Pobudnik se je na Varuha človekovih pravic RS (Varuh) obrnil v zvezi z dolgoletno problematiko onesnaževanja Železarne Ravne in domnevno neizvršeno odločbo takratnega Republiškega sanitarnega inšpektorata (RSI) z dne 24. 9. 1992.

S to odločbo je RSI Železarni Ravne naložil, »da mora prenehati z obratovanjem UPH-peči in spremljajočo odpraševalno napravo v času med 22. in 6. uro naslednjega dne do predložitve dokazila o znižanju hrupa v naravnem in bivalnem okolju (hiše stranke, ki je pobudnik Varuhu) na predpisano maksimalno dovoljeno raven za lV. stopnjo zahtevnosti (Odlok o maksimalno dovoljenih ravneh hrupa za posamezna območja naravnega in bivalnega okolja ter bivalne prostore – Ur. list SRS 29/80).« Rok za izvršitev odločbe je bil naslednji dan po prejetju odločbe.

Zavezanec je moral po odločbi do 31. 12. 1992 predložiti RSI ukrepe, s katerimi bo mogoče doseči maksimalno dovoljeno raven hrupa za četrto stopnjo zahtevnosti pri stanovanjski hiši Stražišče 6, Ravne na Koroškem. Inšpektorat je 8. 9. 1997 izdal sklep o ustavitvi upravne izvršbe, s katerim je bila upravna izvršba, dovoljena s sklepom RSI z dne 9. 7. 1993, ustavljena, sklep o dovolitvi izvršbe in doslej opravljena izvršilna dejanja pa odpravljena. Obrazložitev sklepa je dokaj nenavadna: »Rezultati meritev hrupa so pokazali, da se je hrup UHP-peči in odpraševalne naprave Flakt 2 po montirani protihrupni zaščiti znižal in tako ne presega maksimalno dovoljene dnevne in nočne ravni hrupa pri hišah družin XX in YY, prekoračene pa so nočne ravni hrupa okrog hiše družine ZZ (pobudnika), vendar meritev pri tej hiši ni bilo mogoče izvesti neposredno pred hišo in v samih bivalnih prostorih.« Hrupa pri hiši in v hiši družine ZZ torej sploh niso izmerili. Glede na izsledke meritev in sklenjene dogovore o odškodnini oziroma preselitvah osmih ogroženih družin od skupno devetih je Zdravstveni inšpektorat Republike Slovenije ugotovil, da je obveznost zavezanca po upravni izvršbi dovoljena, s sklepom RSI z dne 9. 7. 1993 izpolnjena za večino ogroženih družin in se zato upravna izvršba ustavi, sklep o dovolitvi izvršbe in doslej opravljena izvršilna dejanja pa odpravijo.

Izrek odločbe z dne 24. 9. 1992 se nanaša na konkretno lokacijo (hiša stranke ZZ). Iz navedene obrazložitve sklepa izhaja, da odločba z dne 24. 9. 1992 ni bila izvršena in s tem po Varuhovem mnenju niso bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo sklepa o ustavitvi izvršbe po odločbi z dne 24. 9.1992. Opozoriti je treba, da je zavezujoč le izrek upravnega akta, zato tudi pojasnila, ki izhajajo iz obrazložitve sklepa (»Ne glede na to, da se upravna izvršba ustavi, je zavezanec še vedno dolžan izpolniti vse obveznosti do družine ZZ, in sicer glede vprašanja odškodnine kot tudi preselitve na ustrezno drugo lokacijo, ker je to v tem primeru možna ustrezna rešitev. Šele z izpolnitvijo vseh obveznosti do družine ZZ, ki jih morata dogovoriti in urediti družina ZZ in zavezanec, bo zavezanec v celoti izpolnil vse obveznosti iz odločbe RSI z dne 24. 9. 1992.«), porajajo dodaten dvom o pogojih za ustavitev postopka v konkretni zadevi, hkrati pa potrjujejo, da obveznost po izvršilnem naslovu ni bila izpolnjena v celoti, torej da tudi izvršilni naslov še vedno obstaja.

Glede na te ugotovitve smo Zdravstveni inšpektorat RS (ZIRS) zaprosili za pojasnilo, kje so torej videli podlago za ustavitev izvršbe po odločbi, za katero so sami ugotovili, da ni izvršena. Predlagali smo, da se opredelijo do naših ugotovitev in pomislekov ter nam posredujejo odgovor v smislu rešitve tega primera. ZIRS je za odgovor Varuhu potreboval več kot dva meseca. V obširnem odgovoru se ni opredelil do bistva zadeve; torej izvršilni naslov – odločba z dne 24. 9. 1992 še vedno obstaja, saj je bila s sklepom ustavljena le izvršba, dvomljivi pa so tudi pogoji za izdajo sklepa o ustavitvi izvršbe. V času pisanja poročila zadevo še vedno razčiščujemo z ZIRS. 5.7-20/2008