Varuh človekovih pravic Peter Svetina ob dnevu Downovega sindroma, ki ga obeležujemo 21. marca, opozarja sedanje in prihodnje odločevalce, naj sledijo viziji vključujoče družbe in se sistemsko lotijo uresničevanja pravic oseb z Downovim sindromom in tudi pravic drugih skupin otrok s posebnimi potrebami. »Integracija je v Sloveniji že vrsto let zapisana v ključnih aktih, vendar njeno izvajanje šepa, tudi zato, ker se namenja sistemsko zadostnih sredstev, ki bi omogočile strokovno podprt pristop,« pravi varuh Svetina. »Akcijski načrti za izvajanje integracije bi morali biti poenoteni in ne odvisni od ključnih ljudi v posameznih vzgojno-izobraževalnih ustanovah. Učiteljem bi morale biti v pomoč in podporo ustrezno usposobljene osebe, ki pa jih je premalo,« še skrbi varuha.
Inkluzija je za mnogo otrok z Downovim sindromom izjemno koristna, saj jim omogoča razvoj socialnih veščin, prispeva pa tudi k oblikovanju bolj tolerantne in vključujoče družbe. »Povsem običajno bi moralo biti, da jih videvamo na v gledališčih, na ulici, za prodajnim pultom, za volanom. Če nekoga, ki je drugačen, srečuješ vsak dan, postane del tvojega imaginarija. Tako postaneš bolj odprt tudi za druge vrste drugačnosti,« meni varuh Svetina. Na osebe z Downovim sindromom pogosto gledamo kot da so vsi z enakimi značajskimi potezami, vendar je prav zavedanje, da temu ni tako, ključno za odpravo stereotipov in predsodkov ter oblikovanje pomoči tam, kjer jo potrebujejo.
Določen napredek pri uresničevanju pravic oseb z Downovim sindromom je v zadnjih desetletjih vsekakor opazen, vendar so premiki prepočasni. Otroci odraščajo v odrasle in si želijo samostojnosti. To jim do določene mere omogoča tudi Zakon o socialnem vključevanju invalidov, ki se je začel uporabljati leta 2021. Z njim lahko mlade odrasle osebe s posebnimi potrebami prehajajo iz statusa invalida v status osebe, ki je zaposlena oziroma lahko svoj poklic opravlja v določenem obsegu, če ga ne zmore v celoti. »Večja fleksibilnosti prehajanja iz enega statusa v drugi je zaenkrat še bolj teoretična kot realna možnost. Delovna mesta, kjer je prehajanje mogoče, so redka, izzivi pa so tudi na področju izobraževanja kadra, ki mora imeti ustrezna znanja za mentorstvo osebam s posebnimi potrebami,« opozarja varuh.
»Mnoge osebe z Downovim sindromom uspešno končajo izobraževanje in si želijo s pridobljenim znanjem biti enakovredni člani družbe ter prispevati po svojih najboljših močeh. Nihče ne želi biti breme, zato jim moramo omogočiti, da je spoštovano njihovo dostojanstvo in da imajo enake možnosti za svoj razvoj in prispevek,« še poudarja varuh.
Downov sindrom je vseživljenjsko stanje in s prehodom v odraslost ne izgine, zato mora država mnogo več napora vložiti v ureditev bivalnih skupnosti, ki jih odrasle osebe potrebujejo za samostojno življenje. Ne smemo pa pozabiti niti na izzive, ki pridejo s tretjim življenjskim obdobjem, saj imajo tudi ljudje z Downovim sindromom pravico do kvalitetne in izpolnjene starosti ob upoštevanju njihovega dostojanstva.
