Varuh je obravnaval primer upravičenke, ki je v vlogi za sprejem v institucionalno varstvo navedla, da želi bivati v enoposteljni sobi. Ko se je ta možnost ponudila, se je odločila, da sprejem odloži še za nekaj časa ter po potrebi izkoristi možnost kratkotrajne (začasne) namestitve. V času teh kratkotrajnih namestitev je bivala tako v enoposteljni kot tudi v dvoposteljni sobi. Po šestih letih od vložitve vloge pa je bila sprejeta v dvoposteljno sobo. Prepričana je bila, da je ostala na seznamu čakajočih na enoposteljno sobo. Po več mesecih bivanja v domu je ugotovila, da temu ni tako. Šele z dnem, ko je v domu vnovič izrazila željo po enoposteljni sobi, so njeno željo evidentirali. Dom je bil ob sprejemu upravičenke namreč prepričan, da je sprejela dvoposteljno sobo kot trajno namestitev, saj je bila ob začasnih namestitvah z njo zadovoljna, zdela se ji je celo boljša izbira kot enoposteljna soba.

Ugotovili smo, da je očitno prišlo med upravičenko in domom do komunikacijskega šuma, posledično pa do nezadovoljstva, ki je botrovalo pobudi Varuhu. Varuh je domu predlagal, da v prihodnje ob podpisu dogovora z upravičencem, ki je sprejet v dvoposteljno sobo, na vlogi za sprejem pa je navedel, da želi enoposteljno sobo, preveri, ali novosprejeti stanovalec še naprej ostaja zainteresiran za enoposteljno sobo in to zabeleži z uradnim zaznamkom ter takega stanovalca, če si jo še vedno želi, takoj vpiše na seznam čakajočih na notranjo premestitev v enoposteljno sobo. Mnenja smo bili, da se bo na tak način najlažje preprečilo morebitna kasnejša nesoglasja glede izraženih želja stanovalca o dodelitvi enoposteljne sobe in glede datuma uvrstitve na seznam čakajočih zanjo, kar se je zgodilo v primeru pobudnice. Dom za starejše je predlog Varuha sprejel. 9.7-9/2019