Varuh človekovih pravic RS (Varuh) je obravnaval pobudo polnoletnega tujca (pobudnik), ki je zaradi svojega težkega zdravstvenega stanja potreboval oskrbo in pomoč svoje matere in je zanjo prosil  izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje iz razloga združitve z družino. Pobudnik se je na Varuha obrnil za pomoč, saj mu je Upravna enota Ljubljana (UE ) zavrnila izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje iz razloga združitve z družino.

Varuh je v omenjeni zadevi naslovil več poizvedb na UE in Ministrstvo za notranje zadeve (MNZ). Na podlagi odgovorov omenjenih organov je ugotovil, da je bila prošnja za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje zaradi združitve družine za pobudnikovo mamo vložena dne 4. 12. 2014 pri UE , ki je z odločbo z dne 16. 1. 2015 prošnjo pobudnika za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje zaradi združitve družine za mamo zavrnila.

UE je odločitev utemeljila z določbo prve alineje prvega odstavka 55. člena Zakona o tujcih (ZTUj-2), v skladu s katero se tujcu dovoljenje za prebivanje v RS ne izda, če niso izpolnjeni pogoji iz tretjega in četrtega odstavka 33. člena ZTUj-2, to je splošni in posebni pogoji za izdajo dovoljenja za prebivanje. Po mnenju UE pobudnik v postopku izdaje dovoljenja ni izkazal zadostnih sredstev za preživljanje matere. Pobudnik po mnenju UE prav tako ni izkazal dolžnosti preživljanja matere po pravu Republike Bosne in Hercegovine, ki jo kot pogoj postavlja peta alineja 3. odstavka 47. člena ZTuj-2. Po omenjeni določbi starši štejejo za družinskega člana tujca pod pogojem, da jih je tujec po pravu države, katere državljan je, dolžan preživljati.

Zoper omenjeno odločbo je pobudnik vložil pritožba na MNZ, ki  z odločbo z dne 20.4.2015 ugodilo pritožbi zaradi nepopolno oziroma nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja glede zagotovljenih zadostnih sredstev pobudnika za preživljanje matere in glede dolžnosti pobudnika preživljati mater po pravu Republike Bosne in Hercegovine ter odločbo odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek UE. Ta je v ponovljenem postopku ponovno zavrnila vlogo pobudnika za začasno prebivanje matere iz razloga združitve z družino.

Varuh je po preučitvi zavrnilne odločbe UE MNZ predlagal, da pri odločitvi o prošnji za prednostno obravnavo pritožbe upoštevajo, da gre za izjemno situacijo, saj ima pobudnik težke zdravstvene težave in potrebuje vsakodnevno nego in pomoč. Hkrati smo MNZ predlagali, da ob morebitni ugoditvi pritožbi in ob upoštevanju določila 251. člena ZUP skladno z načelom ekonomičnosti sami odločijo v zadevi.

MNZ nam je odgovoril, da bodo glede na prejeto prošnjo za prednostno obravnavo poskušali o pritožbi odločiti v najkrajšem možnem času. Pobudnik nas je 25.8.2015 obvestil o tem, da je MNZ ugodil pritožbi ter da so sami odločili o vlogi za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje iz razloga združitve družine za njegovo mater. Varuh je zato MNZ pozval, da nam posredujejo kopijo izdane odločbe.

Varuh je 7. 10. 2015 je prejel odločbo MNZ z dne 21.9.2015 in pojasnilo glede prednostne obravnave prošnje. MNZ je namreč o pritožbi in hkrati o upravni zadevi lahko odločil, šele, ko je UE pobudniku podaljšala dovoljenje za začasno prebivanje. Pravica do združitve z družino se namreč lahko prizna le tujcu, ki ima izdano dovoljenje za začasno prebivanje.

Iz obrazložitve odločbe MNZ je izhajalo, da je UE v ponovljenem postopku sicer upoštevala napotek MNZ, kako mora dopolniti postopek izdaje prvega dovoljenja za začasno prebivanje zaradi združitve družine (glede ugotavljanja dejanskega stanja v zvezi z zadostnimi sredstvi za preživljanje in dolžnostjo pobudnika preživljati mamo po pravu Republike Bosne in Hercegovine), ni pa upoštevala napotka MNZ o tem, kako oziroma s katerimi dokazili se lahko v ponovnem postopku izkaže pobudnikova dolžnost preživljati mamo po pravu Republike Bosne in Hercegovine. Ker bi se morala UE v ponovnem postopku skladno z zahtevo 3. odstavka 251. člena ZUP vseskozi ravnati po napotkih MNZ in ker je po mnenju MNZ ta kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost odločbe je UE Ljubljana storila bistveno kršitev pravil postopka. Hkrati je UE tudi zmotno presodila izvedene dokaze ter iz ugotovljenih dejstev napačno napravila sklep glede dejanskega stanja o pobudnikovi dolžnosti preživljati mamo po pravu Republike Bosne in Hercegovine. Zaradi navedenega je MNZ pritožbi pobudnika ugodilo, izpodbijano odločbo UE odpravilo in samo odločilo o pobudnikovi prošnji za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje zaradi združitve družine z mamo, ki ji je izdalo pravo dovoljenje za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji zaradi združitve družine.

Varuh je pobudo štel za utemeljeno, saj UE v ponovljenem postopku ni ravnala skladno z ZUP in ni upoštevala napotkov MNZ o tem, kako oziroma s katerimi dokazili se lahko v ponovnem postopku izkaže pobudnikova dolžnost preživljati mamo po pravu Republike Bosne in Hercegovine. S tem je UE posegla v pobudnikovo pravico do družinskega življenja ter kršila načelo dobrega upravljanja. 5.2-14/2015