Na Varuha človekovih pravic RS (Varuh) se je obrnila pobudnica iz Ajdovščine. Seznanila nas je, da že 34 let živi v stanovanju, ki je bilo last Občine Ajdovščina. Leta 2013 pa je s strani občine prejela obvestilo, da občina ni več lastnik predmetnega stanovanja in da se zato mora izseliti. Pobudnica je še dodala, da ji to pri njenih letih (gre za starejšo upokojeno gospo) predstavlja veliko breme, saj je to stanovanje zanjo edini dom.

Varuh je zaradi razjasnitve okoliščin obravnavane zadeve opravil poizvedbo na Občino Ajdovščina. Odgovor občine smo prejeli v nekaj dneh, še pred iztekom postavljenega roka.
 
Občina je v odgovoru pojasnila, da je leta 2006 pričela z adaptacijo prostorov, kjer stanuje tudi pobudnica. Hkrati so želeli na stavbi vzpostaviti etažno lastnino, vendar so ob zbiranju dokumentacije ugotovili, da občina ni zemljiškoknjižna lastnica treh prostorov v stavbi oziroma solastniškega deleža do 2/3 na predmetni parceli. Zaradi navedenega je občina leta 2006 vložila tožbo zaradi ugotovitve lastninske pravice s priposestvovanjem zoper takrat vpisano zemljiškoknjižno lastnico teh nepremičnin. Leta 2009 je bila tožba s sklepom zavržena, saj je sodišče ugotovilo, da je toženka že pokojna. Nadalje je bil izpeljan zapuščinski postopek, vendar dediči v tem postopku niso pristali na sklenitev sodne poravnave, čeprav so bili seznanjeni, da je občina predmetne nepremičnine priposestvovala. Občina je tako vložila tožbo zoper dediče. Leta 2012 je bila izdana sodba, s katero je sodišče tožbeni zahtevek občine v celoti zavrnilo. Lastniki stanovanja so tako postali dediči prvotno vpisane zemljiškoknjižne lastnice, ki sicer bivajo v Trstu.

Pooblaščeni odvetnik novih lastnikov je na podlagi sodbe na občino naslovil poziv na izročitev predmetnih prostorov in od občine zahteval, da odpove stanovalcem stanovanjsko pogodbo ter preda vse poslovne in stanovanjske prostore. Občina je bila tako prisiljena odpovedati najemno razmerje s pobudnico, čeprav je dotlej predmetno stanovanje posedovala, uporabljala, vzdrževala in oddajala v najem ter vanj vlagala v prepričanju, da je njena last vsaj od leta 1973 dalje.

Občina je ob tem pooblaščenega odvetnika lastnikov prostorov seznanila, da je pripravljena odkupiti nepremičnine, ki so bile predmet spora in ga hkrati prosila za podaljšanje postavljenega 30-dnevnega roka za izpraznitev prostorov oziroma za odlog izpraznitve najmanj do dokončne odločitve lastnikov o morebitni prodaji prostorov občini. Občina je ob tem odvetniku posebej izpostavila stisko pobudnice, ki je predmetno stanovanje imela v neprofitnem najemu, občina pa ni razpolaga z nobenim prostim stanovanjem, kamor bi jo lahko premestili. Odvetnika so prosili, da vsaj za obdobje treh mesecev ali do morebitne sklenitve prodajne pogodbe z občino, sklene ustrezno najemno pogodbo s pobudnico, pri čemer so posebej prosili za razumevanje pri določitvi najemnine, saj pobudnica prejema le 350€ mesečnih dohodkov. Občina je pobudnici poskušala zagotoviti tudi ustrezno drugo stanovanje, vendar z njim trenutno ni razpolagala, razen s kletnim stanovanjem, ki pa po njihovem mnenju ni primerno za daljše bivanje in bi prišlo v poštev le v najnujnejšem primeru, če bi lastniki stanovanja zahtevali takojšnjo izselitev. Občinski svet Občine Ajdovščina je že tudi sprejel pozitiven sklep o odkupu predmetnega stanovanja, pobudnico pa so seznanili tudi, da ima občina, če pridobi lastništvo nad stanovanjem, rasen namen z njo skleniti novo najemno pogodbo. Nakupa pa ni  mogoče realizirati do vzpostavitve etažne lastnine, kar trenutno ureja odvetnik lastnikov stanovanja.   

Kljub temu, da stanovanjska problematika pobudnice še ni razrešena, saj je njeno nadaljnje bivanje v stanovanju odvisno samo od volje lastnikov stanovanja, predstavljamo ravnanje Občine Ajdovščina kot primer dobre prakse. Občina je namreč s svojo aktivno držo veliko pripomogla pri reševanju težav svoje občanke in se pri tem ni omejevala zgolj na zakonsko določene pristojnosti in obveze. 5.3-5/2014