmenah, nima možnosti javnega prevoza, zato dobi povrnjeno kilometrino v višini cca. 160 evrov za dvajset delovnih dni. Njegov sodelavec, ki se na delo vozi z istega kraja, dela pa v delovnem času, ko je možen javni prevoz, dobi povračilo stroškov prevoza na delo in iz dela v višini stroškov javnega prevoza - avtobusa v višini cca. 300 evrov. Razlika v višini povračila stroškov prevoza za dva javna uslužbenca, ki se vozita na delo v isti državni organ iz istega kraja, je torej cca. 140 evrov mesečno, odvisna pa je le od delovnega časa in voznega reda javnega prometa, na kar pa posamezen uslužbenec nima možnosti vplivanja.

Opravili smo poizvedbo pri Ministrstvu za pravosodje in javno upravo (MPJU), saj se nam je v konkretni situaciji postavljal dvom, ali je posledica varčevalnih ukrepov pravična in logična ter ali zasleduje cilj varčevalnih ukrepov. Vemo, da ima zakonodajalec pristojnost pripraviti varčevalne ukrepe, ob tem pa je verjetno težko predvideti vse različne situacije, do katerih le-ti lahko pripeljejo.

MPJU je v odgovoru pojasnilo, da je povračilo stroškov prevoza na delo in z dela za javne uslužbence urejeno v Aneksu h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v RS in aneksih h kolektivnim pogodbam dejavnosti in poklicev (Uradni list RS, st. 40/12). Povračilo stroškov prevoza na delo in z dela za funkcionarje in javne uslužbence, za katere povračila stroškov prevoza na delo in z dela ne ureja kolektivna pogodba (npr. direktorje direktoratov na ministrstvih) je urejeno v ZUJF in Uredbi o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela za funkcionarje (Ur.l. RS, st. 57/2012 - v nadaljevanju uredba). Povračilo stroškov prevoza na delo in z dela za funkcionarje in javne uslužbence, za katere povračila stroškov ne ureja kolektivna pogodba, je v ZUJF in uredbi urejeno enako, kot je bilo z aneksi h kolektivnim pogodbam dogovorjeno za javne uslužbence. Navedeni aneksi so bili sklenjeni med vlado in reprezentativnimi sindikati javnega sektorja, torej gre za pogodbo med strankami, ki ureja povračilo stroškov prevoza na delo in z dela za vse javne uslužbence, za katere konkretna kolektivna pogodba velja.

MPJU je poudarilo, da so torej različne višine povračila stroškov prevoza posledica določb sklenjenega aneksa h kolektivni pogodbi, ki določa, da se primarno povrnejo stroški javnega prevoza in šele, če ta ni možen, se povrne kilometrina. Razlika med novo ureditvijo, ki je sicer res posledica nujnosti ukrepov za uravnoteženje javnih financ in prejšnjo ureditvijo v tej zvezi pa je v tem, da je v novi ureditvi zaradi strinjanja vladne in sindikalne strani o poenotenju prakse v javnem sektorju, v vseh aneksih h kolektivnim pogodbam dejavnosti oziroma poklicev sedaj eksplicitno in na povsem identičen način določeno, kdaj se šteje, da javni prevoz ni možen (npr. tretji odstavek 5. člena Aneksa h KPND). V praksi to dejansko pomeni, da lahko javna uslužbenca, ki se vozita na delo iz istega kraja, prejemata različno višino povračila stroškov prevoza na delo in z dela, saj je za enega glede na razporeditev delovnega časa javni prevoz možen, za drugega pa ni možen in mu je treba povrniti kilometrino. Eden od razlogov, ki šteje, da javni prevoz ni možen, je tudi razporeditev delovnega časa, če ta ne omogoča, da bi glede na vozni red javnega prevoza javni uslužbenec lahko izpolnil dnevno delovno obvezo.

MPJU je navedlo še, da si je vladna stran v pogajanjih z reprezentativnimi sindikati javnega sektorja o novi ureditvi povračila stroškov prevoza na delo in z dela, zavedajoč se problematike, na katero smo opozorili, in tudi zaradi poenostavitve obračunavanja teh stroškov, ves čas prizadevala, da bi se ti stroški povrnili izključno v višini kilometrine, ne glede na možnost javnega prevoza. Zasledujoč namen uravnoteženja javnih financ, seveda pod pogojem, da dogovorjena višina kilometrine ne bi pomenila povečanja obsega sredstev, namenjenih povračilu stroškov prevoza na delo in z dela glede na obstoječ obseg sredstev za ta namen. MPJU obžaluje, da do dogovora o tem s sindikalno stranjo ni prišlo, zato se enako, kot je to veljalo tudi pred sklenitvijo aneksov h kolektivnim pogodbam dejavnosti oziroma poklicev, javnim uslužbencem še naprej primarno povrnejo stroški javnega prevoza, in zgolj, če ta ni možno, se povrne kilometrina.

Odgovor MPJU smo ocenili kot korekten. Še vedno se nam postavlja dvom o pravičnosti in logičnosti sedanje situacije, ki je res posledica pogajanj med socialnimi partnerji, kjer pa se Varuh človekovih pravic RS v skladu s svojimi pristojnostmi ne more vmešavati. Pobudo smo šteli za utemeljeno. 4.3-38/2012